PRIDOBIVANJE …
Dobro jutro, dragi prijateji!
Danes bom temo samo načela, resno temo, temo,
ki zahteva premislek, temo za malo našega filozofskega
razmišljanja. Temo, na katero se da veliko povedati,
ali pa seveda – nič.
Ker smo forum, kjer se človek lahko sprosti, poveseli, pozabava, nasmeji, zjoče – od smeha, ker smo forum šaljivcev, preizkusimo se torej še v resnih temah. Namerno uhajamo v smeh in v zajebancijo, saj so naši dnevi ponavadi prepolni resnosti in resnih težav, pa vednar, prijatelji, preizkusimo se še v resnih temah. Izmenjajmo si naša mnenja o temi PRIDOBIVANJE, kakršnakoli mnenja, karkoli, kar nas bo popeljalo na pot razmišljanja o tem, kaj želimo dati, kaj bi radi dali, pa ne moremo, kaj smo dali, pa ne bi smeli, kaj bi radi dobili, pa nikoli ne bomo, kako bi radi kaj dali, pa ne moremo …. uf, še bi lahko, pa ne vem, kako?
Jaz bom začela, kot ponavadi, z meni najdražjim prijateljem, ki mi sleherno jutro naredi lepo, ki me sili k razmišljanju ,,,
(uf, pravkar je na TV Bolero, posremljen z idilično gorsko panoramo, ali obatno, gorska idila, skalno višavje, kozorogi v svojem plesu po kotanjah, uf slika, bela cesta, kako se kozorg spravlja z največjega možnega vrha v spremstvu Bolera v nižavje, po takitih Bolera se prestopa po skalovju, ah prelepo, prelepo …… in še Bolero, oh, ja, tako, seveda tako se jutro začne!!!).
No, k razmišljanju pa me torej sili, da spet najdem svojo rdečo nit, naslov Pridobivanje iz prebliskov in svaril Z. Modreja:
“Vedno skušajmo dajati in to tako del tega, kar imamo, kot tudi tisto, česar nimamo. Kadar človek želi dati tisto, česar nima, bo s tem pridobil tudi zase (spodbudo, zaupanje, pogum).”
Kaj menite o tem, dragi prijateji? Zelo zelo rada bi brala vaša menja? Hvala vam, hvala ker ste in ker ste tukaj.
Mariči
Marija, če je človek odkrit in naraven s tem pridobi največ 🙂 Verjamem, da je uzredno težko blefirat… vsaj dolgo časa, ker se prej al slej ta blef odkrije. Če to primerjam z našim forumom, se točno vidi, kdo je tisti… ki je v srcu odkrit in pošten, ker… vsi ostali so šli… vsi tisti, ki so v življenju drugačni kot tukaj gor. Zato pravim, hvala unmu gor.. da sem spoznal vse vas čudovite ljudi, da sem s tem, da sem spoznal ta forum… pridobil ogromno… energije in izkušenj, predvsem pa res full dobre prijatelje in seveda prijateljice :))
Jani
Pridobivanje ??? Hm, ne vem. Vem pa nekaj, pa bo sedaj to izzvenelo drugače, kot verjetno sama mislim. Namreč večkrat sem se že prepričala, da je pisana beseda tu na forum, dostikrat razumljena lahko tudi drugače, kot je bila pisana in pravzaprav mišljena. Je pač to moč pisane besede, ki stoji tako, kot je pisana v tesnih okvirih, v katere jo lahko stisneš . Če jo poveš in razložiš, pa se lahko razume tudi tako, kot si sam želiš, da bi jo razumeli tudi drugi.
Gre namreč za to, da imam sama eno svoje morda za koga tudi ” preozko ” mnenje, vendar ga nisem in ne bom spremenila, dokler mi kdo ne dokaže drugače. Gre za to, da imam celo svoje življenje, pa tega ni malo, občutek, da stalno samo nekaj dajem.. in premalo dobim nazaj……pa tu ne gre eksplicitno za družinsko življenje, sploh ne, tu so vključeni vsi tisti, ki so kdajkoli poprej stopili na pot, po kateri hodim sama. ( torej ste vi vsi tuki izključeni iz mojega razmišljanja , da bi ne bil kdo prizadet, vi ste namreč res nekaj posebnega 🙂 ). Ampak je tako, vsi, ki sem jih kdajkoli srečala, žal, so bili samo pripravljeni sprejemati, pa zelo malo dati. Mene pa ni zadovoljila misel , da s tem pridobim spodbudo, upanje in pogum. Sčasoma sem začutila da hočem malo več……
Tko, pa naj se sliši to tako ali drugače…….tko je…
Zdaj, kaj bi rada dala pa ne morem…lahko in tudi želim dati…ni nikoli problem, ne v dajanju res ne….večji problem je v sprejemanju, če tisti / tista, na drugi strani komunikacije, tega ne razume…ne zna razumeti. To je problem !
Lahko dajem tisto, tudi tisto, česar nimam, lahko, samo nisem več prepričana, če je to dovolj……dovolj za tole naše življenje….namreč same besede že zdavnaj niso več to, kar hočemo….
Uf, tole je pa res zelo resna tema. Kar nisem navajena tega tukaj.
Se čisto strinjam z Jano, ko je napisala, da “same besede že zdavnaj niso več to, kar hočemo”.
Časi, ko sem se gnala za nečem boljšim, pa sama nisem vedela kaj sploh hočem, so minili. Ne čisto, nekaj želja ti vedno ostane, kar je prav. Mislim na tisto gonjo, ko nisi z ničemer zadovoljen, karkoli narediš, karkoli rečeš, karkoli daš. Tisto, kar pa sem dobila v zameno, pa nikakor nisem bila zadovoljna. Prišla sem tako daleč, da sem ugotovila, da sem dajala ljudem od katerih pa nisem dobila ničesar. Ravno nasprotno, hoteli so še in še. Čisto izkoriščanje in čista potrata časa. No, za take ljudi danes nimam več časa. Z nekaterimi sploh nimam več opravka. Naučila sem se, da takim ljudem ne zamerim, ker zamera je zelo huda stvar, ki je tišči in duši ne da bi to sploh vedel. Take ljudi enostavno spustim iz svojega življenja, odsekam niti, ki so me povezovale z njimi. Ker s takimi ljudmi, ne, ne, s takimi ljudmi v svojem življenju nočem imeti opravka. Življenje je prekratko, da bi se ukvarjala s stvarmi in ljudmi, ki me ne navdušujejo, ne pomagajo k duševni rasti in me ovirajo na moji poti.
Kaj pa ce ne znamo vec sprejemati? Mogoce smo se v tem silnem “dajanju” in “razdajanju” preprosto odvadili “sprejemati”.
Sprejemati nasmeh, besedo, pogled …. ali pa … sprejemati sami sebe :):))
mogoce pa le nismo del te silne potrosniske druzbe …. kjer vse temelji na odnosu kupec – prodajalec …. dam ti ravno toliko kot das ti meni …
cebelica ima hiprmarket knedlnov za vse :):)) +1 se ve za koga :):))
Kako naj tole napišem,kar se vse mota po moji glavi…veliko bi se dalo napisati o tej temi..Veliko takega, predvsem doživetega.
Najprej se bom dotaknila foruma in vas “dragih prijateljic in prijateljev”,ki mi ogromno pomenite.S tem forumom sem pridobila ogromno lepih jutrov,dnevov,tudi vikendov.,skupnih uric in nenazadnjega prijetnega druženja..Pridobila sem prijatelje….
Nekateri ste celo globoko zakoreninjeni v mojem srcu!! Z vsemi tisega pravega stika še nisem našla a bistvo je,da imam vse rada.Vsi ste mi dragi, z vami je vsak moj dan živlenja lepši.KO sem na tleh,me dvignete,ko sem skoraj vsa v solzah,ko mi gre vse narobe se z vami začnem smejati.Ko ne vidim ne konca ne kraja vsakodnevnim pritiskom,problemov z vami pridobi moč in lučko..in lažje zajadram naprej.S tem,ko sem prodobila vas moji prijatelji..sem našla tudi sebe..Tisto pravo M……..
In vse to in še mnogo več,je zame ZLATA VREDNO!! vsega tega,se ne da kupiti,vsega tega se ne da izsiliti…zato mora biti človek odprt,iskren…mora biti to kar je v resnici…
Tako dragi moji,naj zavežem tole klobasanje v neko celoto…in sicer s tem stavkom..S tem,ko sem se vam predala,sem v zameno ogromno dobila,pridobila,spoznala…In to za vse na svetu ne dam…čuvam vas vse v svojem srcu in kakmorkoli me bo pač živlenje zaneslo,greste z menoj!
Le taki mi ostanite!!
******************************************************
Zdej pa samo stavek ali dva,kar se tiče dajanja,pridobivanja v osebnem živlenju.Žal se tak človek,ki uživa,ko se daje..razdaja.Tako dobesedno živim iz dneva v dan za to,da se razdajam..spoznala sem da veliko preveč..velikopreveč,kot bi bilo dovolj.Predvsem pa pozabljam nase..žal drugi tega ne vidijo….in vem in vidim da se bo treba spremeniti..a kaj ko to ni tako enostavno.Človek je takšen kot je.Zdej ali ga ceniš,spoštuješ je pa druga pesmica.Ali si to sploh zasluži,spet druga..V glavnem v dajanju sem velika naivčina…ampak moram reči dobivam zelo malo.Pa si rečem ni hudič enkrat bo že bolje..in gem naprej..z VAMI dragi prijatelji LAŽJE!! RADA VAS IMAM ****!!!
Tudi tebe dragi prijatelj moj!!!
Lep dan vsem..Marija tebi hvala,ker si me spomnila,kaj vse sem z vami pridobila….HVALA!!!
Draga Marija,
koliko modrosti je v tebi. In tvoje podajanje misli iz knjige – neprecenljivo.
Dan je lepši, pa čeprav sem se zbudil eno uro prezgodaj.
Na tem forumu ste kot ena velika družina, čutite se, berete si misli. Upam, da boste tudi mene sprejeli medse. Malo bom rabil, da se vklopim v vaše razmišljanje in čustvovanje. Se bom pa trudil.
Za konec pa misel, ki opiše vsakega posameznika na tem forumu:
Kako lepo je imeti na svetu nekoga, ki ti pomaga ugotoviti, da vse tisto, kar si želis biti – že si.
Mišon
ne morem si kaj da nebi oh Mišon…cmokk!!Jest te mam že dolgo za svojega………zelo lepo z enim stavkom si zapisal RESNICO !!!Jest udarim samo še pečat!!
P.s. veš da sem te pogrešala….?????
O jebela, mišon, le kako moreš ob vsem tem,
kar si nam ta trenutek, nezavedno morda, ampak
z vso popolnostjo dal, kako moreš pomisliti, da ob
tem tvojem dajanju ne bi nečesa sprejel – nas, ki
smo te tudi – jebeliga, pripravljeni sprejeti oz. natančneje povedano, smo te že vzeli za svojega!
Uf, sem pa zdaj resno zamodrovala, a?
M.
Najprej , da razložim svoj uvodni vzklik.
Zelo me veseli , da se je končno odprla tema , kjer povemo tudi kaj resnejšega .
Saj ne , da mi heci , prepucavanja , besedne igre in to ne bi pasalo , le sčasoma začne človek pogrešati tudi dobro , konstruktivno debato , kjer RES lahko kreše mnenja, magari z drugače mislečimi – saj tako prihajamo do novih spoznanj, odkrivamo skrite kotičke samih sebe , vse tisto v nas , kar bi sicer ostalo neizrečeno in zakopano nekje tam , kamor nihče ne posveti.
To moramo večkrat počet , saj se poznamo in vemo marsikaj drug o drugem , predvsem pa to , da s svojimi izkušnjami in spoznanji lahko marsikdaj razjasnimo vremena – eden drugemu ali pa le sebi. V smislu katarze – saj veste , če gre iz tebe , je takoj lažje. In vsi vemo , da s sabo nosimo marsikaj , a ne ?!
Zdaj pa še droben komentar na temo.
Najprej je tu čebelica – če se navežem na njeno misel , je to točno tisto , kar sem v zadnjem času spoznala tudi sama. Sprejemati in prevsem znati sprejemati – soljudi in sebe , v pozitivnem in negativnem smislu, osebe in njihova dejanja , pa tudi to , kar se nam dogaja. Saj veste , kaj mislim, ker govorim o svojih doživetjih. Če sprejmeš , tudi odkriješ , kako naprej . Poiščeš rešitve , marsikdaj se izkaže , da vse slabo , kar se nam godi , prinese s sabo tudi veliko dobrega . Evo , he , he , dualnost stvari – črno in belo….
Mislim , res , da je najpomembnejše sprejemanje. Dajanje pride samo od sebe in iz tega.
Pa še malo lepote od mojega najljubšega – K.Gibrana:
“Dobro je dajati , če vas kdo prosi, še bolje pa je , če dajete nenaprošeni, iz razumevanja.
Mar je na svetu kaj , kar boste obdržali zase ?
Vse , kar imate , bo nekega dne darovano.
Darujte torej zdaj , da bo čas darovanja vaš, ne šele vaših dedičev.
In vi , ki prejemate – in prejemate vsi – ne sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti , da ne naložite jarma sebi in tistemu , ki daje .
Dvignite se skupaj z darovalcem in darovi kot na krilih;
kajti preveč razmišljati o svojem dolgu pomeni dvomiti o velikodušnosti tistega , ki mu je zemlja žlahtna mati , a oče Bog. “
Poznam nekaj ljudi , do katerih čutim tako in še več !
A.
O, Nikita, veš, srh mi je šel po telesu, ko sem
brala tega tvojega preroka Kahlila Gibrana;
tudi meni so njegovi nauki zelo všeč, všeč mi
to, da me prisili razmišljati.
Všeč pa mi je tudi naše razmišljanje, razmišljanje o tem, kaj smo pripravljeni dati in koliko smo pripravljeni sprejeti. In všeč mi je čebeličično vprašanje: ali pa smo sami sploh še pripravljeni kaj sprejeti, ali smo v fazi, ko ponujemo brez bojazni vzamemo, ne da bi ob tem pomislili, kaj moramo spet mi dati za to, kar smo dobili?
Nikita, tole:
In vi , ki prejemate – in prejemate vsi – ne sprejmite nase nikakršnega bremena hvaležnosti , da ne naložite jarma sebi in tistemu , ki daje.
….. no tole pa je tisto, kar nas seveda, po mojem mišljenju, vedno znova in znova prestavlja v položaj dajanja. Nič več ne znamo spejeti, da ne bi ob tem pomislili na to, da moramo tudi nekaj dati.
Me ženske smo pač ustvarjene, kot pravi muca, za dajanje in razdajanje. In postanemo žalostne, otožne, naveličane vsega, razjarjene, ko morda ne dobimo tistega, kar bi naše razdajanje čisto malo omililo. Npr., nimamo vse takih partnerjev, ki bi se jih spomnili s toplo besedo zahvale, z rožico, mimogrede ukradeno na sosedovem vrtu, s pogledom, ki ponavadi veliko pove in še več obljubi. Žal, te sreče res nima vsaka od nas. Pa tudi tista, ki jo ima, če je sreča le prepogosta, je že ne registrira več prav! Krog se zaračarano vrti: če dobimo, dvakrat vrnemo, če ne dobimo, smo nesrečni.
Vendar smo za prekomerno in preobsežno razdajanje in dajanje ponavadi krivi zgolj in samo sami. V goli skrbi, da bi bile dobre matere, dobre gospodinje, dobre kuharice, dobre prijateljice, dobre ljubice, se pač razdajamo preko meja svojih zmožnosti, potem pa nam zmanjka moči. Razvadimo vse okrog nas, da od nas dobijo kadarkoli, karkoli, kjerkoli, ob katerikoli uri kar pač želijo in morda še za ščepec tistega, kar ne želijo. In ko to postane navada, ko ni več zgolj kanček pozornosti, ko naše dajanje postane nuja, smo spet nesrečni.
No, zapletla sem se v tem razmišljanju, pa vendar je tema dajanja in sprejemanja resnično začarani krog, v katerem se ponavadi vrtimo, eni in drugi. Naši ljubi domači so zadovoljni, ko sprejemajo, mi ko dajemo, nismo pa zadovoljni, če nekaj ne dobimo, ko pa dobimo, spet vračamo.
Kaj pa sprejemanje? Jaz rada sprejemam vse, kar mi je ponujeno, včasih še celo tisto, kar drugi nočejo. Sprejemam dobro in slabo, vsako svojemu primerno. Slabo težko, dobro z lahkoto. Sprejemam vsako drugačnost, sprejemam vsako različnost in vsako mnenje, pa naj bo še tako različno od mojega. In se živinim in skušam razumeti to različnost. In naredim vse, da je ta različnost razumljiva tudi meni!
Uf, ta trenutek, ko mi je ravno zalaufalo moje razmišljanje, moram žal, končati, moram nekoga sprejeti. Se slišimo potem.
… res ste se super razpisali :)))
naj dodam še jaz svoje mnenje .. nekak mi je blizu to, kar pravi čebelica … treba je znati sprejemati .. to kar so ti pripravljeni dat drugi ljudje, to kar ti daje okolica, narava in sploh je treba uživat v tistih malih zadevah … ker če znaš uživat .. potem se ti ni potrebno kaj prida trudit z dajanjem .. to pride samo po sebi .. daš zato, ker ob tem uživaš ti .. če s tem narediš nekaj lepega drugemu .. je še toliko lepše ..
.. najhujše je .. ko pričakuješ od koga .. karkoli .. pa tega ne dobiš .. zato je najbolje res uživat v tem, kar ti življenje nudi .. brez pretiranih pričakovanj in brez zamer … mogoče je ravno zato tu .. na tem forumu tako prijetno .. nihče od nikogar ne pričakuje prav nič .. dobimo pa vsi ogromno .. ogromno tiste pozitivne energije, ki jo tako prekleto potrebuješ .. da zvečer zaspiš z nasmeškom na obrazu :))))
B. se je čist raznežila :)) in pošilja lubčke prav vsem .. in vsakemu posebej 🙂
Čaki tukaj bi jaz podkrepila še par stvari……treba je znati sprejemati!!
A mar kdo ne zna..sprejemati namreč??!!Dejte razsvetlite me…kajti jaz sem namreč prepričana v to,da vsak zna dobro jemat..a prekleto malo vračat.In v tem je problem..človek daje,daje..se razdaja..a dobi figo!!Pa s tem ne mislim,da dam zato,da nekaj dobim. nazaj.ne ne..ampak se mi zdi izredno logično,da ze reakcija na DAM mora bit tudi DOBIM..čisto avtomatično.
Saj je čisto enostavno,ping -ponga se ne da igrati,če v igri nista dva igralca….od katerih eden servira..drugi odbija…Vsaj tako naj bi bilo.Preklemano hitro bi igro prekinila,če bi moj nasprotnik zogice požiral-žrl namesto,da bi jih odbijal…Zato vseeno mislim…bemti da drzi…moraš znat sprejemat,da lahko potem vračaš…hja…mater sem anštajn.. se čisto strinjam,da je potrebno uživati v tistih majhnih stvareh.. mislim da zares velja tisti pregovor..kdor z malim ni zadovoljen,večjega tud vreden ni…Čeprav se pehamo za več in tudi hočemo vedno več in več.. je potrebno biti že z malim zadovoljen..hja že s kamečkom izred hiše,če ga podari meni ljuba oseba…in res je s tem ko daješ..oziroma ko vidiš da nekomu narediš nekaj lepega v tem uživaš..in to počneš še in še….
Zato madona uživamo v živlenju…tisto,kar nas osrečuje,naponuje…razveseljuje…IZKORIŠČAJMO VSE TO!! UZIVAJMO V VSEM TEM!!Tisto,kar nas žalosti,ubija..spravlja v jok,slabo voljo itd..itd..ja tisto pa…tisto pa pošljimo nekam u tri pirovske…in tam naj tudi ostanejo vse te stvari…res nam bo lepše…z vsakim dnem bomo dihali lažje…in hudimarja da bomo vsi pospali z blaženim nasmeškom na obrazu a ne Barbi!!A še vseeno madona če razmišljam naprej….hmm bilo bi preveč lepo!!Preveč srečnih ljudi…preveč nasmejanih obrazov…hmmm očitno pač more bit tako pa pika??Zakaj..ker je očitno to zakon živlenja… ena sama tehtica,ki nas vaga sem in tja..enkrat se jeziček nagiba k lepemu..drugič k slabemu…stalno je tako guncam zdej sem…zdej me gunca pa tja… prav zato da nam ne postane dolgčas.,da nam ni preveč lepo…da se zavedam na čase kaj imamo..da začnemo cenit…zato je to tako….matr kam sem zašla..preveč naglas razmišljam…hihihi sory gmajnarčki…Nočko grem ajat..mislim da mam vročino..papa!!*****
Draga Mariči !
Pridobivanje ni samo to kar si ti napisala, pridobivanje je še milijon drugih, drobnih stvari.
Pridobitev je naprimer ta tema za ta forum.
Pridobitev je brati vse te lepe misli, odgovore in vprašanja.
Pridobitev je biti vsaj za del trenutka v dnevu raznežen, sproščen in happy.
Pridobitev je čitat Mariči na forumu ali se pomenit z njo na kavici.
Barcarolla je Offenbachova stvaritev, ki me ob takih trenutkih tako napolni, da si jo naglas prepevam.
Dajte si jo poiskat in jo dat na ves glas, medtem ko berete te stavke.
Paše paše……………
Zdi se mi, da ob tem, ko ne znamo sprejemati in s tem dajati, vse prevečkrat “najebemo” oziroma podležemo temu, da sledimo svoji pameti namesto srcu.
Velikokrat se odločamo po logiki in pameti, namesto, da bi se po srcu.
Če poslušaš srce, se ti na dolgi rok brez dvoma obrestuje.
Je sicer vprašanje, koliko v teh časih zaradi tega izpadeš mona, a tako je..
Menda res. Odvajanje od znati sprejemati, je nastalo silom razmer te ” potrošniške ” družbe, in ko ugotoviš, da se je to vsidralo že v osebke iz tvojega sorodstva, potem te mine vse….ko ugotoviš, da vse skupaj začne dišati že na izkoriščanje, ( prevečkrat daš, ampak čisto iz razlogov, ki jih mi tukaj na forumu tretiramo popolnoma drugače, bolj pošteno in iskreno , že zato, ker si mi tukaj vzamemo čas za razmislek o življenju , no tega marsikdo ne počne ) pol pa mislijo, ah, saj ima, naj kar daje ) da nimajo pojma o človeških vrednotah, ej potem ti postane dejansko že slabo….in meni je, ko se spomnim….in moja zgodba o tem je dolga…
S tem, da naj poudarim, kako res nikoli ničesar nisem in ne pričakujem od nikogar, ki mu kaj podarim , trapast napisan, sam drugače ne znam, v materialnem smislu, nazaj. sam ne me potem izkoriščat, za boga miloga ! Le poštenost, iskrenost in zaupanje. Izkoriščanja in taktiziranja, z druge strani, v tem primeru ne maram !
Mar ni hec, da mi je nekdo izmed vas ( že dobro ve kdo ), povrnil vero in zaupanje v to ( dam ti , ker čutim, želim, ti dati….. ), pa ničesar ne pričakujem nazaj …….ej, ta oseba mi je res vrnila vero v ljudi…..
ja muca .. moje mnenje je , da ogromno ljudi sploh ne zna sprejemati … no sej .. če ti kdo podari stanovanje, avto .. magari rožico .. mislim da ga ni človeka, ki tega nebi znal sprejet. Zdej, kaj je on pripravljen narest za to, da se ti ‘odkupi’ je druga stvar.
.. da pa si ti pripravljen sprejet tiste male podrobnosti, ki te naredijo bol živega .. če me razumeš, kaj ti želim povedat … no, to je pa tisto, o čemer govorim.
A veš, da se ti nekdo na ulici .. ki ti je čisti neznanec nasmehne … meni da to več energije kot katerakoli materjalna zadeva .. pa ko pridem po mojga miškota v vrtec, ko steče k meni in me na vso moč stisne, pa me pogleda kot da sem njegov največi zaklad .. včasih opažam starše .. ki vsi naveličani pridejo po svoje mulčke .. jih samo na hitro popokajo v avto in čao .. niti stisnejo se ne .. pa koliko lepega ti da en tak objem …
al pa te rožice, ki si jih sadila včeraj .. ma sem jih jaz tudi .. med prazniki :)) .. no .. ko bojo začele cveteti .. ko zagledaš tist prvi popek, in potem čakaš in čakaš .. kdaj se bo razprl v tist prekrasni cvet .. a ni to nekaj .. kar te napolni z enim takim ful pozitivnim občutkom … no, to so te stvari, ki sem jih imela v mislih …
mi gre pa mal na živce tale naša čudna .. pa zdej ne vem .. a je to vzgoja al način življenja .. namreč to .. da naj bi se razdajali na vse konce in kraje .. še sploh to, da naj bi se ženske razdajale .. za to, da je v hiši ljubi mir … heh, to je čist mim … jaz sem se že zdavnaj zavestno odločila, da ne bom ponavljala napak moje mami in bom najprej poskrbela, da se sama počutim dobro … zdej .. je že mogoče da je to eno egoistično razmišljanje, samo pri nas kar deluje .. po drugi strani imam priložnost, da vzgojim sina tako, da bo znal cenit vse te lepe trenutke in malenkosti, ki ti jih življenje ponuja .. skratka, da ne bo postal eden tistih, ki da vse štir od sebe in samo čaka, kdaj mu bo kaj padlo na krožnik … uh .. sem se razpisala …
sicer si pa ful lepo povedala tisto o kamenčku .. važno je tudi kdo ti da .. ne kaj ti da 🙂
no, pa lep dan vsem … pa čimveč kamenčkov :)))))))
B.
Ojla, mili moj zajček, bodi zahvaljena ta ljuba
oseba, bodi zahvaljena tudi od mene. Kajti, tudi
skozi besedičenje po tem našem norem forumu,
je bilo možno razbrati, da si zdaj bolj pogosto naš
veseli in poskakujoči zajček, da si zdaj praktično naš moderator, da miriš duhove, da…….. in to je tisto, kar človek rad sprejme. In rad da, ko ima tega toliko, da lahko ponudi.
Kaj lahko ponudim jaz, se včasih vprašam? Nimam denarja, nimam lepote, nimam ……..eh, nič posebnega. Imam pa ljubezen do življenja, imam domače klobase, imam vrtno uto, imam prostor pred hišo, in imam veliko razširjeno srce. In vse to, dragi prijateji, vam lahko ponudim. Lahko vam ponudim prostor v domači vrtni uti, lahko vam ponudim domače klobase, Brusko jih bo skuhal v refošku, ker samo on to tako dobro zna, imam še kakšno domačo specialiteto, imam prostor pred hišo za tri ali štiri avtomobile (pežojčka bomo pa na trato pod lipo stisnili), ja in imam dve prečudoviti slovenski lipi: eno nasproti hiše, eno pa pri vrtni uti. In ko te lipe zacveto, ko se njih vonj razširi po vsej dolini, ko te zjutraj zbudi in zvečer uspava, ko lahko odpočiješ oči na planoti, ki je nepopisno lepa v vsakem letnem času, v vsakem vremenu, da, prijatelji, vse to lahko in upam, srčno upam da enkrat tudi bom – delila z vami. Ne morem vam dati, ne morem vam podariti, lahko pa z vami vse to delim. In nič nočem v zameno, kot vašo družbo nekaj ur. In vaše domislice, in vaš humor, in vaše veselje, in vaša mišljenja, polemike, razmišljanja. Kajti to je tisto, kar me bogati, kar me uči, kar me dela, malodane razgledano! Nisem imela možnosti izobraževati se tako, kot sem se želela, nisem imela možnosti delati tisto, kar sem želela, imam pa sedaj možnosti, da se učim, učim, da živim, da uživam v slehernem od vas, da – nekaj dam in za to nič ne pričakujem. Samo sprejmem: sprejmem vse, kar mi boste brez stroškov, brez vsake materialne obveznsoti lahko vi podarili (no, pustimo tisti strošek, ki ga terja pot in čas, pa vendar, ti stroški so v bistvu zanemarljivi…). To, prijateji dragi, to pa sem pripravljena sprejeti kadarkoli in v neomejenih količinah.
M.