Meni je v ponedeljek umrč oče, kmalu bi dopolnil 94 let, lepa leta.

Imela sva vihrav, strasten odnos, njegova ljubezen do mene je bila stare šole, temu bi danes dejali ‘hard schooling’ in ‘tough love’.

Zamerila sem mu, pa sem ušla pri 18-ih k prvemu narcisodinemu intelektualcu, ki me je mlatil kot črno živino, dokler se po 10 letih zakona-tepeža, ki me ga je bilo sram priznati staršem in še bolj sram se vrniti domov, nisem finančno toliko osamosvojila, da sem izdelala fakulteto, diplomirala, delala sem že tako ali tako od srednje šole naprej in ves faks, po tri đobe hkrati, da sem bila samostojna in pred 30-im letom pobegnila od nasilnega moža ter mu pustila tudi svojo polovico stanovanja, saj je grozil, da me bo ubil in to sem mu tudi močno verjela.

Nato je svoje naredila kariera, deloholizem, zaradi česar sem starše vse premalokrat videla. Dobre, dobronamerne, ljubeče in neskončno modre ter življenjsko preizkušene starše.

Šele huda bolezen in demenca so nas za 4 leta združili, z mamo, no, 6 let pred očetovo smrtjo, sem se vrnila in pustila dobro plačano službo in izgubila vsakršno možnost vrnitve v intelektualne poklice, saj me je medtem povozil čas, prišli so mlajši, bolj borbeni, dobro povezani in postalni otroci vplivnih staršev na ta delovna mesta, na razpise sem se javljala zaman, pa sem z magisterijem družboslovja pristala na mestu minimalno plačane prodajalke.

A mi ni žal, spet bi pustila službo za njiju, saj se šele sedaj ob boleči izgubi očeta zavedam, kako neizmerno sem ga imela rada, kako vse premalo sem bila z njim, ko mi je imel še ogromno za povedati in mi olačjšati pot – z dobronamernimi nasveti za lepše življenje, kot ga je sam živel.

To ni prošnja za vaše sožalje. To je nasvet za vse vas, ki ste kdaj iz napuha ali arogance, tako kot sem sama, kdaj zapustili hišo svojih staršev ali se prepirate s starši, sorojenci. Kaj bi dala za brata ali sestro v tem trenutku!!! Vse!

Pa sem sama samcata na tem svetu.

Ljubite svoje starše in jih spoštujte. Sploh če so dobri do vas in vas včasih strogo primejo, čeprav ste že sami srednjih let, samo zato, da bi vam bilo v življenju lepše, kot je bilo njim.

Radi imejte svoje starše, odpustite jim, še sami se jim ne le enkrat opravičite, jih objemite, poljubite in jim povejte, koliko vam pomenijo.

Sicer bo nekega dne prepozno. Jaz sem ta vagon odhajajočega vlaka ujela pri obeh starših ravno še za las – v zadnjih letih pred njuno smrtjo. Z očetom sem v njegovem minevanju preživela 6 let – nepozabnih, zelo dragocenih.

Radi imejte svoje starše in jih spoštujte! Meni niso dali svojega življenja, sajso me posvojili. A dali so mi prav vse drugo, pomembnejše od lastne DNK. Dali so mi najboljšo popotnico in vzor za življenje, vredno Človeka.

In to je bil moj oče – Človek z največjim Č, ki ga spoštuje vsa rodna vas in kraji naokoli in zaradi česar bo pokopališče pretesno za vse obiskovalce.

Pa je sovražil pomp in predvsem hinavce. A vsi, ki bodo tam, ne bodo prišli iz hinavščine ali koristoljubja, ampak ker je bil mož, ki je vsem pomagal, se z nikomer kregal, nikogar sovražil in neprenehoma samo dajal in se razdajal.

To je velik mož; brez reklame, dovolj je bilo, da je duhovnik povedal za njegovo smrt pri maši in je šla žalostna vest naokoli kot tornado.

Velik človek je bil, prav je, da se mu bo poklonilo na stotine ljudi.

Vseeno je, koliko jih bo na pogrebu vaših staršev. Pomembno je, da ste z njimi sedaj, če in ko so še živi.

Vse dobro vsem!

Ej, kaj dam, da bi moj foter že krepnil!

Lej, nismo vsi tako sentmentalni. Jaz našga fotra živga videt ne morem, in ko krepne, MARŠ! Se niti ne ozrem!

Se strinjam z @V prazno tulis. Nekateri med nami oz. ogromno nas, zal, je imelo katastrofalne (toksicne/motene) starse, ki so nas mocno travmatizirali. V taksnih primerih je NORMALNO, da clovek nima kontakta s starsi in si ga tudi ne zeli. Od raznoraznih psihicev, alkoholikov, nasilnezev in tako maprej. Tako, da prosim brez posplosevanja, kako bi vsi morali ceniti svoje starse, dokler jih imamo. Hvala za razumevanje.

Jebeš ti to filozofijo! Jaz sem šel po svoje pri petnajstih letih. Najbolj zajebana prednica  je živa še danes. Štukam tiste stroške za DSO in pustim nekaj za kakšno kavo.

Še vedno sem pa prasec in nehvaležnež, ki je odšel od hiše.

Tako obiski trajajo manj časa in prav je tako.

Moja 2 sta še živa, mlad sem odšel od bajte, sovražita me že od rojstva, ko sem bil majhen sta me kaj tepla zmerjala poniževala, hotela sta da umrem, ne govorita z menoj, sramujeta se me, zame ne obstajata in ne mislim ju gledat še manj pa na njun pogrep

Boolshit

Moje sožalje.Starš je prvi,ki bi moral svojega otroka imeti rad,nato otrok lahko vrača to ljubezen.Pa dostikrat ni tako.Otroci doživijo ponižanja,zmerjanja še in še, trpljenje traja lahko leta in leta. To breme tiščijo v sebi in ko odrastejo ali zmorejo grejo od doma z grenkimi spomini na otroštvo,ki ne zbledijo in se vlečejo še naprej v življenju. Ko berem te resnične, žalostne zgodbe se spomnim mojih,žal pokojnih staršev, ki so nam dali varen, miren dom,brez zmerjanj,brez alkohola,..Misliš da je povsod tako,pa prekleto ni.

Zelo lepo napisano, življenjsko modro, čas s starši je izjemno dragocen in če izgubiš stik, se je vredno spet povezati nazaj.

Najbrž res niso vsi starši taki kot vaši, večina pa je, ampak šele z leti in izkušnjami spoznaš, da so imeli večinoma prav in tudi ko niso, so imeli najboljše namene in ti želeli samo dobro. In potem očetu niti ne moreš zameriti strogosti, ker veš, da bi si v trenutku odsekal desno roko zate in za mamo.

A prav je bilo zmerjanje, poniževanje? , ko so ti uničili življenje že v najzgodnjejšem otroštvu, ko so ti naredili nepopravljivo škodo!

Ne posploševati,  pa zdaj kot odrasel saditi rožic, eni smo preživeli  grozljivko, pekel, ki te zaznamuje za celo življenje,to ostane v tebi, tisti ,ki je to doživel ve zakaj se gre.

Zelo lepo in smiselno zapisano.

Res je. Še posebej za ljudi, ki so takšni, kot opisuješ svojega očeta.

Tudi za druge – ki bi se imeli bolje, če bi presegli svoj odpor ali sovraštvo, ki je le druga, negativna stran čustvene naveze. Ker tudi zamere se je veliko laže znebiti in živeti svobodno sam s sabo dokler je tisti človek na katerega te veže, živ.

Avtorica, moje iskreno sožalje.

Hvala vam za delitev z nami svojo izkušnjo in razmišljanje. Če si bo vsaj eden od nas zamislil in kaj spremenil v svojem odnosu do staršev, ste s tem naredili ogromno.

Dodala bi samo še to, iz lastne izkušnje. Moj oče je bil alkoholik, živeli smo v peklu, a ko sem raziskala njegovo otroštvo, slab vzgled njegovih staršev, sem ugotovila, da ni znal, ni zmogel biti drugačen in ni bil sam kriv, da je postal alkoholik saj je imel tak slab vzgled od svoji staršev, poleg tega so mu še kot dojenčku dajali za piti vino, da je več spal in so imeli z njim manj ukvarjanja, žal. Kot odrasel človek ni imel moči za prekinitev uživanja alkohola. Oprostila sem mu in sedaj, ko ga ni več mi je žal, da ga nisem obiskovala več, kot sem ga, da ga nisem zmogla razumeti. Žal mi je, da sem ga toliko let sovražila. Ko je bil trezen je bil zlati oče, ko je bil pijan pa tiran. Sedaj se ga spominjam samo treznega in ga pogrešam.

Ptički zletijo iz gnezda, kakor hitro so se sposobni preživljat. Pri ljudeh imaš pogosto nezdravo navezanost, ko se odrasli niso uspeli osamosvojiti in prerezati otroške psihološke popkovine s starši, ker so ti pogosto “čustvene pijavke”.

Saj je avtorica napisala, da govori o starših, ki so dobri do otrok, javljate pa se sami taki, ki ste imeli slabe starše.

Ne veš, kako bi se izšlo, če bi ostala.  Veliko si žrtvovala za samostojnost in škoda, da si se na stara leta temu odpovedala. Si pomirjena sama s seboj, če si res, pa vendar, za kakšno ceno?

Oče, četudi je bil drugod cenjen in spoštovan, morda ne bi bil dober oče…

Vendar, ne sodim, samo podajam svoje razmišljanje in tudi starši niso vedno bogovi. Življenje pa ne tvoje.

Srečno

Vsi ne morejo imeti mercedesa , eni vozijo bicikel, če razumeš?

Enim, je pač lažje, da sami sebi lažejo, kot pa da pogledajo resnici v oči, in si dejansko priznajo,  kako so živeli, saj z leti  pač malo pozabiš, če pa bi šel kopat za nazaj pa bi našel veliko hudega, in bi bilo veliko zamer, in jeze.

To vem že od mladosti in tudi upoštevam. Čas s starši je zame neprecenljiv.

Kaj je “dobri” starši? To, da si kot odrasli prekomerno čustveno navezan na svoje starše, ni dobro. Pogosto je to pri otrocih, ki nimajo partnerjev, potem pa živijo skupaj s svojimi starši.

Če je bil oče star 94, pol si ti okol 70???Kako si mogla pustit službo, če si že v penziji? Nič ne pišeš o svojih otrocih, iz tvojga zapisa je očitno, da si pri 18ih šla od doma in se vrnila 6 let pred očetovo smrtjo, vmes pa kaj????

Slaba provokacija.

Najprej iskreno sožalje!

Čestitam vam za ta vaš zelo lep zapis, ki nam da zelo močno sporočilo in nas opomni, da moramo več časa preživeti s starši. Tisti, ki imamo to srečo, da jih še imamo.

Sam se zadnjih dobrih pet let zelo zavedam, da moram več časa preživeti s starši, ker mi bo takrat, ko jih ne bo več, žal da tega nisem storil. Zavedam se ampak kar pozabim.

Drugače s starši preživim kar nekaj časa. Sicer lahko bi ga več. Sem se pa včeraj spomnil od tete moža, ki je že skoraj 10 let pokojni. S teto nista imela otrok in sta me imela rada, kot da bi bil njihov. Med leti 1975 do 1980 sta me vozila v vse žive toplice. Takrat ni bilo tako, kot sedaj, da si kar šel v toplice. Veliko sta naredila zame.

Od tete mož me je dve leti pred smrtjo vprašal, če bi ga enkrat vzel s sabo na otok Krk,  ker sem takrat veliko hodil. Rekel sem da bom ampak sem na to kar pozabil. In na koncu ga nisva šla skupaj na otok Krk za kar mi je še danes žal, da ga nisem peljal.

Vaš zapis mi je dal motivacijo, da bom letos zagotovo peljal mamo na par dnevni izlet. Očeta ne bom, ker on je najraje doma in mu je velika muka iti kamorkoli. Mama gre pa zelo rada kam.

Razumem tudi tiste, ki ste tukaj komentirali, da vam ni mar za starše. Jaz sem imel srečo in sem imel res super starše. Nekateri te sreče žal nimajo. In verjetno je vaša jeza do staršev upravičena. Vsi, ki ste jezni na starše vam predlagam, da preberete knjigo z naslovom Ti, v moji krvi – https://www.tivmojikrvi.si. Knjiga je resnična zgodba o mladem fantu, ki je skrbel za bolno mater in je na koncu žal umrla. Njegova skrb je bila res zelo požrtvovalna! Avtorjeva mama ni bila vzorna mama. Imela je težave z alkoholom. Jaz sem se ves čas med branjem knjige spraševal zakaj je tako lepo skrbel za mamo, ki je bila v bistvu “slaba” mama. Na koncu sem dobil odgovor zakaj je mama pila in je bila taka, kot je bila. Ko je bila še otrok je bila posiljena. če se prav spomnim s strani sorodnika. Tako, da nikoli ne vemo zakaj je nek človek tak, kot je.

Avtorico tega prispevka bi z veseljem povabil kot gostjo v moj podcast, če bi želela povedati svojo zgodbo in z njo navdihniti ljudi. V primeru, da ste zainteresirani mi pišite na tomazgorec@gmail.com

Tomaž, rada vas berem in rada vas spremljam. Pa se zavedate, da ste tudi vi starš? Kako negujete vez do svojega otroka? Vas zapis je boleč, ker nudite staršem oziroma mami res spoštovanje, a obenem bi v planu morala biti skrb za vašo kri.

TI slabo bereš. Piše, da je posvojena. Komot jo je foter posvojil pri svojih 40-tih, ali celo 50-tih. Pa tudi če bi se mu rodila takrat, bi bila pri svojih 50+ komot še v službi. Novo, dobro službo pri teh letih pa je seveda težko najti.

V glavnem, …če ustvariš svojo družino,  moža, partnerja , imaš tri, štiri otroke, gre šow naprej in ne moreš vsega pustit zaradi staršev, saj te še otroci potrebujejo, .delat pa tudi rabiš, da se preživiš, le kdo te pa bo , boš na njegovi penziji ali kako , ..

Pač staršem se posvečaš kot lahko , kot rečeno je pa prioriteta lastna družina, služba, da plačaš  položnice, da imaš za prehranit lastne otroke in tak dalje…ne gre vsega pustit, si nabijat dolgove in izterjave in imet lačne otroke, da se sukaš okoli staršev kajne …

Malokdo lahko tako kot avtorica, ki je vse pustila in ne vemo od česa živela , plačevala položnice, od penzije čigave…

Vsak kot lahko in kot zmore in tu ne gre nabijat neke krivde in pretiranega čustvovanja …šow gre naprej…ste videli tudi pri ta cerkvenih…hitro novega papeža in gremo naprej, brez cmihanja po prejšnjem…