Princ je oživel
Dragi, morda se me še kdo spomni, nekoč sem bila še Meta in sem sanjala o princu, ker je resničnost bila preveč kako bi rekla:kruta?
Ah lahko bi rekla da imam vse; stanovanje, moža, sinka… a nimam nič, nimam ljubezni, mož me nikamor ni pustil, celo službo sem pustila zaradi njega…tako sem se podala v svet sanj.
Zdaj pa so sanje oživele; princ je bil pred mojim nosom, vedno nekje blizu, vedno pripravljen na pogovor, z istimi sanjami, cilji, interesi… saj skoz sva se privlačila, a le redko sva imela priliko za pogovor na samem…in ko sva jo dobila, sva vedela da sodiva drug k drugemu…
Mislite da moram ostat z možem, bit “dobra” žena in se vse življenje pretvarjat? Mogoče zaradi sina?
Ah pa tako ni šans, ker je princ možev najboljši prijatelj….
Lep dan vsem….
Orhideja, o tem bi se dalo ogromno napisati,
še več govoriti …. O da, veliko bi bilo mogoče
povedati od tistih, ki so to že izkusili. Pa kaj bi
tebi pomenila ta beseda, napisana ali izrečena?
Lahko veliko, lahko malo, morda pa celo nič. Kajti –
končna odločitev je le tvoja. Živeti brez ljubezni –
ne le, da je težko, jaz celo mislim, da ni mogoče. Malo je namreč ljudi, ki to zmorejo, pa še ti ljudje nujno potrebujejo vsaj eno vrsto ljubezni, bodisi ljubezen do svojega hobija, bodisi le ljubezen in pozornost prijatelja, če že ne partnerja. Tudi o vrstah ljubezni ni in ne bo nikoli do konca dorečeno. In četudi si trenutno zadovoljna s svetom sanj, te ta svet lahko ali popelje predaleč in boš le še sanjala odprtih odtujenih oči, ali pa te ta svet sanj čez čas pač ne bo več zadovoljeval.
Ostali in vztrajati zaradi otroka? Ne vem, nisem namreč prepričana, da je to najboljša rešitev? Zakaj? Otrok (ne vem, koliko je star), lahko zaradi takih odnosov prav tako trpi, kot ti. Če je majhen, morda še ne toliko, kot bo trpel ob takih odnosih, ko bo starejši in odrašanja v pomanjkanju medsebojne prijetne komunikacije, medsebojnega spoštovanja, izkazovanja ljubezni na kakršenkoli način, ki bi ga moralo spremljati, bo izostalo. Mar ne bo potem ta tvoj fantek postal tudi malo zadržan pri izražanju čustev – je to tvoja želja? In zagotovo trpi najbrž tudi mož, po svoje! In tako trpite vsi trije? Kakšen smisel ima to, morate le sami ugotoviti. Upam, da boste ugotovili prej, kot bo sin odrastel in odšel, ker takrat bo vsaka ugotovitev – brez pravega smisla in …. ostala boš spet le sama s svojimi sanjami.
Sama moraš ugotoviti, kaj si pravzaprav želiš!! Želiš biti žena, na katero bo mož ponosen, želiš biti možu prijateljica, sogovornica, kolegica (vsaj v nekaterih rečeh), partnerica, pomočnica, ljubica ….. družini pa zatočišče, svetovalka, miriteljica duhov, mati, h kateri se otroci radi vračajo po toplino in nasvete, po ljubezen …? Če želiš vse to in če nimaš moža, ki bi si tega tudi želel, in če ne boš imela sina, ki bi si vsega tega želel, boš težko zadovoljila vse svoje težnje in potrebe. Pretvarjanje te ne bo rešilo pred ničemer, še najmanj pred odločitvijo, kaj in kako in čemu in zakaj in …. kdaj!! Pretvarjanje postane bolezen in onesposobi še tako majhno možnost pravega koraka – pogovor in nadaljnja komunikacija. In če ni vse skupaj le “dobro družinsko prijateljevanje”, potem boš morala razmisliti, kaj bi rada, ne glede na to, kdo je komu kaj.
Odločitev pa je edino in samo vaša – tvoja, moževa in seveda – z vajino skrbno in smiselno pomočjo tudi sinova. In morda ne bi bilo napak vprašati o mnenju tudi prijatelja, s katerim se seveda dobro “uloviš” zdaj, v tem trenutku, v danih okoliščinah. Vprašaj ga, kako bi na zadevo gledal, če bi bila ti “prosta”?
No, k temu tvojemu problemu gre tisoč in en nasvet – od vsakega svetovalca boš dobila drugačno mnenje, nihče pa ti pravzaprav ne bo mogel prav pomagati. Lahko se boš ob vseh teh mnenjih morda le malce boljše počutila, odločitev pa bo še vedno na tvojih ramenih. Vsak, ki se bo spustil v debato o tej temi, bo gledal s svojega zornega kota, podajal mnenja iz svojih izkušenj, iz izkušenj svojih prijateljev, morda celo kdo menja, ki bi izvirala iz njihovih želja ….. kdo bi vedel? Nekomu se boš smilila, ker si se znašla v nezavidljivem položaju, nekdo te bo lahko okrcal, kaj misliš, saj imaš vendar otroka, nekdo bo dejal, da tako, kot si se prepustila situaciji, se iz nje izmaži, skratka, tisoč in eno mnenje od tisoč in enega človeka.
Orhideja, želim ti vso srečo, predvsem pa, da bi se pravilno odločila!!!
Mariči
Poslušaj srce! Tako kratko je tole življenje. Če je princ za (res dobro pretehtaj, da te ne bo potem, ko boš lahko njegova, zavrgel) in je tvoje srce za, se ne pretvarjaj. Menda ne bi rada na stara leta jokala za izgubljeno priložnostjo za srečo!
Vem, da me bodo zdaj vsi raztrgali, ampak LJUBI!
Otrok ni ovira.
Podobno zgodbo imam jaz na zalogi, samo moj princ je bil le žabon – sem se pa ločila že, preden sem začela z njim. Pa je (bil) tako lep in dober princ!
LP,
Lena
Hvalabogu…..vsak ima svoje mnenje.Lena2 s stvojim se strinjam.Le da bom dodala še nekaj svojega na način ala Milene.
Tkole …Metka najprej ti povem,da sem vesela da si nasla svojega princa.Želim ti resnično,da je tisti pravi.Zakaj bi se clovek matral in tpel,saj si vsak zasluži ljubiti in biti ljubljen.To je edina in največja stvar,ki človeka vsakega drzi pokonci.Vesela sem,ker čutim,da si dobila ogromno energije,ki te je dvinila malce v višave in spet si začela živeti….dihati…..čutiti
Pri vsem tem,da ti zelim le najlepše..pa bi na en način rada le opozorila na nekaj zelo pomembnega.Ne hiti.Vzami si čas za vse spremebe take in drugačne je potrebno dovolj časa.Noben vlak ne bo odpeljal prehitro,če boš času dala čas in počasi tega tvojega princa spoznavala.Košček za koščkom.In vsaka taka pozitivna potrditev,bo le znak,da je on res tvoj pravi.Ne obremenjuj se z ničemer,le pamet v roke.Resnično ti želim le jasen preudaren, počasen pogled v prihodnost.Je ni cene,katero moramo plačevati s trplenjem in upanjem na lepše živlenje..”Ahh enkrat bo že bolje””” je zame le oguljena fraza…Veliko SREČE!!!
