Prijatelji moji …
Dober večer, ljubi moji prijateji ….
Tu sem, a še vedno ne tista “ta prava” Mariči.
Še vedno sem v senci tistega svojega željenega
življenja, še vedno sem v tistih močnih življenjskih mukah, a ne morem več brez vas.
Vem, kaj poreče zdaj večina od vas: “Kdo ti je pa dejal, da lahko brez nas? Zakaj pa si utihnila, kdo te je v to silil?”
Nihče, prijatelji, sama sem se tako odločila, sem pa seveda naredila veliko in… da ne rečem celo … katastrofalno napako. Le-te, napake namreč, se mi zadnje čase vrstijo kot domine. Naredim eno, se pojavita še dve in takoj za tema dvema še tri dodatne. ….
A pojdimo po vrsti, prijateji dragi. Najprej: hudo sem zdelana, hudo sem utrujena, psihično in fizično. Očitno je moja psihična zdelanost načela moje telo. Vendar, to bi še nekako bilo, da bi mi le bilo dano videti konec. Morda, le morda, v dalji sveti v enem oknu sveča, a res le morda. Vem, morala bi se vsaj “pofočkati”, kot pravi naš ježek. Da, vsaj to bi morala, a žal, res žal, tudi tega nisem mogla. Zakaj? Kakor hitro bi se vam oglasila, bi morala z vami malo poklepetati, morala, ker ne morem iz tega in ker bi kleptala, bi najbrž priša na dan tudi moja bolečina, moja žalost, moja otožnost, moja togotnost, vse tiste moje globoko občutene lastnosti, s katerimi vas nisem želela na noben način moriti, utrujati, vam jemati veselje in radost sproščenega klepetanja, vzhičenost … zato nisem mogla niti na forum. Prijatelji so me poklicali, da, skrbelo vas je zame …. in ob tem imam še vedno zadrgnjeno grlo, še vedno mi je težko, še vedno imam občutek neprijetnosti, ker se vam nisem vsaj oglasila. Hvala vam vsem za vašo iskreno skrb. V bodoče bom ob izginotju vse vas obvestila, obljubljam, resno obljubljam koliko časa me ne bo. Žal mi je vsakega od vas, ki si je po nepotrebnem, zaradi moje malenkosti, belil glavo. Oprostite mi vsi, lepo prosim.
Ko sem vas zadnjič zjutraj nagovorila, najbrž kakšne tri teden nazaj, sem govorila o težava in problemih v prispodobi skalovja. Da, prijatelji moji dragi, še vedno tolčem po skali, a brez uspeha. Skala je trdna, ni je moč razbiti in tisti, ki so mi jo postavili na pot, so to vedeli. Vedeli so, da jo bom poskušala počasi in z vztrajnostjo razbiti, zato so ji dodali primesi, ki dela skalo trdnejšo. In jaz sem ….obupala. Da, resnično sem obupala in si dovolila poiskati pot mimo te močne skale. Tisti, ki so mi jo postavili na pot, so vedeli, da bom v končni fazi šla mimo nje in vedeli so to, da bom ob prehodu, ob iskanju poti mimo skale, postala drugačna. Vedeli so, da se take poti ne da in je ni mogoče prehoditi, ne da bi se človek ne spremenil. In jaz sem ostala na tej strani, ob prehojeni poti, ob spotikanju, tudi ob prcejšnji meri trpljenja …. res malo drugačna. Ne do kompleksno vzetega življenja, ne, to ne. Samo do okolja, s katerim preživim veliko ur v dnevu, veliko mero življenja samega. Postala sem …. rahlo odsotna, namerno seveda, celo rahlo zamorjena. A kadarkoli mi dušo napolni tista močna bolečina, ki je ne morem odgnati, tisti nemočni bes in tista, le meni znana sveta jeza, ko me zajameta žalost in obup, ko me srce tako močno boli, da mi oči zapečejo v neizjokanih in zadrževanih solzah … takrat me dvignejo besede našega ježka: “Mariči, uzmi sve, što ti život pruža …….!”
Ježek, na tem mestu moram, moram izreči tisto, kar me tolikokrat spomni, da bom zdržala, da bom prenesla, da bom uspela …In to so tvoje besede, ki so mi dale misliti, ki so me spremljale na poti razmišljanja in ob sami odločitvi.
To je le par besed, dragi ježek, par besed, s katerimi bi te rada močno objela, s katerimi bi se ti rada toplo zahvalila in bi ti rada izrekla vse tisto, kar občutim: prijateljstvo, toplo in iskreno prijateljstvo, zahvalo, močno navezanost … ampak, žal, nisem dovolj inteligentna, nisem dovolj filozofsko nastorjena za izpoved mojih občutenj, zatorej, dragi ježek:
HVALA TI, HVALA TI ZATO, KER SI IN KER SI TUKAJ, ZDAJ IN ….. KO TE POTREBUJEM. ISKRENA HVALA!
Morda, dragi ježek in vsi ostali, ki vas je, kot mi je nekdo med vami povedal močno skrbelo zame, HVALA VAM VSEM … ZA SKRB, PREDVSEM PA ZA TISTO TOPLO PRIJATELJSTVO, KATEREMU SEM SE SICER IZNEVERILA IN V MOJIH NAJTEŽJIH TRNUTKIH PO NEUMNOSTI ZAVESTO ODREKLA, VENDAR ŽAL NISEM MOGLA DRUGAČE. BOLEČINA JE ŠE VEDNO ZELO MOČNA, A UPAM, DA JO BOM Z VAŠO POMOČJO KMALU PRELOŽILA V DRUG PREDALČEK. To pot, dragi moji, mi tudi moj najljubši pisatelj, moj “prijatelj”, kateremu sem tako iskreno vdana, gospod Zvone Modrej z vso njegovo izkušenostjo, pronicljivostjo, z vsem, kar je, da ne bi nikoli obupali in pozabili za nas zapisal iz lastnih izkušenj, no, tokrat mi tudi on ni mogel več pomagati.
Pekel, skozi katerega se še vedno počasi bližam lučem, kot ob koncu tunela in je močn podoben Dantejevemu peklu, me spremlja le misel, da se enkrat mora končati vsaka mora in da bo tudi tega, kar preživljam zadnje tri tedne, enkrat zagotovo konec.
Zagotovo bo, ker sem danes zbrala toliko moči in volje, da se vam ponovno oglasim. In to je meni najboljši znak.
Ni mi bilo lahko, verjemite. Ko človek toliko časa ne odpre tega foruma, ki nas je tako zbližal, se počuti odtujen, kar nekam nerodno mu postane, ko se spet vrne. Sploh pa, ker se nisem niti “pofočkala”, žal. Nerodno mi je bilo, ko sem bila obveščena, kako sprašujete po meni in da vas skrbi zame. Še enkrat vas iz vsega srca prosim, oprostite mi, lepo prosim. A če bi se oglašala, bi zamorila tole veselo gmajnico, to pa ni moja želja, res ne.
Upam, da zdaj ne bo izginil kdo drug od vas, resnično upam, srčno upam, bolelo bi me, in zdaj vem, da je najbrž bolelo tudi vas. Nisem vas mogla brati, ne vem, kaj se je dogajalo, skrbi me, da sem izpustila večje reči, a ne morem nazaj. Če bom imela kaj časa, bom morda manjštevilne teme počasi prebirala, tistih čez trideset si ne bom mogla privoščiti.
Prijatelji moji dragi, ŠE ENRAT VAS PROSIM ZA RAZUMEVANJE IN NE MISLITE SI, DA SEM SI TAKE SITUACIJE ŽELELA. Nak, nisem, nisem si želela, nikoli v življenju niti nissem pomislila, da je kaj takega sploh mogoče doživeti, nisem si želela takega trpljenja, nisem si želela takih muk, a vendar: doživela sem jih že kot otrok, doživljala sem jih kot mladostnica, kot odraščajoča najstnica z družino, ki mi je bila vsiljena, dana v skrb…. doživljala sem zakonski brodolom, ponovno vzpostavljanje človeških odnosov med dvema partnerjema … in vse sem preživela. In upam, da bom tudi zdajšnjo neljubo situacijo nekako preživela. Moram. Ni druge poti. Nekako moram. Ni pa lahko, predvsem ni lahko zato, ker se ob takih doživetjih nekomu vedno, vedno godi krivica.
Upam, kot sem že nekje zgoraj omenila, da ne bo zdaj kdo drug izginil, in upam tudi to, da si moje izginotje ne boste tolmačili kot golo željo po tem, da se me kliče nazaj ali kaj podobnega. Ena naših zvestih prijateljic mi je povedala, da me pogrešate … da, seveda je to prijetno slišati, kdo ne ve, ni pa bila to niti moja želja, niti moje nejavljanje ni bilo povezano z željo po pogrešanosti. Napačno tolmačenje pri vsakemu od tistih, ki mu je to prišlo na misel. Žal, res žal je bila moja tišina samo in zgolj nesposobnost pravilnega razmišljanja in pravega komuniciranja. Zatorej, hvala vam, če me boste samo poskušali razumeti. Vem, da vas imam tukaj in zdaj in da ste mi pripravljeni pomagati, vem vse to, a žal nisem bila v stanju sprejeti kakršnokoli pomoč, ker pač nisem bila v stanju niti prav znati zaprositi zanjo.
A kot rečeno, gremo naprej. Življenje mi je odprlo še ene duri in skoznje se bom prestopila, čeprav pozno, pa vendar, vem, da na oni strani teh duri zagotovo čaka nekaj, kar moram raziskati in o čemer se moram sama prepričati. Hvala vsem, ki me pri prestopu praga podpirate … nekaterim posameznim forumašem gre tukaj moja iskrena in posebna zahvala, vsem, čisto vsem pa – ISKRENA ZAHVALA ZA VAŠO SKRB.
OOOOO Mariči naša!!!
Kaj naj ti napišem,predvsem to,da sem vesela da si zbrala toliko moči in se oglasila.Marija veš vsi imamo probleme.Nekateri večje,drugi manjše..Nekateri rešljive,drugi pa ……..kljucamo naprej,se borimo a na koncu vseno še UPamo na najbolje….Hja imaš prav ponavadi nastrada prav tisi človek,ki ne zahteva veliko,ki bi vse rad lepo rešil z razumevanjem..veliko truda vlaga v vse skupaj a včasih enostavno odpove.Veš tudi jaz se tega bojim…ker vem če bom odpovedala potem……se ne obeta nič dobrega.A tako v nedogled tudi ne bo šlo..No saj ne mislim zdaj tuka razpredati.Ogromno stvari si prestala (ti verjamem..kapo dol..zarad tega te še bolj spoštujem….)zato si tuidi ti en mOJ MODREJ!!….
Res pa je nekaj in prekleto se tega zavedam..nihče drug ti v problemu konkretno ne more pomagati…tisti odločilni koraki-rešljivi seveda jih moraš sama narediti.Sama moraš razbiti tisto skalo, kot sama praviš.Mi smo ob tebi in to je največ,kar je lako.Čutiti,da v vsem tem nisi sam je ogromno in zlata vredno.Res je,človek se mora včasih malce odmakniti od neketerih stvari in usmeririti vso energijo v tisto,kar ga pekli,boli….le tako lahko trezno in z močno voljo ……. prideš tisti stvari do dna.Zato te jaz zelo dobro razumem..In upam trditi,da tudi ostali gmajnarji..Le zakaj bi ti zamerili.Ne imej slabega občutka..saj si vendarle naša..To,da smo te tako močno pogrešali in se spraševali,kje si in predvsem kako si.Vse to je pa samo znak..DA TE IMAMO RADI! KER SI NAŠA MARIČKA………!!!!!!!!!.
Marija resnično ti želim veliko moči,držim pesti zate..predvsem pa neboš verjela tudi veliko mislim nate.. saj sem tudi sama v veliki fazi spreminjanja živlenja….in zato bom veliko mislila naprej nate tudi vbodoče..pa tudi,če si boš vzela še nekaj časa zase.,le daj…..Razumem te in te v tem podpiram…Boš videla vse bo še dobro,saj na koncu se vse le uredi…Samo POGUMNO naprej…naprej…..!! LUBIJA ***** in drži se mi!!!Prau??
P.s. SERE SMO TANAJBOLJŠEJŠE IN TANAJBOLJ POGUMNE KLJUB VSEMU…******** PREDVSEM PA ;LEOD KOD JEMLJEMO TOLKO MOČI???AA******
Hja.moja napaka je,da pišem hitro,mogoče se malce slabo bere,ne pazim na vejice ampak samo poslušam srce.Zato se opravicujem,ker se ne vzamem več časa in ne pišem lepše bolj slovnično pravilno….A navsezadnje če me razumete nimam tolko časa in če bi pazila na vse pike vejice,črke ..itd..bi moj smisel pisanja postal čisto drugi.Skozi to moje pisanje resnično dobite tisto pravo sliko Muce.Pristno,tako kot razmišlja..le da jo misli prehitevajo pred pisanjem..zato rata to….soryyy
O, Jani, Jaaaaaaaaaaaaaannnnnnnnnniiiiiiiiiiiii,
si namočil, eh, e, eeeeeeeeee, si namočil, eeeeee,
noge? Si se kaj ustavil v Parjah? Jaz sem se ustavila
v Pivki, a žal za premalo časa!!!
Koštrunčeeeeeeeeeeeeekkk..hehe lej ga! Upam,da te sonce ni preveč zažgalo…
Gmajnica se polni lepo lepo…
No zdej grem pa gledat to izjemno žensko Vido Žabot!!Uha kaj mi je všeč…izjemna ženska…
Tudi jaz jo bom gledala, ker vem, da mi
bo nekaj njenega ostalo, nekaj bo povedala,
kar si bom zagotovo zapomnila. Predavala
je v Portorožu, bogme, ko bi vsaj vsak dan
imela tako žensko ob sebi, kot ….. angela varuha!
Mariči, samo, da si spet med nami.. Sem prebral tvoj post, pa ga bom moral se enkrat in to ob kasni primernejsi uri! Nocoj od veselja nad tem ne bom veliko spraseval, raje si bom sel opret eno pivo in nazdravit tvoji vrnitvi.. Ja, ce ze hoces vedet, mocno me skrbelo zate, tako kot druge forumce, nisem si pa predstavljal, da ti je tako hudo..
Mariči, sem tvoj ucenec in tudi dolznik, zato te smem vprasati; “zakaj ze imamo prijatelje”? Saj, ni samo forum, lahko bi kaksen namig poslala na drevo! Kakorkoli, vse ti je oprosceno, samo, da si spet tu!!!!
Ježek pošilja enga res prijateljskega lupcka naši Mariči!
Dobro jutro, dragi ježek, dobro jutro vsa
gmajnica.
Ježek, bog ti polončkaj za vse te lepe besede,
upam, da ti je pivo prijalo. Nisem mogla ne pisati,
ne misliti, dan za dnem, dragi ježek, se se porajala
nova in nova vprašanja, odgovorov pa ni bilo. Ko se človek znajde v stanju, kjer mora razmišljati “pred” drugimi, ko mora iskati odgovor prej, kot mu je postavljeno vprašanje, največkrat ni sposoben pravilno razmišljati, največkrat niti ni v stanju pravilno razmišljati. In tako sem tudi jaz zgorlj “vegetirala” in nisem bila v stanju razmišljati niti o tem, koga bi s svojimi težavami morila in begala, ko se že sama težko prestopam v tem začaranem krogu. Je pra res, kar praviš: zakaj in čemu so prijatelji. Res bi se lahko poslužila drevesa, res, a tudi tega nisem bila v stanju narediti, morda, ko gre najhujše mimo ali čez človeka, gre potem tudi beseda lažje z jezika.
Ježek, še se slišiva, še. Lep pozdrav vsem