Pri 45+ razmišljam, da bi se vrnila v mama hotel
A si ti riba retardirana al kaj? Kje pa piše, da je sobivanje to, da te nekdo streže spredi in zadi? A sploh veš, kaj pomeni sobivanje? In zakaj bi vsi morali svoj denar vtakniti v zidovje? Življenje je še kaj drugega kot bajturina. Zakaj bi morala imeti partnerja, če ga ne želi? Pa kaj je s tabo babše? A si na drogi al imaš nižje sposobnosti? Pa daj pusti ljudi, da dihajo. A ti sploh veš, koliko dela je z ostarelimi starši? Pucanja? Rihtanja prostorov? Vožnja do zdravnikov? Urejanja dokumentacije? Mislim, da bo tole prej hotel hčerka.
[/quote]
no saj ravno tega se avtorica, ki je očitno precej na komot sicer, ne zaveda.
da ne bo prišla v mama hotel kot gostja, ampak bo en dva tri glavna strežnica.
Jaz sem se po moževi smrti preselila k materi (otrok pa nsva imela). Zame je bilo to skoraj kot rešitev, ker se mi je podrl svet, mama pa je starela, ni bila posebno zdrava in je počasi začela potrebovati pomoč. Nisem bila niti v “mama hotelu” niti “strežnica”, zelo zelo dobro sva se razumeli, tako da prilagajanje (z obeh strani) ni bilo kakšna posebna muka, jaz sem našla pri materi mir, ki sem ga krvavo potrebovala, ona pa je lahko preživela konec življenja doma, v okolju, ki ga je poznala in imela rada, ni se ji bilo treba potikati pokakem domu. Za naju je bila to win-win situacija.
Kaj so minusi oziroma kaj delaš drugače, če si sam? Predvsem nimaš vsakdanjih obveznosti do nikogar, ni se ti treba ozirati na nikogar in sklepati nobenih kompromisov. Dela imaš več, finančno pa je nedvomno bolj ugodno kot dve gospodinjstvi. Vse drugo pa je odvisno od obeh strani, tako od staršev kot od otrok, kaki ste in kako bi vsak dan shajali drug z drugim, veš samo ti.
Bi pa tudi jaz pritrdila temu, da pojdi k staršem “poskusno”, pa čeorav z izgovorom, potem boš pa videla – mogoče ne bo všeč tebi, mogoče pa staršem ne.
Kaj pa starša pravita? Če ste skoraj toliko časa, kot ste najprej bivali skupaj, sedaj navajeni bivati narazen, sem prepričana, da to ne bo lahko ne za vas, ne za starša… vsak ima svoj tempo in svoj mir… preverjeno… sta namreč starša bivala pri nas nekaj časa, ko sta kupila in urejala hiško… vsi smo komaj čakali, da se bosta lahko preselila…
zdaj si mogoče predstavljate, da bo super… mogoče pogovor in poskusite… bi pa pri takih prihodkih toplo priporočala, da vseeno razmislite o nakupu svoje nepremičnine, ki si jo zlahka privoščite oz. dobri naložbi za “stare” čase… sploh pa da pri teh letih zapirate vrata ljubezni, se mi zdi popolnoma nepotrebno… Srečno!
Jaz sem opustila misel na še kakšnega partnerja pri 30ih, ko sem zaključila kar dolgoletno zvezo in mi zaenkrat to uspeva že nekaj let, da enostavno ne spoznavam novih moških oz. če že, sem pač nezainteresirana za kaj več kot tisti parminutni pogovor. Te popolnoma razumem.
Tudi sama živim pri starših, vendar se vidimo zelo malo. Imam stanovanje v svojem nadstropju, svoj vhod,.. starša sta vesela, če pridem kakšno soboto k njima dol na kosilo, da se malo podružimo, kej pomenimo,.. Ne razlagam jima pa osebnih stvari.
Stroške plačujem povsem enako kot bi jih kje drugje sicer, pa še tu dodam zraven, da pomagam njima dvema (recimo temu najemnina).
Odselit se ne nameravam, partnerja ne nameravam imet, niti otrok, svojo zasebnost imam, privoščim si v bistvu vse, kar želim. Je pa res, da si nakupa stanovanja ne morem privoščiti, ker niti kredita ne bi dobila.
Zakaj pa ne? Če se dobro razumete, tako sobivanje zelo podpiram. Plusi daleč prevladajo. V današjem času odtujenosti bi marsikomu koristili boljši odnosi z družino. Včasih se skupaj živele generacije in sodelovale pri vzgoji otrok, skupnih ciljih. Osebno bom k sebi vzela mamo (84 let), saj bo tako veliko več čas za druženje, kasneje, ko bo to potrebovala, pa tudi za nego in skrb.
Odvisno od karakterjev, pa odvisno od logistike.
Če gre za ločeno bivalno enoto (nadstropje) je eno, če gre pa za “otroško sobo” s skupno kuhinjo in dnevnim prostorom pa drugo. Se pravi – je razlika ali gre dejansko za eno gospodinjstvo, ali za dve s skupnim bivanjem in sodelovanjem.
Ne vem. Medve z mamo se imava noro radi in je ni stvari, ki je ne bi naredili ena za drugo. Ampak limit skupnega bivanja je tri dni – potem je pa kriza – ker sva obe premočna karakterja.
Vsak sam ve in situacij je toliko, kot je ljudi.
Če se s starši razumete in bi sobivali v sožitju ne vidim razloga, da bi odlašala. Jaz bi vrjetno razmišljala isto na tvojem mestu saj se doma razumemo in na Koncu bodo starši čez nekaj let potrebovali suport in če greš nekaj let prej se boste prej navadili sobivanja in prilagajanja. In še prihraniš nekaj denarja mesečno starši pa pridobijo družba druge generacije, ki je prav tako dobrodošla. Sigurno je to dobra odločitev, če se razumete. V kolikor res ne bi šlo še vedno lahko preidete na prejšnjo ureditev. Če nimaš finančnih težav lahko stanovanje obdržiš za dva meseca se u miru odseliš nazaj in v tem času vidiš če fonkcionira. Ne oziraj se na negativne komentarje. Vse dobro ti želim.
Kako pa ti ves, da njenim starsem to ne bi ustrezalo? Kot da smo si vsi enaki. Eni kar svoje osebne traume sem vlacite.
Premočna karakterja ? 🙂
Ne me hecat. 🙂
Ta pojem “premočna” je uporabljen v istem smislu kot “premočna” ženska.
Kar dejansko V prevodu pomeni pretežka.
[/quote]
Potem pa se folk smeji ko recem, da je lahko le popolni papac moz taksni zenski, ki je niti lastna mati ne more prenasati vec kot 3 dni. Ampak to je danes tako standard. Zenska prepotentnost vec ne pozna meja.
Potem pa se folk smeji ko recem, da je lahko le popolni papac moz taksni zenski, ki je niti lastna mati ne more prenasati vec kot 3 dni. Ampak to je danes tako standard. Zenska prepotentnost vec ne pozna meja.
[/quote]
Mož je navadno podoben očetu od svoje žene, ne materi, tako da, lej, vse je možno. Ni treba, da si papak, samo drug karakter, kar pa pomeni, da nekatere stvari, ki jih drugi ne bi prenašal, ta prenese brez težav oziroma jih sploh ne dojema kot težavo. 🙂
Nisem vsega brala…
Jaz bi rekla, seveda, zakaj ne, ampak le v primeru, da ste vsi zreli, odrasli, samostojni in nevtikljivi posamezniki, ki znate spoštovati drug drugega, se pustiti v miru, ob enem pa prijetno vzpostavljati osnovno komunikacijo, se dogovarjati in načrtovati svoj ali skupen dan brez pričakovanj.
Če pa je katerikoli od staršev tak, da je hitro zaskrbljen, vtikljiv, preveč skrben, poln pričakovanj do drugega, potem zna biti težava, ker bo hitro načet tvoj občutek samostojnosti in se boš počutila utesnjeno.
Sicer sem pa zelo za večgeneracijsko bivanje. Če so odnosi poštimani, potem je to najboljše kar je mogoče, tako iz vidika odnosov kot kvalitete bivanja ter racionalizacije stroškov življenja. Če niso… pa vemo kaj sledi, je tukaj na forumu skoraj vsak dan kakšna tema o tem.
Jaz bi recimo takoj imela v hiši recimo eno babico (žal pri nas to ni mogoče), da bi živela z nami, mi z njo, da bi sobivali, si pomagali, se dopolnjevali, vsi imeli nekaj od tega. Starejši ljudje lahko ogromno “dajo” mladi družini, kot lahko mlada družina ogromno da starješi osebi na starost. Le poštimamo mora biti, kje je kdo in kakšna je njegova vloga ter dorečeno, kako funkcioniramo.
Po sili razmer sem se tudi jaz po več letih vrnil k staršem. Po enem tednu sem odšel, ko me je oče vprašal kje sem bil včeraj, ker me ni bilo domov in je mamo skrbelo….
Je pa res, da nisem iskal čustvene opore kot avtorica. Pridem morda 4x na mesec max in pazim, da ne ostanem dlje kot par ur in so odnosi super…
Osamosvojitev smatram za normalen korak v odraščanju človeka.
Nekako si ne predstavljam, zakaj bi finančno dobro situiran človek pri 40+ po tolikih letih samostojnosti bil prostovoljno pripravljen na sobivanje z ljudmi, s katerimi je nazadnje bival kot najstnik, torej še neizoblikovana oseba.
Finančni vidik me ne prepriča, kaj je zares v ozadju, pa najbrž ne bomo izvedeli….
Zanimivo, tako samozavestna (navidez), prepričana o svoj prav (navidez). Zakaj sploh pomisleki in iskanje razlogov proti na forumu? Odvrži obrambno masko “kaj mi pa kdo more, trdna sem kot skala”, pa boš mogoče lažje prišla v sebi do odgovora kaj si zares želiš… Od nekih tujih ljudi, ki sploh ne poznajo ne tebe, ne tvoje družine, boš težko dobila zadovoljiv odgovor. Obrni se vase po odgovor. Pa srečno!
Nisem brala vsega, ampak kaj pa najpomembnejše – služba? Kako je oddaljena od tvojega trenutnega bivališča in koliko od staršev? Ker zdaj se ti pol ure mogoče zdi malo, ampak v konici, pa vsak dan 2x dnevno, plus vožnja, ki jo že zdaj potrebuješ do dela…
Vidim, da je ena prej že napisala, da najprej naredi poskus. Točno to sem želela predlagati. Obdrži svoje stanovanje in pojdi tja za kakšen mesec dni. Tako boš videla, kako boste funkcionirali in tudi, kako je s tvojo vožnjo v službo. Kako lahko sobivate, ali se spoštuje intimo drugih, in tako naprej.
Tudi ne vidim kje napisano, kako točno bi tam živela. Ali bi bila to sobica v enogospodinjskem stanovanju/hiši ali pa svoje gospodinjstvo v hiši. Ker samo sobica za odraslega človeka, ki v to ni primoran, pomeni zelo malo intime in zasebnosti. Skupna kopalnica, stranišče in kuhinja so seveda tudi stvar zase. Pač ni ravno enako, če imaš svoje stanovanje v hiši kot če imate določene prostore skupne in se potem lahko umakneš zgolj v eno sobo.
Kot rečeno, poskusi vsaj za en mesec in boš videla, kako bo šlo. Nato magari poskusi še kak mesec dni. Najemnino tako plačuješ, da bi pa kar dala dokaj poceni stanovanje nazaj, se mi ne zdi smiselno, dokler v to nisi popolnoma prepričana.