Preverjeno
A je kdo med vami včeraj gledal “Preverjeno” ?
A ste videli prispevek o otroškem manekenstvu ?
Mislim , jaz sem bila čist zgrožena nad ( po moje) že bebastimi materami, ki jim je cilj , da iz svojih 9-letnikov oz. starost malih manekenov se giblje od 4 leta dalje (!) ustvarijo male , v svoj ego in kariero zagledane – kaj , kako naj poimenujemo tisto , kar postaja iz teh otrok ?!
Kaj se vam zdi , kaj bi lahko rekli o zdravem in zadovoljnem otroštvu punčke , ki pred kamero odločno izjavi , da ji ni do igre , da dosti bolj uživa v poziranju in neskončnih vajah postavljanja in razkazovanja svojega nedoraslega , koščenega telesca.
Meni je izzvenelo bolno !
Sprevrženo !
Nekako tako , kot me obide , ko gledam te malčke , ki močno naličeni in v visokih petah skušajo posnemati odrasle v razno raznih provokativnih gibih pri ekshibiciji , ki ji pravijo “latinsko-ameriški” plesi !
Nikitko zanima vaše mnenje , ker se ji včasih zazdi , da pa mogoče vseglih prenapeto gleda na to , kaj je otrokom primerno in za njihov zdrav duševni razvoj potrebno
Jaz sem gledal. Kriza. Meni je bolj padel v oči tisti fant, ki se je
trudil, da bi odraslo govoril. Starši so res bolni.Dvomi, da je ideja o tem zrasla na otroškem zelniku. Sej je tisti dr. lepo povedal, da to ni za tako majhne otroke.
Pa si videla opremo v stanovanju od punčke – sama neka masiva starinska.
Očitno imajo dost keša, pol pa še hčerko silijo, da se ponuja okrog. Packarija. Jaz naši ne bi nikoli dovolil, da bi se spustila v to. Upam, da ne bo imela takih idej ko bo zrasla.
Mišon
Ja , saj tisti fantek je tudi mene pripravil do tega , da sem kar naglas začela komentirat trapasto mater . Jasno , da take besede ne zrasejo na otroškem zeljniku , to slišijo doma. Včasih se sama prav zgrozim , ko tamala pove cele fraze , ki so sicer značilne za moje vzgojne metode. Tako , da ….
Pa mentaliteta na splošno – poziral bo še dolgo let , da bo velik denarja zaslužil , pa potoval , pa kupoval ….. pa zaničeval ostale , normalno duševno razvite otroke , ki se lepo igrajo kot njihovim letom pritiče. Pa ki niso takooooo lepi kot on , pa oh in sploh !
Sem pa mnenja , da so otroci bolj produkt naše vzgoje ( sem spada tudi zgled) kot pa okolja. Kar pomeni – če pustiš , da otrok cele dneve po TV gleda neke limonade , kjer sta lepota in denar ključnega pomena za srečo , vmes ga pa še bombardirajo z – milo rečeno – imbecilnimi reklamami , kaj naj potem pričakuješ ?!
No , saj ni samo televizija kriva …
Kakorkoli – mislim , da se ti ni treba preveč bat za hčer , če ji dnevno s svojim življenjem in besedo kažeš , kje se skrivajo prave vrednote.
Nikita bi rada obe hčerki vzgojila v uravnoteženi kombinaciji “pravih” – ljubečih , nežnih, tudi za svoj izgled skrbečih , predvsem pa razgledanih , širokosrčnih , tolerantnih , odprtih, radovednih …. ženskic
Heheh me veseli,da ste gledali in seveda tebi Nikitka,da si sprožila tole.GRoza ,ampak resnično!!Kot da ni že dovolj tale nori tempo živlenja,ki zahteva od naših otrok,da se hito postavijo na svoje noge..da so zmeraj več prepuščeni samemu sebi..da se brezskrbno otroštvo in njegove meje znatno spuščajo…
Vse te naučene besede in postavljene kot pametni odrasli odgovori v usta devet ,desetletnikov.Mislim lepo prosim!!!ABSURD!!
Hja to so neizpolnjene želje in mane kaj vem staršev,predvsem ,konkretno mamic!!
Boge reve,ker ne vedo, koliko škode delajo s tem svojim otrokom.Da jim kradejo otroštvo….Pri takih nespametnih stvareh se v otrocih samih projecirajo zelje,ki so zal ostale v starših neizpolnene…
Meni kri zavre še bolj,ko slučajno naletim na še mlajše otroke,ki so na satelitskih programih predstavljene kot najcukraste,najlepše male miss…Še ličijo jih kot odrasle…POtem pa pogledaš mamico,ki ze tako na oči tehta najman 150 kg…potem ti je vse jasno…Kaj naj rečem zgrožena sem…
pa še nekaj in…….. potem z vsem tem lepotičenjem in pretiravanjem enostavno kličejo po incestih..kot da bi zanalašč izzivali k že tako razvejani številčnosti pedofilije-umskih bolnikov-imbicilov,zame izrodkov človeštva..ki samo čakajo na take in podobne prilike.Še danes imam nek članek pred očmi,ko so malo miss našli posiljeno in zadavljeno…6 letnico..Mamica jo je namreč na vse pretege razkazovala..ZALOSTNO IN ŠOKANTNO!!
Drušna, nekaj časa nazaj sem gledal.. kaj počnejo babe in dedci (ma ne moreš jim reči očetje in matere), v USA. Za pop****** Ker sem takrat videl, kakšni so starši, kam ciljajo in zakaj jim je to prioriteta (denar in hvaljenje pred drugimi) sem včeraj, ko sem med fuzbalom preklapljal po kanalih in opazil tudi “naše slovencelne”, me je milo rečeno priklopilo. Ko sem videl babo od dečka…. ma nehi nakladat stara….. sem reku in preklopil nazaj na fuzbal….. Žalostno, da se najdejo starši, ki izkoriščajo otroka na tak način…. Takemu otroku bo takrat, ko bo začel razmišljat s svojo glavo, prekleto žal… da je mel take starše….
Jani
Včeraj nisem gledala, sem pa gledala oddajo o otroških misicah pred leti, ko je bila ena celo umorjena.
Me je blazen bes popadel, ko sem videla, kaj počnejo z njimi. Pa šminka, pa pravi plesni koraki, pa čimbolj odrasel glas… grrrrrrrr
Takim bi vzela otroke in jih kastrirala. Dobesedno. To je za mene nadlegovanje in kratenje pravic otroka.
Lili, ki jo je ta tema razjezila
No , saj jaz sem čist pred kratkim videla oddajo o tem , kako potekajo taka lepotna tekmovanja v USA !
Ja , točno tako – nekje bi morala delovat neke vrste služba za zaščito otrok pred blaznimi , izkoriščevalskimi starši !
Mislim , da je poleg drugega dobri Bog te ljudi prikrajšal za osnovno dozo pameti. Potem se pa sprašujejo , zakaj in od kod pedofilija .
Tudi o tem sem pred časom gledala neko oddajo in zanimivo je bilo ravno to , da so se (vsaj večina ) obtoženi branili s trditvijo , da je mala žrtev sama izzivala in tako rekoč prosila za napad in da je dobro vedela , za kaj gre !
In ko vidiš te otroke , kako migajo in se nastavljajo in trudijo z “odraslim”govorom , vedenjem , kretnjami , mimiko…. ma saj se res zalotiš , da pomisliš , koliko vedo o tem , v kar napeljujejo .
Nikiti se otroci zares smilijo
Da, tudi jaz sem gledala ta prispevek in po tem
prispevku še film o pretepanem in na koncu celo
ubitem dečku. In zaradi teh dveh stvari imam še
danes cmok v grlu, ko se spomnim.
Človek bi dejal: ja ubogi otroci. Da, uboge človeške pare, ki so pozabile na vso lepoto življenja. Ne le otroci, ampak starši. Starši, katerih otroci imajo žal že to smolo, da so z rojstvom prinesli tostran življenja v sebi tudi gene svojih staršev, gene nepotešenosti, gene ambicioznosti, gene stremuštva, gene, ki bi jih morda s tistim otroštvom, ki bi ga morali doživljati in izživeti obrnili tudi sebi v prid.
Namesto da bi stremeli skupaj s starši k podaljševanju dobe otroštva in tako k uživanju tistega neskaljenega lepega otroštva, so morali na pot, ki so jim jo starši, predvsem ambiciozne matere, pa seveda tudi očetje (tudi Janičin oče trener se je pokazal za nečloveškega tirana, ko je bila Janica na začetku vzpona, ampak dobro, denimo, da je bilo tisto priliko neumno zamuditi, pustimo to. Kaj pa leta do tedaj, kaj pa čas od Janičinega tretjega leta starosti, ko je “morala” prvič stopiti na smučke in smučati in ko je se je v joku in žalosti pobirala, kaj pa njen brat Ivica, ki je bil zanemarjan in zapostaljan dolga leta na račun stremuštva staršev, ki so pehali naprej ubogo Janico!!! – komu in čemu na čast – očetu, materi in domovini Hrvatski – ma prosim vas no!!).
“Bolne” matere, ki so bile travmatično zapostavljene v otroštvu, so svoje pojmovanje zapostavljaja napačno tolmačile, sebi in nato svojim otrokom. Vedno znova in znova jih pehajo naprej in jim govorijo: da se le tebi ne bi tako slabo godilo kot meni, da bi le ti bolje živel! Bedarija, čista bedarija. Saj to počnemo vsi, ampak nekteri z malce razuma, ki ga skušamo otroku vcepiti na ta način, česa na se obvaruje, čemu naj posveti več pozornosti, čemu se lahko nadeja, če se bo sam potrudil, ne phamo pa jih pod odrske luči, ne iščemo zanje medijev, ki bi objavljali “našo” sliko ….
O bog, kakšna sveta jeza me je spopadla, ko sem poslušala izjave tega temnega dečka, kašna žalost me je objela, ko sem gledala ta mili otroški obraz, ki je dobil poteze odraslega častihlepnega človeka, kateremu odrska luč, aplavz in materin “srečni in spodbujajoči” nasmeh pomeni največjo nagrado. Jezus, kdaj le je ta otrok izpustil iz sebe tisti neustavljivi smeh, ki potegne za seboj vse, kar je poleg njega, ki nam še po nekaj dneh, ko se na ta trenutek spomnimo, privabi na obraz tisto ožarjenost, ki nas dela srečne.
Kako se bo znašlo dekletce v situaciji, ko bi se najraje iz dna srca zjokalo ob izgubljeni ljubezni, ko bo ostalo zapuščeno v svoji bornosti, ker bo tako vzgojeno in tako “odraščeno” težko navezalo pravo prijateljsko vez s partnerjem? Le komu se bo dekletce zjokalo na ramenu, ker morda ne bo nikdar doživelo tiste resnične ljubezni, ki nas dela tako vznesene, tako mogočne, tako velike. Tolaži me misel, da morda ne bo vedela, kaj vse je zamudila in izgubila v življenju na račun svojih ambicioznih staršev!
In kakšno neopisljivo čudno grimaso bo dekletce nosilo na obrazu, ko se bo želelo nasmehniti? Si predstavljate obraz ženske, ki želi pokazati, kako malo ji je mar vse okrog nje in kako vse okrog sebe zaničuje in kako to skuša pokazati s sarkazmom, ki ji izmaliči lepoto obraza?
Ma, pismo kako me vse to hudo jezi. Ma ne toliko jezi, kot žalosti. In sprašujem se, kdo vraga daje tako butastim staršem pravico upravljati življenje svojih otrok, kdo jim daje pravico otroke, ki jih že spočenjajo z mislijo na “zvezdništvo”, ma kdo jim daje pavico sploh biti starš!! Kdo jim daje pravico prekiniti otroštvo svojim najdražjim? O bog, o bog, kako boleče je spoznanje, da obstajajo taki starši, ki se ne znajo veseliti tistemu in s tistim, kar jim je podarjeno kot največji biser, kar jim je dano za izpolnitev in dosega cilja, ki ga pred nas postavla življenje.
Vem, vem, kaj porečete, da ima vsak svoj cilj in vsakdo svoj način življenja. Res je, da, vsakdo ima cilje, ki se zagotovo razlikujejo od drugih, vsakdo si izoblikuje svoje življenje tako, kot mu najbolj ustreza, žal pa pri vsem tem zabrede človek v iskanje nečesa, izpolnitve nečesa, kar sam ni mogel doseči. Zakaj in čemu? Mar ni vsak človek stvaritev zase, mar ni vsak človek dar obstoja, mar ni vsak človek tista vrednota, ki bi morala biti spoštovana od vseh strani, z vseh koncev, z vseh gledišč in stališč, od vsakogar? In otrok je – bogme – človek, edinstvena stvaritev, naša stvaritev, ki bi nam morala biti všeč taka kot je, s pomočjo, da se ustvari tako, kot bi sam želele, samo z malce pomoči, ni pa kepa gline, ki bi jo lahko zmodelirali tako, kot ib nam najbolj pasalo in ustrezalo in morda tudi prinašalo koristi.
Oprostite mi, ker sem tako popenila, pa še bom penila, vendar ne vam; penila bom sama zase in skušala svoji lastni hčeri dopovedati in ji dokazati, kaj mi pomeni in kakšen biser je zame (tudi ona je gledala to oddajo in se ji je zdela hudo bolna!) in vseskozi se bom trudila, da bo postala tak človek, ki bo cenil sam sebe in tudi druge ljudi in da bo spoštovala sebe in druge in vseskozi se bom trudila, da bo vedela, kako rada jo imam zaradi nje same, take kot je in tega, kar mi nudi.
Res me je malo zaneslo, a bogme, koga ob vsej tej ludoriji ne bi?
M.
Viš Mariči , ti znaš to tako lepo napisat , mi pa tako občutimo !
Velikokrat podvomim o svojih sposobnostih vzgojiti obe punci v take ljudi , kot bi si želela , da bi bili ! Pa se potem ob takih prilikah kar malo potolažim oziroma , da se popravim , nikakor nisem zadovoljna s svojimi vzgojnimi poskusi , vem , da delam veliko napak , ampak , kar me tolaži , je to , da na moji deklici gledam kot na OTROKA , ki sta še vedno potrebna VSE moje ljubezni in zaščite pred svetom , v katerga tako zauplivo vstopata.
Vsak večer ju pokrižam in si želim , da bi v sebi VEDNO nosili košček otroka , kakršna sta sedaj ! In seveda spomin na OTROŠTVO. Otroci so namreč sinonim za ljubezen , nežnost , nedolžnost , iskrenost – skratka za vse tisto , kar naj bi razdajali naprej svojim otrokom in partnerjem .
Nikitka je včeraj svojima mucama kupila tropski žabici – videti in slišati bi morali vse tisto žuborenje smeha in čiste sreče , ko sta žabici spuščali v akvarij
….. ja Nikitka, in kadar nisem prepričana v to,
ali nekaj res delam prav ali ne, mi ti vedno in
znova in znova priskočiš na pomoč, za kar bom
ostala tvoj večni dolžnik, za kar ti pa kljub temu,
da morda znam kdaj pa kdaj svoja občutenja
spraviti tudi na papir, najbrž nikoli ne bom znala
povedati, kako dobro dene, ko ti nekdo potrdi in da prav, da kar delaš, da delaš prav.
Nisem prav sposobna razmišljati danes, nisem prav tista ta prava Mariči, ker sem po tistem filmu, ki sem ga gledala, kako je mati trpinčila svojega posvojenca, kako ga je psihično in telesno maltretirala, izkoriščala njegovo nebogljeno telo za svoja živalska izživljanja, kako ga je zlorabljala, o bog, po tem filmu nisem spala nič. Vsa objokana sem hodila gor in dol po balkonu, še dobro, da imamo na metre in metre balkona in kljub temu, da je bil to film, sicer posnet po kao resnični zgodbi, no, kljub temu, da je bil to film, sem jokala gor v zvezde in gor v pripravljajoče se luno in nikakor nisem mogla razumeti, kako je lahko svet pokvarjen, kako je lahko svet zloben do bitij, kot so otroci. In seveda, tisto poprejšnje “preverjeno” je dodalo temu kaosu v meni le še kanček tiste jeze, ki v meni nikdar, res nikdar ne bo pozabljena.
In tudi jaz sem odtavala v otroško spalnico, pravzaprav dekliško, tudi jaz sem stala v temi v podboju in gledala speče dekle, deklico, ki prestopa prag svojega najstništva, svojo deklico, ki bi ji tako rada dala nekaj lepega za njeno popotnico v svet. Slika spečega nedolžnega otroka me spremlja cel dan, kot mi cel dan v srcu bije vihar med razumom in čustvi, vihar jeze, besa, žalosti, nemoči, otopelosti, želje po begu ……. a kam, draga Nikitka, kam naj človek beži, če beži le pred seboj in svojim življenjem, kam naj beži, če beži le pred spomini, ki bi jih rad pokopal, kam naj beži, če sreča na slehernem koraku ….. sam sebe? Kje naj utopim na nakopičeni srd in to jezo na starše, ki tako ravnajo s tistimi, ki bi jim morali res biti vse in njihovo najdragocenejše, kar imajo …..?
M.
Marija,
pri nas že dolgo ne gledamo več torkovih filmov na POP Tv. Za ženo je bilo vedno hudo, ni mogla zaspat, tlačile so jo more. Te zgodbe so tako prestresljive, žal tudi tako resnične. Verjamem, da se to dogaja tudi pri nas in da sploh ne vemo da se.
Po tvojem pisanju sklepam, da si enkratna mama in daješ svoji hčerki vse najboljše. In to bo njena popotnica za na pot k odraslosti.
Mišon
Veš , Mariči , med nama je bilo že toliko besed , da čisto dobro vem , od kje ti te misli in tako počutje.
Ma veš , kaj so nas včasih učili – odpuščanje prinese olajšanje ne samo grešniku , pač pa tudi tistemu , ki odpusti. Za odpuščanjem pride mir , za njim pa pozabljenje …. kaj se ti zdi ?!
Nikita je v mislih s tabo
A misliš mail ? Ja, [email protected]. Že čakam, da se mal nasmejem.
Dons me še niso uspel zamorit tukej v službi.
Dober očka ? Se trudim, ampak bi mojo malo včasih kr pojedel. Zdej, pri treh letih je tak cukr.Joj, ko bo zrasla, pa jo bodo fanti obletavali. Me je že zdej strah.
Prav imaš, Nikita, zelo prav, a vendar, ko se nehote
odpre skrinjica, v katero človek zapre vse tisto, kar želi
pozabiti, o čemer je pri sebi sprejel odločitev, da je
pozabljeno, odpuščeno, kar naj bi ob zaklenitvi skrinjice
res prineslo miru in počitka ….da, ko se odpre skrinjica,
ugotoviš tisto, kot pri preveč napolnjenem kovčku …….
vse leze in sili ven, ven, nič več ne moreš tlačit noter,
vse hoče ven………
Da, odpuščanje, pozabljenje, mir … o seveda, kako močno si človek takih reči želi, pa vendar, ljudje smo kot spominčice, modre spominčice – Vergistmeinnicht – Ne pozabi me! Modre čudovite spominčice, prekrasni drobni cvet, ki zdaj s svojo razošno modrino krasijo sadovnjake, globeli za hišo …. kar naenkrat se ob pogledu nanje spomnimo svojega otroštva, kar naenkrat se spomnimo dolge sive poti, ki smo jo prehodili nekoč nekje in so naše oči iskale nekaj lepega, nekaj, kar bi nam odgnalo misli na to, kam odhajamo. In kar naenkrat se ob pogledu na te spominčice spomnimo tudi tega, kako smo želeli prinesti to lepoto v hišo. Nabrali smo spominčice, jih porazporedili po globoki posodi ali krožniku, obtežili na sredini s z malo večjim kamnom, dolili vode, potem pa nestrpno čakali, kdaj se bodo te spominčice dvignile in naredile lep košat krog ter razveseljevale naše oči ob pogledu nanje. Da, taki smo ljudje – ko zagledamo spominčice, se vrnejo tudi z njimi povezani spomini. Nimajo te prečudovite rožice tako zaznambnega imena – Ne pozabi me!
M.
Ja, dragi prijatelj Mišon, ne poznava se še, nič
ne de, teden dni že malo mirujem, delo me baše,
zajček se je ujezil name, pa sem malce distancirana,
ampak, ko me bo zagrabila tista bela gori, tista polna,
ko pride moj trenutek, o da, takrat me boš že spoznal,
garantirano!
In, Mišon, toplo zahvaljen za kompliment! Tebi topla in iskrena hvala in topla in iskrena hvala tudi tistim, s katerimi smo že skupaj posedeli, se posmejali, pozabavali, si izmenjali tako domače vice, kot resne reči, si stisnili roko in si na koncu dejali: prijetna družba smo, taki smo, kot smo: taki kot smo v resnici, tako smo tu gori na forumu in veseli smo drug drugega. In veseli smo seveda vsakega novega, ki se nam pridruži brez zle misli in zle volje! Torej, Mišon, dobrodošel!
M.