pri dveh letih: za vse je NE!!!
A je to to, kar ste vse opozarjala, da se začne okoli drugega leta trma in vse kontra kot želimo?
Namreč kar predlagam, kar rečem, kar vprašam, jaz ali kdo drug, odgovor od dveletnika je : NE!!, NE bOM!!, NOČEM!!
Naj preslišim, naj ga prestavim za mizo ali kam kamor noče iti, naj ignoriram ali vpijem? Do sedaj je šlo vse lepo, brez trme, brez ugovarjanja, zdaj pa čisto na vse, NE!
kakšen nasvet?
Brez zveze da vpijes (ce te njegovi NEji toliko sprovocirajo da se ne mores zadrzat, raje pojdi na stranisce stet do sto) – bo zacel kmalu po tvojem zgledu vpit nazaj. Potem boste doma imeli poleg faze “ne, nocem, ne maram, ne bom” se kricalnico.
Poskusi se izgonit takim debatam, da ti bo lahko takoj serviral NE. Ne sprasuj je, ce bi sel ven, ce bi jedel.. raje reci: zdaj greva ven!
Se en nasvetek: otroci, ki cutijo, da lahko odlocajo, se ponavadi malce manj upirajo. Odlocajo? Pri tem ne mislim da imajo sanso se odlocat pri stvareh, ki so pomembne – npr si bo ali ne bo umil zobe, sel spat. Ampak npr: ali bosta gledali knjigico ali sestavljala kocke. Bo imel rdeco ali rumeno majcko, bo pil mleko ali vodo…
Prve trme so prava preizkusnja starsevega potrpljenja. Ko bo najhuje, si reci, da je to del njegovega odrascanja in da bo vsekakor minilo. Do naslednjega takega obdobja 🙂
Ravno vceraj sem se igrala z eno tako tipicno dveletnico, ki jo posteno mece trma. Je vlekla barvice iz predala. “Aha, risala bi rada…” “Ne, L. ne risala!” “Prav, jih bova pospravili nazaj” “Ne nazaj” “Bi jih rada sama pospravila?” “Ne!”.. sele ko sem jo pustila pri miru, se je umirila in zacela risat.. in jaz (trapasto) spet rinem vanjo “Kako lepo rises” “Ne, L. neeee rise”… 🙂 No, potem se pa naj se kaj grem…heheh
Malce se pobrskaj po iskalniku.. je bilo veliko (dobrega) napisanega okoli tega…
Pa srecno! S.
Eh ja, čez 2 meseca bo sine star 3 leta, pa ta trma traja že dobre pol leta. Četudi rečem da greva ven, moj sine velikokrat cvili da NEEEE! Ma ga kar pustim, da se nekajkrat pomeče na tla, le ko se res mudi ga pograbim in ni tata mata.
Žal se tudi midva s tem obdobjem srečujeva prvič, pa čeprav imava že 9 let starega starejšega sina.
Upam, da bo minilo, pa čimprej :((
Pri nas je podobna situacija. Najbolj je prihajalo do izraza ob večerji…
A boš jedla kroglice? Ne.
A boš mlečni riž? Ne.
A boš sendvič? Ne.
In tako naprej do onemoglosti. Par večerov smo pač izbrali jedilnik po svoje ali jo pobasali spat brez večerje, zdaj je pa niti ne sprašujem, kaj bo jedla. Se mi zdi trapasto silit v težave. Postavim jo pred dejstvo in tudi če se kuja, nima šans. Podobna zgodba je s čevlji- ne te, une bom. Ali pa z žličko- ta ni dobra, drugo bom. In podobno.
Sicer pa je predlog, da je treba otroku čim manjkrat postavit vprašanje, pri katerem je možen odgovor ne, kar pravi. Samo možgančke je treba pravočasno vklopit in se zbrat ter šele nato postavljati vprašanja in se pregovarjat. Samo kaj ko smo velikokrat utrujeni in je težko… Tudi mene tolaži, da bo kmalu minilo.
Toncka