Preveč čustvena
Pozdravljene, sem zelo čustven človek in me zelo skrbi, da ne bom na sami poroki čisto ven padla, da se mi ne bo vsul plaz solz, ker pol ne znam nehat. Ne vem, kako se naj pripravim, da ne bo prišlo do tega. Aprila sem bila na eni poroki, neveste ne ženina sploh nisem ne vem kako poznala, ampak sem se komaj zadrževala, da nisem planila v jok.
Ali imate kakšen čudežen recept in kako ste ve brzdale čustva.
Hvala in lp.
Pozdravljena sotrpinka!
Mene tudi zanima kako se bom zadržala, sicer do 25.10. imam še čas in lahko se že zdaj začnem psihično prepričevati da ne smem jokat….
Pri meni je isto, ko začnem ne znam nehat…potem pa iz joka pride smeh itd.
Huhh težka bo za naju, sploh pa ker so tukaj tako močna čustva, da ne govorim o tem da sem noseča in so moja čustva podvojena….grozaaaa, prav cmerava nevesta bom haha
No bomo videli kako nam bo uspelo, recepta žal nobenega ne poznam, upala sem sicer na mojo pričo,da me bo spodbujala in mi jok pregnala samo se je izkazalo, da ima ona še hujše probleme s čustvi kot jaz in očitno bove jokale duetu :))
Lp in čim manj jokavo poroko 🙂
Verjemi, da takrat ne boš jokala, ker boš čisto v transu od vsega lepega kar se ti bo dogajalo. Jaz sem iz podobnega testa kot ti, pa sem jokala edino doma, pri slovesu, pa še to bi lahko preprečila, pa kaj ko so pozabili muzikonterju naročiti da ne sme igrati Nevesti v slovo, ker takrat potem vsi tako in tako jokajo.
Drugače pa sem občutila samo srečo in ni bilo nikjer solz.
Pa srečno!
pozdravljena!
nikar se že vnaprej ne obremenjuj z jokom. če boš jokala, boš pač jokala. a niso lepe solze sreče? meni so všeč in mi je bolj všeč jok od sreče, kot pa, da se nekdo pretirano zadržuje in skriva čustva. naj ti povem, da sem bila pred nekaj leti na poroki moževe sestrične. bila sem čisto nepomemben svat, tam nekje v ozadju. jokala sem pa tako, da so me vsi mal debelo gledali. noro, res. mi je bilo kar nerodno. in po nekaj letih sem bila na poroki svoje dobre prijateljice. bilo pa je nekaj solzic in to je bilo vse – uf, sem si oddahnila, da me ni “zalilo”. in potem (lani) je prišla moja poroka. ja, tudi sama sem se bala, da bom preveč jokala. pa nisem imela časa. vse se je tako hitro odvijalo, vse je bilo tako super in oh in sploh, da na svoj jok še pomisliti nisem utegnila. ko naju je pa matičarka poročala, sem bila pa itak malo “odmaknjena” in tudi nisem jokala. stisnilo me je pa takrat, ko mi je matičarka rekla “gospa xy(moj novi priimek), čestitam”. takrat me je pa res malo zvilo. ampak saj to ni nič takega. saj je poroka en dogodek, ki je nabit s čustvi. lahko ti povem še to, da pa je moževa priča (njegov 18-letni brat) od prvega trenutka obreda naprej jokal kot dež (so ga pač preplavila čustva) in hlipal, da smo ga vsi slišali. revež se je na vso moč koncentriral, da bi nehal jokati, pa je bilo samo še huje. in po koncu obreda se mi je opravičeval. ampak meni je bilo pa to tako všeč – tako prisrčno in iskreno se mi je zdelo – in sem mu to tudi povedala in naj se mi nikar ne opravičuje.
toliko o joku z moje strani. meni se to ne zdi nič slabega. če ti bo pasalo, se kar zjokaj. samo make-up si potem pred slikanjem malo popravi, pa bo.
lep pozdrav in enkratno poroko!!
urša
Tudi mene je bilo tega najbolj strah. Posebno zato, ker sem se hkrati s poroko tudi poslavljala od domačega kraja, kjer sem bila precej “znana” in priljubljena. Vodila sem namreč tri pevske zbore, bila skavtska voditeljica, igrala orgle in še kaj. Pred poroko me je bilo tako strah, kako bom prenesla to, ker sem vedela, da se poslavljanju ne bom mogla izogniti, šla sem pa kar daleč od doma (cca. 60 km).
Najprej me je malo zvilo, ko smo šli od doma, a se sploh nisem preveč sekirala. Civilna poroka ni bila problem, kjub temu, da je pel moj pevski zbor, celo pela sem z njimi in bila prav dobre volje.
Cerkvene sem se bolj bala. Vse je bilo dobro do pozdrava miru, potem mi je pa župnik prišel dati roko, me je pa zalilo. Že prej pa je menda cela kapela jokala, jaz nisem nič slišala, jaz sem bila neznansko srečna. Ljudi je bilo ogromno in potem sem na koncu kar jokala in jokala. Pevci so mi pripravili presenečenje, da sem jim morala še zadnjič dirigirati, to me je tudi čisto vrglo iz tira. Potem pa še skavti, so naredili “špalir” in tudi imeli take in drugačne govore. Skratka, zelo je bilo čustveno nabito vse skupaj, jokala sem, pa ni bilo nič grozno. Kljub vsemu sem bila neznansko srečna in ob sebi sem imela osebo, ki mi pomeni največ: svojega moža. Samo pogledala sem njega in vedela sem, da je to to. Super dan je bil, najlepši do sedaj.
Ne sekiraj se zaradi solz, to spada zraven.