Svojega fanta – bodočega moža iskreno ljubim. Imam pa en problem: ni mi všeč njegov priimek in bi rada obdržala svojega dekliškega. Prosim svetujte mi kako naj mu to povem oz. razložim da ne bo jezen ali užaljen.
Za odgovore se vam vnaprej zahvaljujem.

hmmm..težka zadeva..kaj pa če bi vzela oba? jaz sem to tudi kar nekaj časa premišljevala, pa sem se potem vseeno odločila da bom vzela kar njegovega…ah kaj pa čem komplicirat 🙂

lp, lara

Kaj pa če samo rečeš da bi rada še naprej, po poroki, obdržala le svoj priimek. Ne vem sicer kako bi on to vzel. Lahko mu rečeš da bo stvar cenejša ker ti ne bo treba menjati dokumentov!

Ne vem, nič ti nisem “fovš” te situacije. Mogoče se enkrat pogovorita o tem, ne vem.

Jaz bom obdržala le svojega, takšna je moja odločitev. Ni imel pripomb. Važna je ljubezen in tudi naša emancipacija ji ne stoji na poti. Svetujem ti, da mu sicer ne rečeš, da ti njegov ni všeč, ampak mu enostavno poveš, da boš tudi v bodoče imela enak priimek.

Se popolnoma strinjam s T! Kar korajžno!

Jaz pa še dalje razmišljam. Kateri priimek bodo imeli otroci?

Ja po pravici povedano bi rada videla da bi imeli otroci tudi moj priimek. No uredu bom iskrena: njegov priimek ni ravno slovenski, pa ne da bi bila rasist ali da bi imela kakršnekoli predsodke ampak, saj razumete v kakšnem svetu živimo in glede na to kako se stvari odvijajo bo samo še slabše. Zato se tudi bojim da bi ga užalila s svojo odločitvijo, tega pa ne želim, ker ni tako mišljeno samo njegov priimek mi ni všeč vse ostalo mi je. Upam da me razumete.
LP Maja

Oj!

Jaz bom imela samo njegov priimek – se mi zdi, da je drugače res malo komplicirano – vidim že sedaj, ko se najin maliček piše po njemu (npr. v porodnišnici te imajo v evidenci pod tvojim priimkom in potem so klicali za ene podatke malega in so ga iskali tudi pod mojim priimkom….skratka, komplikacije)

Maja, te pa čisto razumem. Na žalost tako pač je v Sloveniji. Vedno sem govorila, da če bo imel mož “neslovenski” priimek, se bodo otroci pisali po meni – ne bi namreč hotela, da bi imeli kdaj probleme zaradi tako banalne stvari kot je priimek. Vem, da sem imela nekaj sošolcev, katerih mame niso bile Slovenke – pa so bili seveda čisto izenačeni z ostalimi. Tisti, katerih očetje, pa niso bili Slovenci, so bili zasmehovani, večkrat zmerjani z žaljivkami… Ne vem pa, kako bo to sprejel tvoj fant – pogovrita se čisto iskreno. moj npr. pravi, da ne bi imel nič proti, če bi se otrok pisal po meni, tudi on bi vzel moj priimek, če bi jaz tako želela – no, pa je njegov kar o.k.

Lp, Ajs

Predlagaj mu naj on prevzame tvoj priimek. Če ne bo hotel se bo vsaj počutil tako kot se bi ti, če bi morala zamenjati priimek. Ti pa povem, da se vse začne komplicirati, ko pride otrok. Po kom priimek, ko odraste te sprašuje, zakaj se on piše drugače kot oči ali mami, ….. Poizkusita najti kompromis. Jaz sem za to, da se po poroki priimki spremenijo ali dodajo. Je pa kar nekaj časa težko, verjemi. Sploh ko kam kličeš in se predstaviš in potem začneš razlagati, da si to ti (po starem priimku), …..

Men se zdi to dobr predlog! Tudi en primer poznam, ki sta to naredila! Saj vaju bo na matičnem oba vprašala kakšen priimek bosta uporabljala po poroki!

Lp

RES GLOBOKA IN S ČUSTVI PREŽETA ZVEZA…. TEPKA

Sorry Mita, ampak jaz se tudi prostovoljno ne bi želele pisat npr.Kalima…diĆ ali kak drug “mekani”, če se ne bi s tem npr. rodila in bi posledično gledala na to drugače! Zakaj ne bi sebi in bodočim otrokom olajšala življenja(tudi administrativno), če je to mogoče?! Gre za čisto praktične zadeve. To ne pomeni, da je ljubezen kaj manjša ali da ima kdo kaj proti priimkom na “ić”. A če to osebo moti, če bi se s takim priimkom neprijetno počutila, če meni, da bi otroci zaradi priimka utegnili imeti težave… zakaj se potem že preventivno tem težavam ne bi izognila. V takem svetu pač živimo! ne pravim, da je fer, a takšen je.

A veš kako tudi delajo- npr. da si Maja Bogataj, tvoj pa Milan Palić-
pol si pa Maja P. Bogataj, on pa Milan B. Palić. Otroci pa lahko imajo oba priimka.

Kaj bi pa ti rekla, ce bi ti tvoj dragi rekel, da noce tvojega priimka zato kar se pises na – ić? Jaz sem ze celo zivljenje na -ić in nisem imela nikoli cisto nobenih tezav zaradi tega. Ljudje, ki te ocenjujejo na osnovi tega so navadni primitivnezi, otroci v solah pa prevzemajo to od starsev, mar ne?
Ce me ne sprejema v celoti taksno kot sem vkljucno s priimkom na -ić, potem nima z mano kaj poceti celo zivljenje. Zame to ni ravno velika ljubezen.

Lp, Aja

Mita in Aja! Če mi priimek od mojega dragega ni všeč to NE pomeni da ne sprejemam njega v celoti. Malo sta zamešali pojme. Tudi če bi se pisal npr: Klobasa mi to ne bi bilo všeč pa ne gre za neslovenski priimek. Kar se tiče pa izjave o “globoki in s čustvi prežeti vezi” pa sploh nimam besed, ne vem sicer kdo si da lahko sodiš. Sicer pa če bi ocenjevala ljudi na osnovi priimka potem najbrž ne bi bila z njim, a ne Aja.
Gre za to da vsak lahko vzame katerikoli priimek želi, prosila sem samo za nasvete kako naj to razložim boljši polovici ne pa za neumne napade brez kakršnekoli osnove in vtikanje v najino ljubezen.

Vsem ostalim pa za nasvete najlepša hvala. Ste mi res pomagale.
Lep pozdravček
Maja

Ja draga Maja, res te razumem, ker imam tudi sama priimek na ić in sem že imela težave zaradi tega. Sploh si ne moreš predstavljat, če tega ne doživiš, res pa je, da to samo od neinteligentnih primitivnežev, ki pač morajo ponižati druge, da se sami bolje počutijo. Moja mama je rojena slovenka in je prevzela možev priimek (torej priimek mojega očeta) in ji moram kar čestitat za to, ker je tudi ona že doživela izpade primitivcev, ker kao ni slovenka. Najbolj žalostno je pa to, da če bi bil italijanski ali pa nemški priimek, bi bilo pa to fancy. To človeštvo je res malo pritegnjeno in noro, ni čudno, da je toliko sovraštva in vojn med nami.
Pa še nekaj, tako razmišljanje o priikih na ić imajo samo slovenci v sloveniji, in to samo tisti z lastnimi kompleksi, kar pomeni manj kot 2 miljona od 6 miljard ljudi. V ostali evropi nas imajo itak vse za Balkance oziroma iz Vzhodne Evrope.
V sloveniji je pa še ena prednost tega, da tako hitro ugotoviš kateri ljudje so v redu.

draga maja. sama sem imela kar ok priimek, tudi možev (in sedaj moj) ni slab. rada pa bi te opozorila, da bodi previdna, kako boš fantu povedala svojo dilemo. moj mož ni nek primitivni zavrtež, ki še ne bi slišal za žensko enakopravnost. vendar pri priimku se je pa vseeno zataknilo. sama sem namreč želela obdržati svoj priimek in dodati njegovega. pa se ni strinjal. ja, saj vem, da je hecno, ampak tudi taki so. meni je pač všeč, če ima ženska dva priimka (to je edini razlog, zakaj sem imela tudi sama tako željo). ampak mojemu dragemu se je pa to zdelo brez veze. in je bil kar malo užaljen, ker sem tako razmišljala. še vedno včasih pomislim, zakaj mi ga ni uspelo prepričati (pa ne, da bi mi bilo žal), ampak takrat sem pač ugotovila, da kljub vsemu morda njemu več pomeni, da imam njegov priimek, kot pa meni, da bi imela dva. in tako sem pristala na en sam priimek – njegov. ni mi žal in prav lepo se poda k mojemu imenu (ha, ha).

svetujem ti, da si previdna, da ne boš fanta nehote užalila. nekateri pač ne razumejo naših “dilem”, ki nastanejo s poroko.

srečno in lp.

urša

HOJLA!

Ok se ne nameravam poročiti, sploh ne v kratkem, a s fantom sva se pogovarjala o tem. Pa sem mu rekla, da nameravam obdržati svoj priimek brez dodatkov. Seveda ni za. Pa sem mu rekla, da se meni zdi edino pravilno, da če že jaz vzamem njegov priimek, da potem tudi on vzame moj priimek. No privedlo je do tega, da je rekel da to pa nikakor in se strinja, da če se poročiva, da potem naj kar imam svoj priimek, da pač on mojega noče. Pa sem dobila svoje. Sicer sem mu rekla, da mi je za otroke vseeno, a to se bomo pogajali ko jih bova imela. Nekako se ubadam z mislijo, da bi imeli otroci oba priimka, čeprav bo to preveč komplicirano.

Res pa je še ena stvar: moja odločitev o tem mojem priimku nima nobene veze s tem, da bi imel moj kakšen grd ali neslovenski ali kaj vem kakšen priimek. To je zraslo še preden sva se sploh poznala. Pač zdelo se mi je da se tako super počutim s svojim priimkom, da ga ne mislim menjati niti dodajati. Tako da sem mu to že zelo zgodaj povedala in to odločitev je nekako sprejel. Mogoče probaj na ta način, pač enakopravnost. Jaz vzamem tvojega le če ti vzameš mojega.

LP
Tinkra

Moja znanka je vzela moževega in svojega tudi obdržala. Nekaj časa je uporabljala oba potem pa je svojega začela opuščati, ker se ji je zdelo vse skupaj predolgo in prenerodno. Tako se sedaj podpisuje samo z moževim, tudi prijatelji ji napišemo npr. na pisma samo njegov priimek…Pravi, da je bolj praktično, zlasti sedaj ko ima otroke, ki imajo tudi samo možev priimek. Oba priimka ima na vseh
uradnih dokumentih, v vsakdanji praksi pa uporablja samo moževega. Mislim, da je to kar praktično. In zakaj, boste rekli, je sploh hotela še svojega obdržati? Pravi, da malo iz nostalgije pa še akademska izobraženka je in je to pač tako v navadi. – Najenostavneje je pa živeti z enim priimkom. Na – ič? Ni važno!

Saj ne morem verjeti! Ubogi Slovenčki…s čim vse se ukvarjate!

Če je pravi moški (kot so ponosni ponavadi vsi) ne bo pristal na drugačen priimek od svojega. Morda bo popustil, da obdržiš svojega, nikakor pa se ne bo strinjal, da bi se otroci poimenovali po tebi in ne po njem.

Draga moja, tu se ljubezen konča (samo poimensko), saj vsak moški si želi, da se potomci pišejo po njem, ker kot pravijo starejše generacije, za mamo se ve, čigava je, za ata pa ne.

Če pa ti uspe drugače, pa svaka čast…

Vso srečo.

brez kompromisa ne bo šlo. tudi jaz sem bila pred poroko v dilemi in sem se potem odločila za oba priimka. tako imam na vseh dokumetih dva priimka. pri podpisovanju pa uporabljam možev priimek: Marija X. Vzorec. In na koncu je bil še mož zadovoljen. Pri meni pa ni bil problem njegov priimek, saj ima celo “lepšega” kot jaz. poročila sva se namreč šele po 15 letih skupnega življenja. verjetno bi se, če bi se že pri 20 -ih poročila, brez premisleka odločila samo za njegov priimek. tako pa sem vmes študirala , za menoj je že kar nekaj let službe, še podiplomski študij … in sem se na koncu 30-ih let težko odločila za nov priimek. Zalotim pa se včasih, da se pri znancih po telefonu še vedno predstavljam z dekliškim priimkom, pri novih poznanstvih pa uporabljam moževega.
čeprav pa imam kar dve prijateljici, ki sta obdržali samo svoj priimek, vendar pri njiju sploh ni bilo dileme, ker sta tudi njuna moža brez predsodkov glede priimka in sploh nista “težila”ali karkoli zamerila.

jaz sem v podobni situaciji. Moj priimek je slovenski, njegov pa na ić. Pa me v bistvu to ne moti. Vzela bom njegov priimek. Mislim, da te ljudje ne gledajo postrani, ce se znas lepo vesti in ce lepo govoris slovensko. Tudi fant ni imel vecjih tezav zaradi tega v soli in tudi sedaj ko zacenja svojo poklicno pot.
To zadevo imajo lepo reseno na islandiji. otroci dobijo priimek po imenu svojga oceta, ce je hci dobi na koncu kocnico tohter ali nekaj takega, sin pa son. Po poroki obdrzis svoj priimek.

hm, rod je šel v zgodovini ponavadi po moški strani, zato je bila do pred nekaj deset leti logično, da so ženske samoumevno prevzele možev priimek, kar pa seveda ni več pravilo. sam sem vesel, da bo moja bodoča žena prevzela moj priimek. pristal bi tudi na “dvojni” priimek, če pa bi hotela obdržati samo svojega, pa bi začel robantit. a smo ena familija al nismo?