Pri 35ih skoraj neizkušena?

res ne vem, kaj ste imeli danes na krožniku, fantje, da take stresate … biti v odnosu z nekom (cela besedna zveza!!!) pomeni vsaj dve osebi, ne pa samega sebe. Imaš pa lahko različen odnos do nekoga, v tem primeru tudi do sebe.

Aaaaaaaaaa, a se to tako uči? Dajmo najprej teorijo, potem pa prakso! :)))))

Za to je potreben samo prav človek in občutek, da daješ in jemlješ. Učiš se pa v dvoje, glede na reakcije, ki jih sproži akcija. 🙂

Mihc… pravi to sploh ne bo pomembno. Če se boš le prepustil in znal imeti rad, brez fige v žepu.

Goldfish
Vedno so bile prisotne neke sanjarije in nekaj dni na mesec sem čutil močno hrepenenje po odnosu in bližini. To so bili težki dnevi, a ne dovolj da bi kaj ukrenil na to temo.
V času otroštva nisem imel kaj dosti stika z dekleti (smo bili majhna skupina in deklet je bilo malo), srednja štromarska šola (3 deklice na šoli), faks in služba skoraj isto. Nič od tega ne bi bil problem, če ne bi bilo nekega strahu neznanimi ljudmi oz … pred življenjem samim.
Pogovor s sodelavcem mi je odprl oči in sklenil sem, da ta strah ne bo več diktiral mojemu življenju. Kupil sem si stanovanje (sem dost našparal), se odselil (na to prej nisem niti pomislil, čeprav so me kolegi spraševali zakaj se ne), se vpisal na nekaj tečajev in delavnic (tega prej ne bi naredil v milijon letih), se pogovarjam z naključnimi ženskami (prej nikoli, sem prej zbrisal, sedaj me včasih še malo stisne, ko kar do ene naključne stopim in jo ogovorim), si dopisujem z ženskami. Če me kakšna stvar zanima si jo grem pogledat. Nobenega strahu pred novo lokacijo in novimi ljudmi ne čutim. Prej sem vedno nekaj tuhtal, kako bo,….
Kolegi pravijo, da sem se čisto spremenil. Tudi sam opažam, da se ljudje sedaj zelo pozitivno odzovejo, ko npr. trgovki s kruhom bleknem kako hecno, pa se pol malo hecamo, če ni gneče.

krivokljun
Glede prilagajanja, če ti neka stvar veliko pomeni, se okoliščinam prilagodiš, če ravno ne kršijo tvojih življenskih načel. Za piljenje sposobnosti komunikacije, prehajanja lastnih strahov, dvomov obiskujem eno delavnico. Kako veš, da je nekaj dobro, drugo pa slabo? Po občutku in izkušnjah drugih. Dejansko ne vem kako bi oz. bom reagiral v intimnem odnosu v določenem slučaju. A vem, da vse skupaj jemljem zelo umirjeno. Trudil se bom po svojih močeh in svojih občutkih, tudi vaše izkušnje in mnenja, ki jih pišete na ta forum pomagajo. Če rata rata, če ne bom pač sam. Glede na vse, kar je na tem forumu napisano je morda celo tako boljše. 🙂

Moram eno 18-letnico ujet, ki ravno tako nima izkušenj pa bo. Ljudje mi itak pripisujejo 25 let, tko da… Če mi rata se bo pa spet folk zgražal, da mam pol mlajšo in da bi si moral eno svojih let najt.

Zakaj nekdo

Hehe nikar se ne sprenevedaj in ne taji, da bilo kaj drugače in da je zdaj kaj drugače, ker te ni več strah…Strah je najmočnejše čustvo, močnejši je od ljubezni in vsega~~ tisti, ki ga ne kažejo, ali dobro blefirajo ali pa imajo vsa ostala čustva še toliko bolj latentna. Revčki. cccccc

Katenjka, kaj si zdaj zapela za ta njegov strah? Strah je pač samo eno izmed čustev in kot tako pokazatelj, kje smo v neki situaciji. Hvala bogu, da je Mihc šel čez nekatere svoje najhujše strahove in da zdej končno Živi.

Sploh ne vem, kaj si skušala povedat, da se ni nič spremenilo, dokler ga je strah držal v primežu?

krivokljunčica… saj še sama ne vem, kaj sem mislila… včasih ko napravim kakšno “plemenito” dejanje, se vedno znova zavem, da ni bilo iz nesebičnosti, niti ne iz ljubezni, ampak iz strahu… in tega me je groza…bom nehala, da ne bom še preveč napisala… potem bo pa neizprosna psihoanaliza~~

Si se naučil, kako dobro prikrivati svoja čustva, predvsem strah.
Potlačena čustva pa se začnejo izražati šele čez več let in to se kaže kot različni telesni simptomi.

Meni se pa zdi, da je Mihec le želel povedat, da se je znebil precej strahu, ki pa je seveda še vedno prisoten, ampak ne več tako zelo, da bi ga povsod držal nazaj. Saj ga še vedno ne zanika, razen v določenih okoliščinah. Včasih se nam res zdi, da nas v nekih situacijah ni več strah, pa potem pozneje ugotovimo, da je strah še vedno bil v neki majhni meri. Ampak, če nekaj počneš dalj časa in se soočaš s svojimi strahovi, se ga da precej dobro pregnati, saj začneš v določene situacije preprosto zaupat oziroma začneš zaupat sebi in drugim, zaradi pozitivnih izkušenj seveda.

Res je možno strah zmanjšati s terapijo soočanja oz. s pozitivnimi izkušnjami. Ne pa tako, da strahu več ne bi bilo.

Strah je dobrodošel, seveda v nekih razumnih mejah. Če te meje že prerastejo v anksioznost, potem je to bolezensko stanje, ki ga je potrebno zdraviti. Po moje je bilo tako pri avtorju Mihc, ker je ta strah izviral iz socialnih vzrokov in je bilo moteče, ga je oviralo v življenju. Zato se je odločil in poiskal pomoč.
Če pa je nekdo zaskrbljen zaradi kakšnega dogodka in zato doživlja strah, je to povsem normalna reakcija. Boj se tistega, ki ne doživlja več strahu:).

Ma ti pa si kekec veš 🙂 Da se s tem obremenjuješ.. Kaj bi raje mel žensko, ki se je z vsakim vlačla okrog? 🙂 Kekec..

Morda sem se nekoliko nerodno izrazil. Še vedno imam občasen strah tako eno naključno ženskico mal popingat, pa velik strah pred zobarjem tud. 🙂 Ni mi pa več problem iti nekam, kjer nikogar ne poznam, rečt kakšno z naključnim človekom, celo kako ženskico, ki sem so spoznal na kakem portalu, na dejt povabit. Nekaj let nazaj bi se prej v zemlju vdrl, kot da bi naredil kaj takega. Še službo imam namen menjati in to iti delat v tujino. Pa sem bil v tujini ene 5x v življenju. Prej bi se usral od strahu, sedaj občasno čutim le eno malo nelagodje.

Rekel sem si: življenje mi bo postavilo take preizkušnje za katere ve, da jih bom uspel premagati in me bo pripeljalo tja, kamor moram priti. Ne vem zakaj, ampak ta misel me je odprla ljudem. Zakaj se ne bi nasmehnil naključnim ljudem, jim polepšal dan s pogovorom. Vsak dan mi je to lažje. In opažam neverjetne rezultate. Z ljudmi, ki jih nisem poznal, a jih srečujem 1x na teden, se prav veselo menimo. Samo malo pobude je treba dat pa je.
Mislim, da ima Marko prav. Pozitivne izkušnje. Do sedaj od nikogar nisem slišal spelj se, al pa kaj mi težiš, niti nisem dobil občutka, da komu kaj najedam. Dvomim, da so bili samo prijazni, ker sem se z naključnimi ljudmi pogovarjal tudi po 2 uri. Pol je pa razumljivo, da mora folk počas domov.

Če sem čist iskren, mi je malo čudno zakaj taka sprememba. A sedaj zupam življenju…..

Upam, da bo komu, ki je tak, kot sem bil sam, moje pisanje malo v spodbudo.

@Robi. pa je razlika med strahov in nelagodjem. ko nekdo premaga strah na nekem področju, ga ni več strah, še vedno pa lahko občuti nelagodje. niso vedno vsa čustva prisotna.

Saj tisto nelagodje, je odsev strahu in slabih izkušenj iz preteklosti.
Če se bojimo pajkov, lahko sicer s pozitivnimi izkušnjami to zmanjšamo. Nikoli pa ne bomo pajkov doživljali tako, kot tisti, ki nikoli ni imel strahu pred njimi.

Saj tisto nelagodje, je odsev strahu in slabih izkušenj iz preteklosti.
Če se bojimo pajkov, lahko sicer s pozitivnimi izkušnjami to zmanjšamo. Nikoli pa ne bomo pajkov doživljali tako, kot tisti, ki nikoli ni imel strahu pred njimi.[/quote]

Kako dobiti pozitivne izkušnje s pajki?:)) Meni so recimo grozni, ampak bolj vizualno, ker v končni fazi so majhni in nebogljeni:). Če mora kateri odditi od doma, ga lepo napokam na papir ali kaj podobnega in potem hop čez balkon:). Ne vidim smisla v tem, da bi se z njimi spoprijateljila, zato ni potrebe po odnosu, pozitivnih izkušnjah:).

Saj tisto nelagodje, je odsev strahu in slabih izkušenj iz preteklosti.[/quote]

Ni res. Nelagodje in strah pač nista eno in isto. Lahko se počutiš nelagodno ob čem ali nekom tudi, če ne občutiš strahu, prej gnev, odpor.

Cilj nekoga, ki ga je bilo nečesa strah in je to zdaj premagal, ni v popolni odstranitvi strahu, ampak zgolj toliko, da ga to čustvo več ne blokira in ne ovira v vsakdanjem življenju in v tem, kar želi doseč. Že pa se strahu rata povsem otresti, pa toliko bolje. Ne vem, kaj imate s tem absolutizmom, vse takoj črtat, vse ali nič ni nikoli dobra poteza v življenju. Da ne rečem Sizifovo delo.

[/quote]

Ženska7, to so res skrajni primeri, lepo prosim. To so že luzerji. :)[/quote]
Lahko za luzerja štejemo tipa, ki pri 25. še ni imel punce, nima še niti ene intimne izkušnje ter tudi ni videti, da se bo kam premaknilo?

kako je v tem primeru, o osebi pa moraš malce več povedat. Pod luzer si jaz predstavljam nekoga, ki je odrasel, šolo končal, za delo mu ni, preživlja ga mama, zajeda druge… če še ni imel punce, ni nujno, da je luzer. Razen, če je zato ni imel, ker ga nobena noče, ker je len, zapit, nesramen, zajedalski…

Če ženska naleti na več takih moških kot je tale MONovec v tejle temi: http://med.over.net/forum5/read.php?151,8073435
POtem ni niti malo čudno, da je toliko samskih. Tista, ki naleti na takega tipa kot ja ta monovec…

Nobene punce še nista imela zato, ker sta nesamozavestna, zadržana, sramežljiva, pri enem gre tudi za kronično pomanjkanje stikov s puncami.

Če nisi imel še nobene punce, še ne pomeni, da si luzer.
Sem ti zgoraj napisala v kakem primeru bi te smatrala za luzerja.

Ne delam si utvar. Bit pri teh letih brez izkušenj je ena žalost od človeka. Ampak ok tko je. Kako torej naprej? Za neke čustvene (pre)izkušnje nimam neke pametne rešitve, ampak za seksualne pa se da morda pomagat ….
Samo za info, sem odločno proti izkoriščanju žensk v prostituciji!
Dobil sem kontakt od ene ženske, ki dela erotično masažo brez seksa. Po podatkih, ki jih imam dela to na lastno želji za dvig svojega standarda.
Vprašanje je torej ali je bolje dobiti vsaj nekaj takih izkušenj ali biti popolnoma brez? Bi rekel če bi bil star tam do 25 leta ok, počakam ni panike, ampak pri teh letih…
Res ne bi rad, da če mi bo kdaj dano ujeti kako punco, da mi ne pride še preden se slečeva. 🙂 In si morda zapravim kako življensko priložnost.

Nobene punce še nista imela zato, ker sta nesamozavestna, zadržana, sramežljiva, pri enem gre tudi za kronično pomanjkanje stikov s puncami.[/quote]

Spet ti in tvoje teženje s tvojim “kolegom”, zdaj sta že 2…Daj nehaj pisat v tretji osebi in raje priznaj, da si ta domnevni kolega, kar ti sam.

Ja, sem v tem času še za enega izvedel, da je na nuli kar se punc tiče. Bi bilo že preveč, če bi tukaj razkril njuno identiteto, če misliš da sem jaz ta kolega.

Poslušite, tole ko berem….

A to, da pa je mogoče ‘lepo’ da partner nima ‘kilometrine’ to pa noben ne izpostavi?
Zakaj skozi ugotavljate, kaj hudiča je z drugim narobe, da kilometrine nima?
Zakaj je sploh vse ‘narobe’? Ali ni mogoče tako kdaj tudi ‘prav’?

Poglejte, sem ženska. Želim si moškega, ki nima kilometrine. Pa tudi taki, grejo stran od mene, ko poštekajo, da jaz ne grem z vsakim. Niti, da ne grem z nobenim, če ga ne ljubim oz. nisem vanj zaljubljena.

Torej……nabiralci črtic odpadejo.

Tak pa, ki se trudi in si vzame čas za spoznavanje, ki se pač pri meni meri v mesecih (in ne dnevih) pa sam čas pokaže, kako in kaj…..
Pa pustimo tisto fizično privlačnost. Saj nismo živali ne, da bi ob enem kar zdivjali in vse pozabili no.

Imamo čustva in nagone, vendar ljudje to obvladamo, ne?

Kar pa ne pomeni, da LJUBLJENJE z nekom, ne morem biti ravno prav ‘rahločutno’ in tudi ‘divje’.

Mislim, najti se morata pač dva taka, ki jim to kaj pomeni. Takrat se po tem tudi ‘iskre krešejo’ brez skrbi. In takrat ni važno, kaj kdo ‘obvlada’ in kaj (še) ne…..

lp,D