Prijateljica ne razume, da imam motnje hranjenja
Jaz po mnogih letih odvisnosti od hrane razumem ta problem. Moj boj je bil težek, cena bulimičnega vedenja visoka.
Danes je vse skupaj le spomin, a lekcija ostaja nepozabna. Imam posledice, ki me bodo spremljale do konca življenja.
Zdravila se nisem. Da to vodi v propad, sem dojela sama, seveda šele potem, ko je bila nepopravljiva škoda že storjena. V mojem primeru se je ena bolezen zoperstavila drugi bolezni. Pač, če ne gre zlepa, gre pa zgrda.
Grozljiva zgodba, težka izkušnja, zavoženih mnogo mnogo let.
Sigurno k razvoju bolezni pripomore kakšno travmatično izkustvo zgodnjega otroštva in kasneje težavno najstništvo ob odsotnih/nasilnih/zadušljivih/zakompleksanih starših, ki sami niso ok.
Ne morem reči, da bi komurkoli znala pomagat, ker takrat tudi sebi nisem znala, lahko pa sočutno prisluhnem, če bi katera želela pogovor v zs. Javi se, če je kak interes.