Pri 45+ razmišljam, da bi se vrnila v mama hotel
Poslušaj sebe, ne druge. Če se s starši dobro razumete, če boš vseeno imela svoj mir, če boš hotela, pa če bo tako njim kot tebi lažje – zakaj pa ne? Ti jim boš popestrila starost, še kaj pomagala, pa tudi tebi ne bo dolgčas. Glede prilagajanja pa – nikoli ne veš kdaj te zadane ljubezen in ti bo prilagajanje še kako prišlo prav.
Dekle drago. Ali misliš da bo staršem prav da boš vsak dan v njuni bližini, ker te sedaj namreč vidita enkrat na tri mesece? Ali jima boš na starost res v oporo? Starost zna biti zelo težka in grda, marsikateri mladi obupajo in dajo starše v dom, ker niso bili pripravljeni na iskrbo. O tem se najprej pogovori s svojimi starši, takrat dajte vsi karte na mizo, da ne bo potem obžalovanja z ene ali druge strani.
pa a ste ji fovšeni, da ima to možnost, al ne znate brati, da bi starša bila srečna, če bi se vrnila domov in ker imata višje prihodke kot ona, ji ne bi dovolila, da jima plačuje za to, da živi pri njima. Kot je napisala, imata doma pridelano hrano, drva…. Tudi jaz imam take starše, ki bi mi dali vse. In moram kdaj bremzat, da mi ne dajo. NOčejo pa nič vzeti, ker imajo dovolj. Največ jim pomeni bližina, da se lahko vsedemo za isto mizo in skupaj pojemo kosilo, ne pa to, koliko so porabili za tisto na krožniku. Jaz sem se dolgo upirala in nisem želela sprejeti, zaradi tega eno leto nisem komunicirala z mamo, razen kar je bilo najbolj nujno. Ker sem želela dokazat, da sem odrasla in samostojna, starši pa so mi ta občutek podirali. Potem sem pa počasi prišla do spoznanja, da nisem nič manj odrasla in samostojna, če mami ustrežem in grem z družino na tisto kosilo, ki ga ona skuha. Ker njim to pomeni več kot vse. Res ne vem, še ne dolgo nazaj so generacije živele pod isto streho, danes pa je to sramota in izkoriščanje. Ali res mislite, da sobivanje, tako, da imajo vsi koristi, ne obstaja? Ali vas le moti, ker sami nimate dobrih odnosov s starši?
Pa še to… vsi posplošujete, da rabi zasebnost, ločen štuk in ne vem kaj…. zakaj sodite po sebi. Ljudje smo različni. Tudi jaz bi se s svojo mamo spričkala takoj, če bi živela v istem gospodinjstvu, ker vsaka hočeva svoj prav. Imam pa prijateljico, ki je mamo vzela k sebi, ko se je poročila, sedaj pa živita sami in se imata res radi.
hmm glede na vse komentarje in vaše pluse in minuse, bi si jaz dala poskusno obdobje vsaj en mesec. Ta mesec bi stanovanje še obdržala, glede na to da imate na trenutno stanje na trgu nizko najemnino. Ob ponovnem iskanju stanovanja bi ta skoraj sigurno bila višja. Poleg tega pa lahko sami pišete pluse in minuse v nedogled in poslušate nasvete, vendar boste najbolje videli kako življenje skupaj s starši funkcionira le če boste nekaj časa živeli skupaj. Vsem je lepo ko pridemo na obisk k staršem, vsi smo veseli da se vidimo, pitajo nas z dobro hrano itd. Če pomislim koliko 100€ bi zraven še prihranila tudi mene mika selitev nazaj. 😛 Vendar je skupno življenje 24/7 nekaj popolnoma drugega. Na svojem živite že več kot 20 let, zdaj pa bi se selili k staršem na podlagi prijetnih obiskov enkrat na 3 mesece. Pišete pluse in minuse kot zaljubljena najstnica, ki bi se po 3h mesecih dejtanja ko je vse še rožnato kar poročila. Karikiram, pa vendar… Kaj vas stane, če najprej probate. Za rezervo pa obdržite še stanovanje. En mesec, vsak dan v družbi staršev, komunikacija, prilagajanje, reševanje konfliktov… Sprobajte in potem še enkrat napišite seznam plusov in minusov.
Skoraj nič stroškov? Če to pomeni, da te bodo starđši financirali potem je to zelo podlo in nezrelo od tebe. Poleg tega je potrebno tudi starše vprašati ali so raje sami in samostojni ali pa si želijo, da se preseliš k njim.
Če si starši tega želijo in, če boš prispevala svoj deleš stanovanjskih stroškov ter za hrano, ogrevanje, vzdrževanje, bi bilo v redu za vse. Kakor pa razumem so tvoji načrti sebične in iskoriščevalske narave. To je pa podlo.
Finančni vidik je popolnoma nepomemben.
Gre za sobivanje, ustvarjanje neke skupnosti, družine.
Glede na to, da ne nameravam več iskati ali še kadarkoli imeti partnerja ali otrok, je moja edina možnost vsaj začasne družine – primarna družina.
[/quote]
Pripombo… Nimaš 80 ampak 45 se pol lajfa pred seboj …in ljubezni se ne išče, ampak ta najde sama. Nikakor ne moreš z zagotovostjo trditi, da se ne boš zaljubila.
Ampak jaz sem se odločila proti kakršnemukoli partnerstvu. Ja, rinem proti 50, zdaj je končno čas, da začnem misliti nase in uživam življenje. Partnerstvo me ne zanima več.
[/quote]
To je čista neumnost kar pišeš. Misli ti nase, v dvoje je lepše mislit nase… In ljubezni zapirati vrata zaradi slabih izkušenj je notranji zapor in se daleč od mislit nase…raje stopi h kakšnemu psihoterapevtu in razpucaj zakaj bi si ženska v lepih zrelih letih želela mame in ne moškega.
Skoraj nič stroškov? Če to pomeni, da te bodo starđši financirali potem je to zelo podlo in nezrelo od tebe. Poleg tega je potrebno tudi starše vprašati ali so raje sami in samostojni ali pa si želijo, da se preseliš k njim.
Če si starši tega želijo in, če boš prispevala svoj deleš stanovanjskih stroškov ter za hrano, ogrevanje, vzdrževanje, bi bilo v redu za vse. Kakor pa razumem so tvoji načrti sebične in iskoriščevalske narave. To je pa podlo.
[/quote]
Ne razuemem, kaj naj bi bilo podlo in sebično? Starši si bolj kot karkoli drugega želijo, da bi se preselila k njim.To je tudi moja želja.
Kar se tiče stroškov, sem pripravljena (in želim dati) okrog 200-300 evrovmesečno.