Pripovedke od vsepovsod
Bila je verna žena in je slišala zvon svetega Lenarta blizu Kluž.
Mislila je, da je jutro in se je šla obleč.
Bilo je točno pol noči.
Hitro se je oblekla in šla k maši.
Pride v cerkev, ki je polna ljudi.
Čez čas pogleda malo bolj natančno in je videla same mrtvece.
Zgrozila se je, da je pri priči zbežala skozi vrata.
Takrat, ko je tekla ji je padla ruta z glave in predpasnik se ji je odvezal.
Ko je prišla domov, je bila vsa potna in kar tresla se je od groze.
Zjutraj je opazila, da je izgubila ruto in predpasnik.
Šla je pogledat, kje je to izgubila.
Dobila jo je nazaj, pa vso raztrgano na koščke.
Če ne bi zbežala, bi pa njo tako raztrgali mrtveci, ker jih je zmotila.
Ponoči ne hodi mimo Kluž.
Tam strašijo tice.
Nenadoma zaslišiš, da te nekaj zasleduje 10 korakov za tabo in ponavlja ZK, ZK.
Ko se ustaviš in obrneš, da bi videl kdo je, se ustavijo tudi tice.
Tica je duša umrlega.
Na Klužah se je nekdo utopil, ko je prišel z Rabeljna.
En vojak pa je pokopan ob novi cesti v Bavšico.
Mnogo vojakov je tam umrlo med vojnama.
Te duše ne najdejo miru.
Tam, kjer je izvir Lepence, je bil nekoč mogočen grad.
V njem je živel surov, bogat graščak, ki je daleč naokrog slovel po svoji krutosti.
Nekega mrzlega zimskega večera je pri njem potrkal reven berač:
Odprite,
mraz mi je in lačen sem.
Odprite!
Graščakovi psi so napadli berača in ga tako zdelali, da je komaj ostal živ.
Takrat pa je berač dvignil glavo in preklel graščaka:
Preklet bodi!
Na mestu tvojega gradu naj se odpre globoka jama!
In po tej jami naj začne teči voda in naj nikoli ne presahne!
Grad se je takoj pogreznil in iz skalnih sten zdaj vre voda Lepenca.
V gozdu je živel v bajti iz lubja velik kosmat mož.
Ker je imel v roki veliko kruklo, so mu dali ime Krukler.
Midva sva se dobro poznala.
Nekoč me je prosil malo za jesti, ker je bil lačen.
Dal sem mu celo ovco.
Kar na mestu jo je raztrgal in surovo požrl.
Pa tudi on mi je naredil dobroto.
Kar pred mano je iz zemlje izruval drevo in mi dejal, da mi ga ponoči prinese dol pred hišo.
Jaz mu nisem verjel, čeprav sem videl, kako je močan.
Zjutraj sem na vse zgodaj vstal in doli v ogradi je res ležala ena velika hiba.
Bila je še večja od tiste, ki jo je prejšnji dan potegnil iz zemlje vpričo mene.
Hibo sem pokuril.
Kar vprašaj mater, če ne verjameš.
Korenina je pa še zdaj tam za hlevom.
Najbrž te zanima, kje je zdaj krukler.
Glih tisti dan, ko je tebe voda prinesla, mi je povedal, da mora iti drugam.
Če boš pa ti lump, ga pa kar pokličem.
Zato je bolje, da si priden in ubogaš mamo.
Nekoč sta na Žagi stanovali dve ženi.
Šli sta na pot v Benečijo in si pripravili velik oprtnik.
Zmenili sta se, da bo mala ženica nosila oprtnik na vrh, velika pa z vrha hriba v Rezijo.
Pot se je vlekla kakor kurja čreva.
Končno sta prišli na sedlo hriba, od koder se pot spušča v Rezijo.
Mala žena je ponudila veliki ženi oprtnik.
A velika žena je takoj ozmerjala malo, da je lena.
Splezala je na veliko skalo in vpila:
Lenuh, nesi naprej!
Mala je zlezla na majhno skalo in kričala:
Drži se dogovora!
Boga je ta prepir ujezil.
Poslal je dve streli in obe ženi ubil.
Od takrat se tisti dve skali imenujeta Mala in Velika baba.
Nekoč je živel star mož.
Na samoti blizu gozda je imel hlev in ovce, par korakov od hleva pa je imel bajtico z ognjiščem, kjer je kuhal in spal.
Ta mož je vsak dan molil k svetemu Miklavžu.
En dan je hudo treskalo, grmelo in dež je močno padal.
Ko se je starec spravljal spat, se prikaže pri vratih sveti Miklavž in reče samo:
Bejž!
Starca je bilo groza, utekel je v hlev k ovcam spat.
Zunaj je grmelo in bobnelo, da dolgo ni mogel spat.
Zjutraj, ko je vstal je videl, da ni več njegove hišice.
Odnesel jo je plaz daleč v dolino.
Mož ni zastonj molil.
Sveti Miklavž mu je rešil življenje.
Gospod vikar v Trenti je imel mašne bukve, ki bi se jih rad polastil zlodej, da bi copral z njimi.
Enkrat je šel vikar v Kranjsko Goro in je naročil mežnarju, naj pazi na mašne bukve.
Mežnar pa je rad pil, zato mu je zlodej nastavil flaško ta močnega.
Mežnar se je napil in zaspal.
Takrat se priplazi zlodej in ukrade moške bukve.
Ko se je vikar vrnil, je opazil, da manjkajo mašne bukve.
Zbudil je mežnarja, ki pove, da je zlodej najbrž ukradel bukve.
Vikar vzame žegnano vodo in teče za zlodjem.
Zlodej je zapazil, da ga vikar dohiteva, zato je spustil bukve v strahu, da ga bo gospod poškropil z žegnano vodo.
Ko se je to tudi zgodilo, se je zlodej z vso močjo zabil v skalno steno in naredila se je velika jama.
Iz jame je začel teči potok Mlinarica.
Pirte so živele v Pirtni jami pod vznožjem Polovnika.
Čezsočani so jih večkrat slišali, kako so brusile zobe.
Iz jame so prišle na svete Tri kralje.
V Trenti so hodile okoli po hišah in strašile otroke.
Bile so v belo oblečene in posnemale so ljudi.
Pogosteje so hodile na Miklavževo in na svete Tri kralje in kot angeli in škratje hvalile in strašile otroke.
Vedno so hodile tudi plesat na poroke.
Nekdo ni hotel verjeti, da so Pirte.
Počakal jih je na svete Tri kralje in se skril blizu koritniškega mostu pri Bovcu.
Tedaj ga je usekala ena v nogo in od tega časa je bil hrom.
Ob letu jih je spet počakal.
Tedaj mu reče Pirta:
Lani sem tu nekaj pozabila.
Moram vzeti.
In bil je spet zdrav.
V davni preteklosti je v Bovcu živel velikan.
Vsak mesec je zahteval kravo ali pa 2 ovci.
Če mu Bovčani tega niso dali, je začel razsajati in je ubil tudi kakega Bovčana.
Zato so sklenili, da se mu bodo uprli.
Mesec je potekel in velikan je zahteval kravo ali pa 2 ovci.
Bovčani mu je niso dali in velikan je začel razsajati.
Čez nekaj časa se je naveličal in odšel proti planini Gozdec na Kaninu.
V tej planini pa je bilo veliko živine in ta bi velikanu prav lepo teknila.
Bil pa je precej izčrpan, saj že mesec dni ni okusil hrane.
Zato se je zgrudil in se pogreznil v skale.
Od takrat se imenuje pobočje Plejča, ker so ostala na površju samo velikanova pleča.
V Soški dolini je živel mlad jager.
Usojeno mu je bilo, da bo čez leto dni umrl.
Ko je prišel zadnji dan, je vzel puško in šel v gozd.
Ob poti je zagledal ljubko srnico.
Pomeril je vanjo, a predno je ustrelil, se je zgrudil in umrl.
Takrat se je zgodilo čudo.
Gozd se je začel vzdigovati in nastal je hrib Polovnik.
Sveta Marija in hudič sta na Trbižu stavila, kdo bo prej prišel na Staro goro.
Marija je jahala s Trbiža na osliču po cesti proti Stari gori.
Hudič je izbral krajšo pot čez hribe.
Tekel je, pa je z glavo treščil v Kanin in napravil v njem veliko luknjo.
Pot je nadaljeval čez Stol, Mijo in Matajur.
Marija je prej prišla do Stare gore, saj je bil osliček zelo uren.
Ker je stavo dobila, je hudiča vklenila in ga zaprla v klet.
Tako je hudič napravil Prestreljeniško okno v Kaninu.
Ljudje so hudiču ukazali, da mora preden petelini zakikirikajo, zgraditi na Kanin stopnice.
Ker je hudič vedel, da stopnic ne bo mogel tako hitro narediti, je zvečer petelinom zavezal oči, da ne bodo videli, kdaj se bo zdanilo.
Dobre vile pa so petelinom odvezale oči.
Zjutraj, ko je hudiču manjkalo le še nekaj stopnic do vrha, so petelini zakikirikali.
Hudič se je ustrašil in zbežal skozi goro.
Nastala je velika luknja Prestreljenik.
Nekoč je Bog kaznoval hudobne ljudi tako, da je poslal veliko vodo dol na zemljo.
Vsi ljudje so se potopili, samo Noe je plaval po vrhu s svojo barko.
Bog je ustavil dež in voda je začela upadati.
Pokazali so se vrhovi gora, med njimi tudi Prestreljenik.
Tedaj se je Bog spomnil na Noeta.
Noeta je začelo skrbeti, kam naj priveže barko.
Bog je postavil kazalec leve roke na eno stran, kazalec desne roke pa na drugo stran Prestreljenka.
Stisnil je močno od obeh strani in ratala je luknja skozi Prestreljenik.
Noe je srečen vzel štrik, ga pretaknil skozi luknjo in privezal barko.
Zdaj se je lahko zbasal z barke, saj je vedel, da mu je ne bo odneslo.
Mi je zelo všeč, dan kaj več napiši, če veš, okoli naravoverja, stare vere. To kar sta Čok in Pavel pisala. Z veseljem bi prebral.