Poznava se že iz OŠ. Nikoli mi ni bil preveč všeč njen značaj, ob njej smo se vse počutile kot sive miši, je zelo spogledljiva. Pa sva imeli obdobje več druženja, pa manj itd. Nekako mi je šla vedno v bistvu na živce, ker, če je treba, hitro naprti krivdo na druge, češ “ona nikoli nič slabega ne misli”. Je pa že vsa leta nenormalno željna pohvale, nima pa empatije, ne zna poslušat. Pred časom sva imeli prepir, bolj pregovarjanje. Sem bila kar ostra, ji povedaal vse, kakor sem razmišljala. Po pravici – sem se osvobodila. Nisem izjemno družaben človek, ona bi se kar naprej družila. Vendar pa ne razumem sebe, zakaj še vedno razmišljam o tem, kot bi me grizla slaba vest, čeprav mi je res v redu, da me ne kliče več.

Koliko si pa stara? Ti tudi rabiš njeno potrditev? Ne razumem zakaj bi se družila s človekom, ki ti gre na živce??