Priporočilo – poezija
No, zdaj smo pa na ozemlju, ki je že stran od dotične knjige. Ampak zdi se mi, da je to zanimiva tema. Pomen knjižne oblike.
Priznam, marsikatere knjige ne vzamem v roke samo zato, ker me ne pritegnejo platnice.
Druga stvar je stališče avtorja. Pesniško zbirko je, domnevam, prekleto težko izdati, sploh če gre za prvenec (kot v tem primeru) ali če si autsajder, ki se ne suče v krogih, ki izdajajo odmevne knjige, npr. okrog Literature ali Beletrine. Tudi pošiljanje rokopisa na večje založbe, kot je MK, je najbrž zgolj potrata papirja.
Kaj sploh ostane takemu avtorju? Ima zbirko, o kateri meni, da ni tako slaba, da si ne bi zaslužila izdaje. Tako se odloči, da je ne bo več valjal po računalniku in jo raje izdal pri založniku, četudi majhnem – tako jo bo morda kdo opazil in bo naslednjo, če bo sreča mila, izdal pri kakem “spodobnejšem” založniku…
KUD France Prešeren pa spet ni tako slaba izbira – tam dokaj pogosto prirejajo literarne večere in branja, ki so povrhu še lepo obiskani. V isti zbirki so izdali več prvencev in nekaj del/prevodov uglednih avtorjev (A. Ginsberg: Blebetanje neskončnosti, C. Bukowski: Angeli so na dnu mojega kozarca, W. S. Burroughs: Džanki, pa eno knjigo od Roze).
Mislim, da je bila v tem primeru še najbolj kriva zunanja podoba knjižice – to pa je (najbrž) stvar denarja in (posredno) oblikovalca.
Tudi prvenci morajo nekje iziti – tam kjer izdajajo Jesiha in Prešerna, najbrž nimajo niti nobene možnosti.
In zakaj nihče ni vedel zanjo, tudi jaz ne, saj sem jo dobila v dar? Sama sem prevajalka, in čeprav pretežno delam za te “ugledne” založbe, vem, kako težko je doseči, da knjiga pride do ocene v “uglednih” medijih. Odkar v Sloveniji delujejo res številne založbe, knjige izhajajo kot po tekočem traku. Prvenec, ki izide pri KUD France Prešeren, se lahko znajde v njih le po naključju. In to je veliko bolj odvisno od založnikovega (velikega) truda kot od avtorja in kakovosti njegovega dela.
Dragi Modri,
mislim, da sem ti na to vprašanje že odgovorila v prejšnjem pisanju – celo knjige, ki izidejo pri uglednih založnikih, včasih ZELO TEŽKO pridejo do recenzije. Nisem rekla, da je Sombrero najboljša zbirka pod soncem, pač pa to, da si vsekakor zasluži precej več pozornosti, kot jo je bila deležna. Veliko precej slabših zbirk, ki imajo to srečo, da so izšle v “boljši” založbi, je lažje doseglo bralce. Tudi sama sem po izobrazbi primerjalka, ki jih omenjaš, ker pa nisem recenzentka, da bi knjigo lahko “obešala po medijih”, sem pač izkoristila možnost, ki jo ponuja tale forum ljubiteljev branja, in opozorila nanjo. Morda bo všeč tudi komu drugemu. Saj za to pa je ta forum, da si svetujemo knjige, potem pa je stvar posameznikovega okusa, ali mu je všeč ali ne.
Fanika,
res sva zašla na drugo področje. Če te prav razumem so recenzenti tako leni (neuki, neiformirani, korumpirani…ne vem kaj še ali kaj od tega), da pišejo le o izdajah večjih založb.
Potemtakem, če karikiram, bi lahko Puškin izdal prvenec (to težko :)), pa ga mediji ne bi opazili. Je torej s sistemom nekaj narobe, teorija zarote?
Moje izhodišče je, da se bodo v smislu konkurence tudi recenzenti nekako kosali, kdo bo prvi odkril dobro knjigo, dobrega avtorja in s tem dokazali tudi svojo kvaliteto. Je ta ideja preveč naivna, kje se skriva Kavelje 22?
Moder v smislu prodornega mišljenja in ustreznega, preudarnega ravnanja pač nisi, prej pomodrel v predinfarktnem stanju zaradi razburjanja.
Kaj pa je zate recenzija knjige? Kratka novica v dnevnem časopisu, da je pri tej in tej izložbi izšla ta in ta zbirka? Mogoče nekaj vrstic prepisanih s platnic ali iz predgovora knjige, nekaj besed avtorja ali urednika založbe izrečenih na ’tiskovki’ ob izidu knjige? Koliko poglobljenih recenzij knjig pa lahko preberemo v dnevnem časopisju in revijalnem tisku?
Prave poglobljene recenzije knjig lahko preberemo samo v zato namenjenih revijah npr. Literaturi, kjer seveda nimajo neomejenega prostora za recenzije, kar pomeni, da lahko le nekaj izmed množice izdanih knjig doživi res poglobljeno obravnavo recenzenta. To seveda ne pomeni, da so vse ostale izdane knjige tako slabe, da si recenzije ne bi zaslužile, pa tudi ne, da so recenzenti skorumpirani ali leni.
Tudi če bi imeli časopisi in revije redno zaposlene ljudi, ki bi se ukvarjali samo s knjižnimi recenzijami (pa jih nimajo), ne bi mogli prebaviti množice knjig, ki izzide vsako leto. Zato se popolnoma strinjam s Faniko, da knjiga KATEREKOLI založbe težko pride do recenzije, knjige manjših založb in knjižni prvenci pa še težje.
Ker govoriš o miljonu literarnih kritikov, me zanima koga misliš. Mi jih lahko našteješ DESET, ki redno pišejo POGLOBLJENE IN KVALITETNE recenzije knjig. Skratka takih, ki ne ‘ocenjujejo’ vsega, od filma do glasbe, pa vmes še kakšno knjigo, ponavadi na dvajsetih vrsticah, kamor zmečejo vse od avtorjeve biografije, do površnih z ničemer podprtih trditev in primerjav. Jaz poznam, v zadnjem času, samo eno zares kvalitetno recenzentko poezije: Vaneso Matajc. Kje je ostali miljon?
Modri je mišljeno avtoironično, ker sem pač poskušal razmišljat oz. modrovat, bojim pa se, da predinfarktno modri kdo drug. Keep cool!
Najprej-
ker si verjetno pozorno prebral, kar sem napisal, pomeni, da sem slabo poudaril bistvo mojega mnenja. Kljub tvoji razlagi, s katero se lahko strinjam, še vedno ne razumem, zakaj bi bile manj znane založbe s strani neovisnih kritikov bolj prezrte, kot bolj znane založbe oz. njihove edicije.
Ponudil sem le nekaj vprašanj zakaj je temu tako.
Če prav razumem, mi nekako ponujaš vzrok- ne lenoba- temveč neukost oz. pomanjkanje kritikov glede na produkcijo.
In še o modrosti-
če si enega(eno) navedel že sam, potem bi bilo korektno, da pričakuješ le še milion- 1 osebkov. Ki pa jih žal še vedno ne znam navesti.
Joj, vse širši in širši smo – s tem priporočilcem res nisem nameravala odpreti takšne razprave 🙂
Modri, tudi jaz ne vem, zakaj je položaj takšen, kot je, samo ugibam. Ne, v tem ne vidim teorije zarote, nikakor. Morda je “trg” tudi nekoliko nepregleden, nemara kar zasičen … Evo, sanja se mi ne, koliko knjig je izšlo lani, najbrž pa bi bili vsi skupaj prepadeni, če bi izvedeli številko. Verjetno se tudi zato dogaja, da kakšna spodobna knjiga pade skozi sita. Na drugi strani pa je vsako npr. Coelhovo delo deležno tolikšne pozornosti, da človek ne more verjeti.
Kris, kar zadeva recenzente, se strinjam, da je vrhunskih bolj malo, vseeno pa menim, da to ni ključni vzrok, da solidne knjige včasih “padejo skozi sito”, kakšne pa ostanejo na njem, čeravno bi bilo vseeno, če ne bi. Prej bi se strinjala, da je pri dnevnem časopisju in “navadnih” revijah usodna ta (uredniška?) politika “prepisovanja nekaj vrstic s platnic”, zlasti če se avtor zna rolati po sceni, pri literarnih revijah pa predvsem utesnjenost s prostorom.
Kaj naj še napišem? Nič pametnega mi ne pade na um, zato bom umolknila, če pa imate vi še kaj dodati k “reševanju pesniškega vprašanja”, pa kar!
No, pa sem se spomnila enega zanimivega podatka, kar zadeva prvence. Spomnila sem se namreč prijatelja in sošolca s faksa, ki je primer, da je možno naslednje: človek, ki se ne suče pretirano v lit. krogih, napiše prvenec, ki ga izda solidna založba (Literatura), delo prejme nagrado za najboljši prvenec, nato pa se zgodbice še leta pojavljajo v različnih antologijah, deležne so prevodov ipd. Skratka, da ne bomo samo pljuvali po kritikih … Zgodbe so (meni osebno) zelo všeč.