pri hčerki našla rizle
In koliko teh revežev, ki imajo psihoze po uživanju trave in drugih drog, pa si ti videla? Pa kakšen link, prosim, ki je ovrgel druge linke na to temo. Ne samo, meni se zdi, prosim.[/quote]
Ok, linki:
– link št.1 : Nataša sumi da je dobila bipolarno motnjo zaradi trave
– link št.2 : Zlatko je bil junki (tu je govora o travi, ne heroinu)
Sem kakšen link spustila?
Jaz ti linkov ne bom lepila, lahko pa se pridružiš naslednjem pikniku ki ga organiziram, pa boš presodila koliko ljudi ima motnje. Klapa 18 ljudi, 16 jih poha. Vabljena.
A bo tale potem zadostoval za nejeverne in neizobražene v tej smeri?
http://priory.com/psych/cannabis.htm
Pa morda tale:
http://news.bbc.co.uk/2/hi/programmes/panorama/4104702.stm
Če ni dovolj, pa tale:
http://www.mentalhealthcare.org.uk/content/?id=30
Zdaj pa prosim še tvoje strokovne linke. Če ima 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kadilcev marihuane motnje, potem pač ne moreš trditi, da je vse v redu. To je isto, kot bi trdila, da se ti nisi nalezla prehlada od nekoga in zato je prehlad nenalezljiv.
Se zelo strinjam. Sama probala vse živo, celo pikala s heroinom. Pa še danes moja mama tega ne ve. Je prišlo obdobje in je šlo, ko sem ugotovila, da ne želim zasranega življenja. Predvsem sem se streznila, ko sem iz normalnih prijateljev naenkrat zagledala odvisne “junkije” okoli sebe. Občutki zadetosti so fenomenalni in če boste na otroke kričale, bodo še z večjim veseljem tja zahajali. Vse je v glavi posameznika pa če se starš na glavo postavi. Sicer pa še vedno cel kup ljudi okoli mene kadi travo in so popolnoma ok že več let. No, s tem ravno ne pretiravajo, vsak dan, ampak na zabavah pa je kar stalnica.
Vendar to ne pomeni, da ni potrebna nobena reakcija staršev, če najdejo kaj takega, kar nakazuje možnost zlorabe droge. In to, da to počnejo povprek, ni dokaz, da je to pravilno in potrebno. Itak vemo, da je eksperimentiranje z nedovoljenimi sredstvi v tem obdobju pogosto in nekako potrjuje sprejetost v čredo. Kar pa ne pomeni, da starši otroku natančno in resno povedo, da to ni prav in kam lahko vodi. Kar si tudi sama videla z okolišnjimi zombiji. Imaš srečo, da si se tega rešila. Mnogi pa ne in so še vedno zombiji.
Joj, sem odgovorila precej splošno.
Seveda je potreben pogovor, vendar brez ipičnega paničarjenja. Zagotovo se kje skriva vzrok in samo na tem je potrebno delati po mirni poti. Marihuana še ne vodi v odvsinost. Večina jih na “casual” travi tudi ostane. Če bo prešaltala na heroin, je pa resna zadeva. Starši se morajo začeti bolje poučevati o drogah, da se lahko odkrijejo zgodnji znaki “zadetosti”, ki še ne pomenijo odvisnosti. Ko enkrat heroin poskusiš, se ga težko znebiš, ob odvisnosti je še miljonkrat težje. Jaz takoj v družbi po očeh vidim, kdo travo kadi, da ne govorim kakšen izgledaš, ko si zadet od heroina, pa čeprav bi bil za večino ljudi človek prav normalen.
Zdaj ob nekaj rizlih, ni najbolj pametno predavati o odvisnosti in o posledicah trde droge. Raje naj hčerko mirno pouči o posledicah kajenja trave in čemu potreba. Malce se je potebno postaviti na raven najstnika.
Reakcija je potrebna. Ampak premišljena reakcija. Kar zganjanje moralne panike in v petih minutah pridige postreči z vsemi stereotipi glede drog, ki so praktično enaki že od 80-ih naprej, pač ni. Treba je določit pravila doma (nobenega kajenja doma ali na pragu doma oz. pred starši). Treba je poskrbet, da mulc ali mula ne bo posebej dobival/a denarja za malico, kar lahko hitro rezultira v tem, da mulc oz. mula nič več ne je, ampak samo še kadi. In to je od konkretnih ukrepov praktično vse, kar lahko po moje starš naredi, ne da bi prestopil v cono pretiranega nadzora, ki mu lahko na koncu (tudi na področju kajenja in drog) temeljito poči nazaj v glavo kot bumerang. Ker resnične zgodbe o tem, kako se je ravno tistim mladostnikom, ki jim starši nonstop gledali pod prste, nezdravo in do konca utrgalo ob prvem drobcu svobode, ki so ga užili, imamo vsi na zalogi, tudi jaz ene par.
Ni te strah za travo? Jih poznam nekaj, ki so začeli s travo, končali pa na heroinu in v komuni. Plus dva, ki sta začela s travo, končala pa na heroinu in pokopališču. Po vsem, kar sem videla v svoji mladosti, bi stokrat raje svojega otroka videla s cigareto kot s travo (ali kakšno drugo drogo).[/quote]
Če bi se trava lahko prodajala legalno, te stereotipne povezave ne bi bilo. Tako pa ti jo mora preprodati ilegalni diler, ki ima še ogromno drugega v torbi, seveda za poskustiti, pa je ta tvoja naveza sklenjena.
Če bi ti kupovala cigarete od dilerja na črnem trgu od rane mladosti, bi se prav tako cigareti lahko povezovali ter končali s trdo drogo.
V mladosti eksperimentiraš z vsem, prav tako alkoholom. Vse je odvisno, kje se znaš ustaviti. Tudi cigareti puščajo posledice odvisnosti in kup bolezni. Le da so le te bolj skrite in zavite v humor posameznika, ki se slepi.
Mene bi en joint enako skrbel, kot cigaret. Mogoče bi mi pri travi bilo malo težje, ker vem, da moraš zanjo poiskati dilerja, katerega cilj ni prodati en joint mesečno, od katerega je tudi zaslužek najmanjši.
Ta je pa močna. Kaditi sem začela pri petnajstih, ampak NIKOLI v življenju nisem poskusila trave, kaj šele drugih mamil. NIKOLI me ni niti mikalo.[/quote]
No, jaz sem imela pač tak krog znancev iz srednje šole, ki mirno s svojo življenjsko zgodbo potrdijo mojo trditev. Pač je to skrajnost, ki je vi ne poznate; sama pa izhajam iz teh izkušenj. In to ni nobena panična reakcija, niti ne kakršnakoli moralna panika, je preprosto ena izmed možnih stranpoti, ki se je dejansko zgodila v Sloveniji in ne vem, zakaj je ne bi omenila. Kajti dejansko se dogaja, da posamezniki najprej poskusijo cigarete, kasneje pa – iz ne vem kakšnega razloga posežejo po travi, ker je pač na voljo. Brez razmisleka. In če vi nimate izkušenj s takšnim življenjskim prepadom, še ne pomeni, da se to dejansko ne dogaja. Vsak pač izhaja iz lastnih izkušenj. Lp!
Hmmm, pomoje se preprečiti uživanja trave najstnikom ne da. Jaz upam samo, da bom svojega znala vzgojiti tako, kot so mene in mojega moža – torej da sva pridno od konca srednje šole in čez cel faks (občasno pa še zdaj) kadila travo in ob tem normalno živela – jaz sem celo veljala za zgledno pridno dekle, maturirala z odliko, diplomirala in magistrirala…
Moji straši pa mislim da še sedaj ne vejo, da sem kdaj probala travo.
Se pa strinjam z enimi in drugimi – za psihično stabilne ljudi, ki niso nagnjeni k odvisnosti občasno kajenje trave nima tragičnih posledic. Pač tako kot kakšno pivo ali dve kdaj pa kdaj.
Za tiste s predispozicijo odvisnosti in psihično nestabilne pa ima lahko hude posledice – poznam jih tudi jaz nekaj, ki jih je trava pripeljala v odvisnost, enega v samomor in enega v psihiatrično bolnišnico. Ampak pri teh ni šlo za zmerno kajenje trave ob vikendih, ampak za pravo obsedenost/odvisnost in dnevno uporabo. Tukaj bi pa jaz potegnila črto in postala zaskrbljena…
Samo resno pa mislim, da paničarjenje in grožnje in stavki v smislu “od trave do komune ni daleč” ne bodo prav hudo produktivni. Bolje en umirjen pogovor v smislu – zadeva ni tragična, potrebno je pa ohraniti zdravo mero…
Mene pa čudi, kako zelo ste vsi liberalni. Meni so pri 15 letnem otroku cigartei, alkohol, trava ipd. enostavno in absolutno nesprejemljivi. Enako seks, enako pozni večerni izhodi…Mislim pa, da je pomembno, da najstnik o tem misli enako – da vsega tega ne proba/počne zato, ker sam misli, da ni ok in ne podleže pritiskom družbe in ne zato, ker mu to prepovedujejo starši. Kaj lahko narediš zdaj: pogovor- kaj je probala, zakaj je probala, kako se je ob tem počutila in kako misli za v prihodnje. Povej ji, kaj o tem misliš in česa enostavno ne dovoliš. Sicer pa, če otrok misli, da lahko počne stvari, ki spadajo v svobodne odločitve odraslega in zrelega človeka oz. da mu pripadajo pravice odraslega, potem mu pripadajo tudi popolnoma vse dolžnosti odraslega…
V žlahti imamo nemalo alkoholikov, ne morem se hvaliti, da sem bila dobro vzgojena in bila v dobrih odnosih s starši, pa vseeno nisem postala odvisnik, čeprav sem v (sicer poznejših) najstniških letih občasno kadila travo…
Se spomnim, kakšen vik in krik je nardila mama, ko mi je v torbi našla cigarete… Kadila sem naprej, tako kot prej, le še bolj neživljenjska se mi je zdela.
15-letnik potrebuje starše, ki ga jemljejo kot posameznika, kot odraslo osebo (čeprav to še ni povsem). Vsako vklapljanje alarmov, skakanje pod strop (mimo avtonomije najstnika) pa je po moje čisto mimo, ker še dodatno pokvari odnos med vama. A se ne bi dalo s to hčerko normalno vsest, jo vprašat, kako to, da ima rizle pri sebi, kdaj/kaj/kako pogosto kadi, kako to, da je začela, kaj to pomeni njej in v njeni družbi… Ji povedat, da te kot starša skrbi, da se zadeve ne bi razvijale na slabše, ampak da mora biti sama odgovorna zase in da jo mami ne more za rokico držat po svetu…
Je tut razlika, če je to punca, ki ji gre dobro v šoli, ali pa punca, ki se raje druži z vrstniki, ki jim šola ni nobena vrednota…
Ne gre za liberalnost, gre za realnost. Meni so tudi vse zgoraj naštete reči nesprejemljive, razlika je samo v načinu, kako najstnika od teh stvari odvrniti. In si pošteno priznati, da je utopično pričakovati, da naš pa ne bo. Lahko samo upaš in mu zaupaš, da se bo znal pravočasno ustaviti. In se o teh stvareh z njim pogovarjaš, pogovarjaš, ne pridigaš, moraliziraš in prepoveduješ. In potem upaš na najboljše. Kar je v bistvu težko, ker s tem zaupaš predvsem sebi, da si ga dobro in uspešno pripravil na življenje. In, jebat ga, veliko staršev te samozavesti nima.
Spodaj samo moje mnenje ali razmišljanje kot odgovor na tvoj prvi stavek, z vsem drugim pa se v celoti strinjam 🙂
Vseeno mislim, da gre v resnici za liberalnost… Ker si vsak sam lahko ustvarja svojo realnost in ni nikakršne potrebe, da prevzamemo realnost družbe, če se naše osebne vrednote s tem ne skladajo. Je pa vsekakor mnogo lažje reči, da tako danes pač je, prikrojiti vrednote večinski družbi, spustiti kriterije in upati na najboljše. Jaz tako ne morem funkcionirati, me pa ustvarjanje realnosti po svoji meri stane včasih mnogo energije, potrpežljivosti, včasih tudi financ, marsikdaj potegne za sabo veliko žalosti v določenih situacijah. A končni in dolgoročni učinek je, da živim po svoji glavi in si ustvarjam realnost, ki je zame osebno zelo srečna in izpolnjujoča (seveda z občasnimi viharji a tudi to je del srečnega življenja). Napisano velja seveda zame in na splošno, ne samo in konkretno za najstnike (nimam še lastnih izkušenj, je pa moji mami glede tega z vzgojo uspelo odlično) . In morda še to – če se že v štartu sprijaznimo z neuspehom, češ da je taka realnost, nam je neupeh že skoraj usojen, mar ne?
Pusti jo pri miru, probaj z njo kakega skadit in boš videla kako robo ima. Če boš divjala, se bo punca zaprla vase in potem res lahko zabrede v težave. Če bo sem ter tja kakega skadila ne bo nobenih težav…
Aja. nisem nek mulec, tudi sam imam otroke in bom reagiral kot sem ti napisal…