O kakovosti perutninskih klobas “na oko” ne moremo presoditi, zato smo na test poslali 18 vzorcev perutninskih klobas. Vse testa niso opravile.

Kaj vsebujejo perutninske klobase?
Glavne sestavine teh klobas so perutninsko meso, dodana maščoba, ki je lahko tudi rastlinskega izvora, voda, sol, začimbe, različne vrste sladkorja, škrob, sojine in mlečne beljakovine ter vrsta aditivov. Proizvajalci sestavine dobro zmeljejo v homogeno maso in z njo napolnijo ovitke. Klobase potem še pasterizirajo ali toplotno obdelajo do te mere, da jih lahko uživamo takoj (brez kuhanja), le shranjevati jih moramo v hladilniku. Vsak mesar ima svojo recepturo, poskrbeti pa mora, da končni izdelek ustreza najmanj tistim kakovostnim zahtevam (parametrom), ki so zakonsko predpisane. Ponudi lahko tudi izdelek višje kakovosti od predpisane. Če to zapiše na deklaraciji, mora višjo kakovost tudi zagotavljati.

Zakonodaja in normativi
Pri mesnih izdelkih, še posebej pri perutninskih, je v EU zaščita potrošnika urejena s pravnimi akti, ki opredeljujejo kakovost teh izdelkov, tako glede vsebnosti mesa in maščobe, dovoljenih dodatkov, oblike ali velikosti, ipd. kot tudi poimenovanje teh izdelkov v prodaji. Zaščita potrošnikov je nujna zato, ker proizvajalci izdelujejo mesne izdelke ali mesnine na različne načine in z različnimi dodatki. Če normativov ne bi bilo, bi imel potrošnik velike težave pri izbiri in primerjanju cen mesnin, saj ne bi vedel, ali gre za istovrstne izdelke. Na celotnem območju EU velja za perutninsko meso enotna definicija. Če je torej na deklaraciji mesnine zapisano, da je izdelana iz perutninskega mesa, to pomeni, da je izdelana iz mesa kokoši, puranov, gosi, rac ali pegatk, da je mišičnina brez ali s kostmi, z ali brez kože, z mastnimi deli ali brez njih, z vezivom in krvnimi žilami.Za posamezne vrste mesa (Vir: FSA – Labelling and Composition of Meat Products, september 2003 na podlagi Direktive 2001/101/EC in Direktive o označevanju živil 2001/13/EC) so določene najvišje dovoljene vrednosti za naravno vraslo maščobo in vezivno tkivo. Perutninsko meso lahko vsebuje največ 15 % naravne vrasle maščobe in 10 % vezivnega tkiva. Če odstotek maščobe ali vezivnega tkiva odstopa od teh limitov, mora biti to posebej označeno kot dodatek k mesu. Mesnine ločimo po mesu, iz katerega so izdelane, pa tudi glede na način tehnološke in termične obdelave v procesu proizvodnje. Tako poznamo štiri osnovne skupine mesnin: pasterizirane, sterilizirane, sušene ter presne mesnine in mesne pripravke.

Pasterizirane mesnine so obdelane s postopkom pasterizacije pri temperaturi nad 72oC najmanj 15 sekund (v notranjosti izdelka). Pri teh mesninah je treba v vseh fazah od proizvodnje do potrošnje upoštevati zahtevo po hladni verigi pod 7oC.

V razmislek: strokovnjaki večino aditivov v mesninah, ne samo v perutninskih klobasah, ne priporočajo za prehrano otrok v starosti od enega do treh let. Od vseh aditivov, ki smo ji odkrili v perutninskih klobasah, je samo sedem takih, ki bi jih lahko vsakodnevno uživali tudi otroci.

V skupini pasteriziranih mesnin iz perutninskega mesa so: barjene, poltrajne, hladetinaste (žolčaste), kuhane perutninske klobase, prekajeno in konzervirano perutninsko meso, perutninski osnovni deli in “sekljanine” in perutninska mast ter maščobni izdelki. Na deklaraciji izdelka mora biti označeno, v katero skupino (oziroma podskupino) sodi. Na našem testu smo preskušali kakovost izdelkov iz skupine barjenih klobas iz perutninskega mesa. Rezultate preizkusov smo vrednotili po veljavnih zakonskih predpisih in normativih za tovrstne mesnine. Poglejmo si torej to skupino nekoliko bolj podrobno.
Barjene klobase iz perutninskega mesa
Te mesnine izdelajo tako, da napolnijo naravne ali umetne ovitke z nadevom, narejenim iz različnih vrst in količin perutninskega mesa brez kosti, mastnih delov, kože, drobovine, ostankov veznega tkiva, dodatnih surovin, začimb in aditivov.Klobasa s premerom najmanj 50 mm se lahko imenuje salama. Barjene klobase iz perutninskega mesa delimo na: perutninske posebne klobase, perutninske pariške klobase in perutninske prsi v ovitku.

* perutninske posebne klobase

Tako se lahko poimenuje klobasa, ki je izdelana iz najmanj 70 % mesnega testa in največ 20 % maščobe. Perutninsko posebno klobaso lahko izdelujejo iz različnih vrst perutninskega mesa, vendar pa mora biti v imenu navedena vrsta perutnine, iz katere je meso, če ga več kot 50 % (npr.: purja posebna klobasa, piščančja posebna klobasa). Če izdelek vsebuje tudi druge vrste mesa, morajo biti navedene med sestavinami izdelka, tako kot zahteva predpis o splošnem označevanje predpakiranih živil.
Z nadevom za posebno klobaso napolnijo umetne ali naravne ovitke s premerom več kot 40 mm.
Perutninska posebna klobasa mora vsebovati najmanj 9 % mišičnih beljakovin in največ 20 % maščobe.

* perutninske pariške klobase

Tako je lahko poimenovan izdelek, za katerega so nadev izdelali na enak način kot pri perutninski posebni klobasi, dodali pa so mu še slanino v kockah ali pa čvrsto rastlinsko maščobo. Z nadevom polnijo naravne ali umetne ovitke s premerom več kot 60 mm.
Perutninska pariška klobasa mora vsebovati najmanj 9 % mišičnih beljakovin in največ 23 % maščobe.

* perutninske prsi v ovitku

Izdelane so iz debelo zrezanega pustega, razsoljenega perutninskega belega mesa (meso prsi brez kože). Perutninsko meso v izdelku mora biti čvrsto in pri rezanju na tanke rezine ne sme razpadati. Vonj, barva in okus morajo biti značilni za razsoljene in kuhane perutninske prsi. Perutninske prsi v ovitku morajo vsebovati najmanj 18 % mišičnih beljakovin in največ 3 % maščobe.

Nekaj podatkov o testu
V aprilu smo v večjih prodajalnah naših najpomembnejših trgovcev z živili (Mercator, Spar, Tuš, E`Leclerc, Lidl, Eurospin in Hofer) nakupili 18 vzorcev barjenih perutninskih klobas. V poplavi ponudbe različnih blagovnih znamk smo izbirali predvsem med izdelki večjih slovenskih proizvajalcev (Perutnina Ptuj, Pivka, Meso izdelki Žerak, Mesna industrija Radgona), med izdelki trgovskih blagovnih znamk ter nekaterimi uvoženimi izdelki. Večina kupljenih vzorcev je izdelana v Sloveniji, trije v Nemčiji in dva v Avstriji. Za primerjavo z izdelkom višje kakovosti (predvsem glede količine mesa (mišičnih beljakovin) in maščobe) smo uporabili vzorec perutninske klobase, narejene samo iz fileja piščančjih prsi. Vzorčenje in poročanje o rezultatih smo naročili pri družbi Bureau Veritas, ki je svetovna korporacija za ugotavljanje skladnosti z zahtevami na področju kakovosti, zdravja, varnosti, okolja in družbene odgovornosti. Na področju prehrane je usposobljena in akreditirana za certificiranje kmetijskih pridelkov in živil v verigi pridelave in proizvodnje hrane, za kontrolo kakovosti in količine blaga v mednarodni trgovini, za pregledovanje deklaracij prehrambenih proizvodov, za kontrolo trupov na klavnih linijah idr. Kemične analize so opravili v akreditiranem laboratoriju Inštituta za varovanje zdravja RS, Oddelek za sanitarno kemijo, v Ljubljani.

Opravljene kemične analize
V laboratoriju so s kemičnimi analizami ugotavljali :

* količino skupne maščobe
* količino skupnih beljakovin
* količino vezivnega tkiva
* vsebnost pepela
* prisotnost vlage
* vsebnost soli (natrijevega klorida)
* količino mišičnih beljakovin (izračunana vrednost).

Količino mišičnih beljakovin smo izračunali tako, da smo od skupnih beljakovin odšteli vrednost vezivnega tkiva in drugih dodanih beljakovin. Proizvajalce, ki so na deklaraciji zapisali, da so mesnini dodane tudi druge beljakovine (npr. sojine), smo pisno pozvali, naj sporočijo, koliko teh beljakovin vsebujejo njihovi izdelki. Od enega proizvajalca (Meso izdelki Žerak) teh podatkov nismo dobili, zato tudi v tabeli z rezultati testa pri dveh izdelkih tega proizvajalca ni podatka o vsebnosti mišičnih beljakovin, saj izračuna brez podatka o dodanih drugih beljakovinah ni mogoče opraviti.

V laboratoriju so za ugotavljanje skladnosti vzorcev z zahtevami iz Pravilnika o kakovosti perutninskih mesnih izdelkov in za spremljanje kakovosti izdelkov uporabili naslednje akreditirane preizkusne metode, opredeljene v mednarodnih standardih:- SIST ISO 1871 (določanje vsebnosti dušika za izračun beljakovin),- SIST ISO 1443 (določanje skupne maščobe), – ISO 1442 (določevanje vlage),- SIST ISO 3496 (določanje vsebnosti hidroksiprolina za izračun vezivnega tkiva).

Kratica SIST pomeni: SI – Slovenija, ST – standard; kratica ISO: International Standardization Organization.

Ugotavljanje skladnosti deklaracij
Strokovnjaki družbe Bureau Veritas so tudi natančno preverili vse deklaracije in ugotavljali njihovo skladnost z zakonodajo in z rezultati opravljenih kemičnih analiz. Preverili smo tudi, če je za tovrstne izdelke dovoljena uporaba deklariranih aditivov.

Rezultati in ugotovitve
Tudi pri perutninskih klobasah, kot to velja za vse mesne izdelke, je pri nakupu kakovostnega izdelka vodilo povsem enostavno: več mesa (mišičnih beljakovin) in manj maščobe ter ne preveč soli.

Trije vzorci vsebujejo preveč maščobe
Rezultati opravljenih analiz so pokazali, da trije (3) vzorci ne ustrezajo zahtevam Pravilnika o kakovosti perutninskih mesnih izdelkov (Ur. l. RS št. 85/2005 z vsemi spremembami). Pri vseh treh je bila presežena največja dovoljena vsebnost skupne maščobe, ki je pri perutninskih posebnih klobasah ob upoštevanju 0,8-odstotne laboratorijske negotovosti 20,8 g/100 g izdelka (pri piščančjih pariških klobasah je ta meja postavljena višje: 23 g/100 g izdelka + toleranca zaradi laboratorijske negotovosti). Neustrezni vzorci, v katerih je bil ugotovljeni delež skupne maščobe presežen, so: perutninska klobasa Hermine Wech (21,10 %), piščančja posebna klobasa Eurospin (21,50 %) in piščančja posebna klobasa Njami, Pivka (24,70 %). Pogled na tabelo s testnimi rezultati, v kateri smo vzorce perutninskih posebnih klobas razvrstili “padajoče” glede na vsebnost skupne maščobe (od tistega, ki vsebuje največ maščobe, do tistega, ki jo vsebuje najmanj), razkrije, da so med vzorci velike razlike: od največ 24,7 g skupne maščobe na 100 g izdelka do skoraj polovico manj (14,2 g) in “pičlih” 0,9 g; tolikšen je bil delež skupne maščobe v našem”posebnem” vzorcu (glej okvirček).
Za nič višjo ceno mnogo več mesa in mnogo manj maščobe … žal pa tudi več soli in precej aditivov

Na test smo zaradi primerjave uvrstili tudi vzorec perutninske klobase, ki je narejena samo iz piščančjega fileja (posebna salama – file piščančjih prsi Twinner). Kaj torej dobi potrošnik, če kupi tak izdelek? Predvsem veliko manj maščobe (le 0,9 g maščob na 100 g izdelka, kar je najmanj med testiranimi vzorci), mnogo več mesa (vrednost mišičnih beljakovin 18,95 g/100 g je najvišja na testu). Lahko zapišemo, da je ta izdelek skoraj enakovreden svežemu fileju piščančjih prsi. Kaj pa cena? Prijetno presenečenje: 5,73 evrov/kg, kar je povsem primerljivo z nekaterimi drugimi vzorci. Neprijetno presenečenje: najvišja vsebnost soli na testu (3,1 grama/100 g izdelka) in 5 dodanih aditivov.

Velike razlike glede vsebnosti mišičnih beljakovin
Pri vseh vzorcih so bili drugi analizirani parametri skladni z zahtevami pravilnika.Smo pa (enako kot pri maščobi) ugotovili velike razlike med vzorci glede vsebnosti mišičnih oziroma mesnih beljakovin (to so skupne beljakovine, od katerih odštejemo beljakovine vezivnega tkiva in rastlinske beljakovine). Najmanj mesnih beljakovin, 8,52 g/100 g izdelka, so izmerili v obarjeni klobasi iz piščančjega mesa PIPI, proizvajalec Skupina PANVITA (Mesna industrija G. Radgona), največ, 14,01g/100g, pa v perutninski klobasi Heidemark Vertriebs. Sploh najvišjo vrednost mišičnih beljakovin, 18,95 g/ 100g, pa so izmerili v klobasi iz fileja piščančjih prsi, proizvajalec Twinner.

Deklaracije so pri večini šibka točka
Deklaracije so očitno šibka točka slovenskih proizvajalcev, saj je bilo neustreznih kar 15 (83%) od 18 pregledanih deklaracij. Ustrezni sta samo deklaraciji dveh proizvajalcev Twinner in Heidermark Vertriebs. Oba proizvajalca sta iz Nemčije, torej iz “stare” države članice EU. Mesno predelovalna industrija v Sloveniji pa pri deklaracijah očitno še ni dosegla evropske ravni in se še kar uči. Največ napak smo opazili pri poimenovanju izdelka in označevanju aditivov. Nedoslednosti so tudi pri označevanju roka uporabnosti in v tabelah s hranilnimi vrednostmi, opazili pa smo tudi zavajanja s fotografijami zelenjave, ki je izdelek ne vsebuje, prekrivanje deklaracij in dve različni deklaraciji na enem izdelku. Lep primer neustreznega deklariranja je “ekstra lahka piščančja salama, barjena klobasa iz piščančjega mesa, zajamčeno brez svinjskega in govejega mesa z minus 50 % maščobe”, proizvajalec Pivka. Izdelek vsebuje 16,4 % maščobe, proizvajalec pa v hranilni tabeli navaja, da je vsebuje le 13 %. Trditev, da izdelek vsebuje 50 % manj maščobe, je zelo vprašljiva, če pogledamo podatke o vsebnosti skupne maščobe pri drugih vzorcih (najvišja vsebnost je 24,7 %). Torej bi ta piščančja salama, če ne bi bila ekstra lahka (minus 50 % maščobe), vsebovala kar 32,8 g maščobe / 100 g izdelka (16,4 g x 2)?

Oglejte si: tabela z rezultati testa

Sendvič s “posebno” = mnogo soli

Sol je dejavnik tveganja za zdravje. S predpripravljenimi živili vnesemo v telo kar 75 % vse soli. Slovenci zaužijemo precej več soli, kot je priporočena vrednost (ta je 6 gramov na dan), kar 12 gramov. Preizkušene mesnine so v povprečju vsebovale 2 grama soli na 100 gramov izdelka. In kaj to pomeni z vidika priporočene dnevne količine uživanja soli? Poglejmo si primer: v 5 dekagramih »klobase poli« je 1 gram soli, v 10 dekagramih kruha pa 1,5 grama. Samo s tem (majhnim) sendvičem smo zaužili kar tretjino dnevne priporočene količine soli. Glede na to, da je bilo v testiranih vzorcih od 1,56 grama soli na 100 gramov(perutnina Ptuj) pa kar do 3,1 grama (Twinner), vidimo, da bi lahko proizvajalci brez težav zmanjšali vsebnost soli v svojih izdelkih. Zmanjšanje na najmanjšo vsebnost soli v naših vzorcih bi pomenilo padec povprečja kar za 25 % !

Ni za majhne otroke

Meso in mesnine so s prehransko-fiziološkega vidika živila z veliko prehransko vrednostjo. So bogat vir kakovostnih beljakovin, dobro izkoristljivega železa, cinka, selena, vitaminov B12, B1, B2, niacina, B6 in esencialnih maščobnih kislin, vendar pa vse to velja samo, če je meso (ali mesnina) pusto, ima malo maščobe in je zato energijsko revno.Vsebnost maščobe in mišičnih beljakovin v perutninskih klobasah na našem testu pa nikakor ne zadosti tem zahtevam. V perutninskih klobasah ni dovolj kakovostnih beljakovin: namesto 20 % beljakovin dobimo s temi izdelki le pol toliko beljakovin, kot jih je v pustem perutninskem mesu brez kosti. Perutninske klobase imajo s prehranskega vidika tudi preveč maščobe. Mnogi vzorci na našem testu so vsebovali 20 in več odstotkov maščobe, predvsem maščobe živalskega izvora. Za primerjavo: cel piščanec za pečenje ima le okoli 9 % maščobe, pusti piščančji file pa samo do 1 % maščobe. Mnogi imajo perutninske klobase preprosto radi, vendar z njimi raje ne pretiravajte. Na jedilniku naj bodo le majhne količine teh mesnin (manj kot 5 dag/obrok) in le dvakrat na teden. In naj to ne bo hrana za otroke do treh let. Perutninsko meso je vsekakor priporočljivo, posebne klobase pa NE.

Tudi cenovno se precej bolj izplača kupiti svež piščančji file, ki sicer stane od 6 do 9 evrov za kilogram, vendar pa dobite prvovrstno pusto meso, v klobasi pa za v povprečju le nekaj nižjo ceno le 30 % perutninskega mesa s kožo in maščobo vred.

Aditivi – mnogi so nepotrebni
V tehnološko obdelanih živilih lahko vedno pričakujemo aditive. Dodajajo jih zato, da bi podaljšali trajnost živil, kot stabilizatorje teksture, kot dodatke za zgoščevanje, za izboljšanje barve, vonja, okusa, prehranske vrednosti…Pri aditivih velja pravilo: čim bolj je izdelek predelan, več aditivov ponavadi vsebuje. Tudi perutninske posebne klobase niso izjema, saj smo v vzorcih našteli kar 16 različnih aditivov. Vsi proizvajalci pa nimajo enakega odnosa do uporabe aditivov. Po zmernosti izstopa Perutnina Ptuj, saj so vsi trije njihovi izdelki na testu vsebovali samo po tri aditive, ki sodijo v nabor “tehnološko nujnih” (konzervans, antioksidant in stabilizator mesne emulzije). Tudi proizvajalec iz Nemčije je v izdelku »delikatesna perutninska posebna klobasa znamke Twinner« uporabil samo tri aditive, žal pa pokvaril vtis s svojim drugim izdelkom na testu (klobasa iz fileja piščančjih prsi znamke Twinner), ki vsebuje kar pet (5) aditivov, poleg konzervansa in antioksidanta še tri stabilizatorje. Le kaj stabilizirajo, ko pa so v izdelku samo »stabilne« piščančje prsi, smo se vprašali. Po “ljubezni” do aditivov pa močno izstopata Meso izdelki Žerak in proizvajalec, ki tovrstne izdelke proizvaja za Eurospin, saj je v njihovih izdelkih kar 8 aditivov. Poleg “tehnološko nujnih” aditivov še ojačevalec okusa, sredstvo za uravnavanje kislosti in zgoščevalno sredstvo.

Najdražji ni najboljši
Tudi tokrat najdražji izdelek/vzorec na testu ni bil tudi najboljši: za 6,58 evra za kilogram smo v Mercator Hipermarketu kupili »barjeno klobaso iz perutninskega mesa poli«. Vsebovala je 18,8 % maščobe in samo 10,63 % mišičnih beljakovin. Barjena perutninska salama iz fileja piščančjih prsi, ki sodi med kupljenimi vzorci v višji kakovostni razred, ima samo 0,9 % maščobe in kar 18,95 % mišičnih beljakovin, stane pa precej manj (5,73 evra za kilogram). Najcenejša je bila Eurospinova piščančja posebna klobasa, vsebovala pa je veliko (21,5 %) maščobe in malo (9 %) mišičnih beljakovin in kar 8 aditivov. Potrošnik si s ceno izdelka (spet) ne more zanesljivo pomagati pri izbiri. Njegova izbira je otežena tudi zato, ker so deklaracije nepopolne in je iz njih težko razbrati kakovost, posebej takrat, ko na deklaraciji ni hranilne tabele, iz katere bi razbrali, koliko je v klobasi maščobe, beljakovin, soli in aditivov. Ugotovili pa smo, da četudi je taka tabela je na izdelku, ji ne gre povsem zaupati. Potrošniki in tudi potrošniške organizacije zato težko čakamo na spremembe zakonodaje, ko bo moral imeti vsak prehranski izdelek obvezno tudi hranilno tabelo. Razprava v evropskem parlamentu že poteka, zato pričakujemo, da bo nova uredba sprejeta še letos.

Pivka je v času po zaključenem testiranju spremenila podobo posebne barjene klobase iz piščančjega mesa. Iz seznama sestavin je razvidno, da je v izdelku sedaj en aditiv manj kot v testiranem (ni več ojačevalca okusa). Poenotili so označevanje, ki je tudi bolj čitljivo.

Vir:http://www.zps.si >>>

Nisem bral te dolge “klobase” :)))

Mene sam zanima, kaj pa pravijo za otroke priljubljeni “POLI” ?

Gospa iz ZPS je rekla, da ne bi izbrala nobene od teh perutninskih klobas. Raje izbere kranjsko klobaso, kjer je točno deklarirano, kaj in koliko sme biti noter. To so tiste klobase, je še rekla, ki ko jo prebodeš z vilico, šricne ven voda (ko je kuhana).

…špricne ven voda (ne šricne)

Meni je najbolj grozno ko preberem na poliki – piščančja koža, in se spomnim kako zgleda ta koža. Fuuuuuuuuuuuuuj

Na mojo veliko žalost so bile prav poli salame ocenjene med slabšimi zaradi visoke vsebnosti maščobe in soli (mogoče še kaj, pa se ne spomnim iz glave).
Imajo pa v članku prav, da je ceneje kupiti piščančji file kot zapakirano maščobo, sol & dodatke v obliki salam.

ampak ta piščančja koža, je prav slastna, ko je lepo v zlatorjavi barvi lepo zapečena in hrustljava, ko spečeš kašen del piščančka :)))

Malo neumestno vprašanje mogoče… Od kdaj je mogoče z enakim nickom (razlika je v veliki začetnici), kot je že registriran, pošiljati poste?

Lp, mishika

Če je drugačna začetnica, ni več isti nick.

Aja: še nekaj pripomb na takšna testiranja… Slovenija je na področju zakonodaje in pravilnikov ter kontrole izvajanja v primerjavi z drugimi državami še zmeraj precej “bosa”. Medtem ko v sosednjih državah najdemo dokaj natančna navodila (industrijski kodeksi), kaj lahko posamezne mesnine vsebujejo in kakšni so lahko kemijski parametri (koliko maščobe, koliko beljakovin, koliko kolagena itd.), imamo v Sloveniji dokaj skromne pravilnike.

Prav tako me čudi, da je bilo najdeno tako veliko napak v deklaraciji. Večji trgovci namreč praviloma preden pričnejo s prodajo nekega izdelka (mesnine) zahtevajo potrdila o ustreznosti, ki seveda vključujejo kemijsko in mikrobiološko analizo in pregled deklaracije. To pomeni, da mora proizvajalec predhodno poslati izdelek v analizo in pidobiti ustrezne certifikate kakovosti od priznanih inštitutov. Glede deklaracije pa je ponavadi tako, da dva različna kontrolorja nikoli ne bosta imela istega mnenja o tem, kaj je prav in kaj ne – če pošlješ etiketo/deklaracijo v kontrolo enemu inštitutu in ta ne odkrije napak, bo drug inštitut našel napake (še posebej, če je drug naročnik ).

Tako da… Kritika je sicer povsem na mestu, ker se mora marsikaj spremeniti. Ampak z delom naj pričnejo najprej pri sprejemanju pravil, ki bodo proizvajalce prisilile v delo znotraj določenih okvirjev. Potem sledi kontrola (zunanja) in šele nato lahko upravičeno kritiziramo.

Sicer pa (pa ni to zagovor proizvajalcev): kolikor vem, se izdelki ne oglašujejo kot izdelki za otroke. Če pa se starš sam odloči, da bo te izdelke ponudil svojim otrokom, pa je to njegova odločitev in odgovornost. Moji bodo dobili tudi krajnske :).

Lp, mishika

Prav imaš, samo zaradi razlike v Veliki začetnici:-)

Potrebno je ločiti med kakovostjo in varnostjo živila. Kakovost živila opredeljuje vsaka država z nacionalnimi pravilniki, varnost živil pa je določena z uredbami EU (ki veljajo v vseh državah članicah neposredno) in direktivami EU (ki jih vsaka država prenese sama v svoj pravni red).

Slovenija po moje glede zakonodaje ni nič kaj bosa. Se je pa potrebno zavedati, da je zakonodaja “živ organizem”, ki se je in se vedno bo spreminjala – ker se pojavljajo vedno novi dejavniki, ki jih je potrebno regulirati.

Tukaj si lahko pogledaš kako obsežna je ta zakonodaja:

Področje varnosti živil:
http://www.mz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi/varnost_in_zdravstvena_ustreznost_hrane/

Področje kakovosti živil:
http://www.mkgp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi/direktorat_za_varno_hrano/sektor_za_varnost_in_kakovost_hrane_in_krme/

Tukaj pa lahko spremljaš tudi aktualna obvestila potrošnikom (glede varnosti živil):
http://www.zi.gov.si/si/

Hvala za pojasnila. Brez skrbi – ločim med kakovostjo in varnostjo živil :).

Slovenska zakonodaja iz tega področja je v veliki večini popolnoma identična z evropsko. Varnost in v določeni meri kakovost živil določa že ta zakonodaja. O tem ne govorim. Govorim o dodatnih “navodilih” proizvajalcem glede kakovosti živil. Takšne kodekse ima Nemčija, Avstrija, Madžarska… No, glede tega smo še pa kako bosi.

Gre predvsem za navodila glede kakovosti in načina predelave – kaj je dovoljeno, kakšne sestave, kaj je zavanje potrošnika, kakšni so parametri kakovosti itd. Dodatno k kodeksom, ki praviloma niso zavezujoči, ampak so alfa in omega industrije (se jih torej proizvajalci strogo držijo in za katere trgovci zahtevajo ustrezna potrdila), pa ima vsaka država seveda še zakonodajo, ki je vsaj tako obsežna kot slovenska.

Pravim samo, da moramo še marsikatero doreči na področju zakonodaje, pravil, navodil ali kakorkoli bi že radi imenovali napotke proizvajalcem.

Lp, mishika

Ja, saj ravno to sem jaz napisala. Uredbe EU veljajo neposredno, direktive pa vsaka država prenese v svoj pravni red (Slovenija je to večinoma storila tako, da je kar v uvodne člene napisala, da se uporabljajo neposredno

Videla sem mnogo primerjalnih analiz na parametre varnosti in verjemi, da so mnoge države (take, za katere si to ne bi mislili) na marsikaterem področju bose. Lahko bi rekla, da je bila Slovenija (glede na to, da smo mlada država) kar pridna pri predpisih. Nekatera pravila igre so pri nas veljala celo prej, kot (poenoteno) v EU – npr. HACCP, ki ga je uzakonjal že naš ZZUZIS iz leta 2000 (s prehodnim obdobjem 2 leti), enotno na področju EU pa ga je uredila šele kasnejša Uredba 852/2004/ES.

Kar pa se kodeksov industrije tiče – mi velike industrije pravzaprav nimamo – to, kar mi mislimo oz. štejemo za veliko industrijo, je v tujini “srednja”. In še te “srednje” lahko preštejemo na prste obeh rok – in bo še kak ostal :)) Zato čisto razumem, da nikomur ni v interesu pisati kodeksov, ki bi veljali samo zanje im še morda za kakšno firmo… Interne standarde do dobaviteljev pa imajo naše firme tudi že kar razdelane, verjemi.

Meni je veterinarka, ki je nekoč delala v mesnopredelovalni industriji, odsvetovala prav obarjene klobase iz piščančjega mesa.