Mlad pastir je gnal čredo ovac daleč od doma.
Ko se je utrudil, se je ustavil, da se odpočije.
Ovce so se mu razkropile na vse strani.

Begal je zdaj za eno, zdaj za drugo, vendar nobene ni mogel ujeti.
Naenkrat se je znašel med skalami, ki jim ni bilo videti konca.
Že je mislil, da se je izgubil, ko je zaslišal javkanje.
Za njim se je oglasilo:

Pomagaj mi!
Reši me!

Ker je bil dobrega srca, je odvalil skalo.
Zagledal je belo kačo, ki se mu je zahvalila.
Rekla mu je, naj si zaželi karkoli.
Vse mu bo izpolnila.
Zaželel si je le svojo čredo in velik, sončen pašnik.
In še preden se je obrnil, je bila želja izpolnjena.

Ko je doma povedal, kaj se je zgodilo, mu niso verjeli.
Vendar pa so se o čredi in pašniku zjutraj lahko sami prepričali in velikemu pašniku dali ime Prevejk.

V eni od divjih dolin je živel reven kmet.
Z ženo in sinom Štefanom je živel v hiši na samem.
Nekega dne mu je žena umrla in tako je ostal sam s sinom.
Toda tudi on je že star in čuti bližajočo se smrt.
Zatorej še zadnjič zbere vse svoje moči, vzame sina, ga nese na goro in mu pravi:

Kmalu boš ostal sam na svetu in življenje na njem ni lahko.
Vendar pomni.
Ta gora skriva pod vrhom zaklad in ko bo usoda še posebej kruta s teboj, ga poišči.

Nato je umrl.
Sin pa je zrasel, se poročil in nadaljeval z obdelovanjem kmetije v dolini.
Njegova žena Ana se je, ko je na tilniku nosila breme sena, ponesrečila in paralizirana obležala.
Štefan je na pol obupan prodal svojo čredo koz in vse, kar je vrednega imel.
Ženo je na vozu peljal k mestnim zdravnikom, ki pa ji niso mogli pomagati.

V eni od neprespanih noči se je Štefan spomnil na očetove besede.
In tako se je odpravil z vrečo in cepinom.
Plezal je čez podrta drevesa.
Hodil je po zaraščenih gozdovih in neprehodnih jamah.
Ni se menil za nevarnosti.

Otipaval je kamenje in postal obseden z željo odkriti žlahtno kovino.
Oči so se mu svetile, roke potile in krvavele.

In tako je spal vse noči v gozdu.
Cele dneve je brez miru blodil, se hranil s koreninami in gozdnimi sadeži, ubil kakšno manjšo žival in si jo spekel na ognju.

Počasi se je spremenil v divjaka z dolgo brado in raztrganimi capami.
Spomin na ženo je bolj in bolj bledel.

Noči so postale hladne.
Poiskal si je jamo, pripravil kurjavo in tam prezimil.
O žlahtni kovini pa niti sledu.

Nekega dne pa najde pod plazom mrtvega kozoroga.
Nese ga v jamo in speče.
Da ogenj ne bi izdal njegovega bivališča, skrbno zastre vhod v jamo.
Toda kmalu mora zaradi dima na plano, da se odkašlja.

Razjezi se nas svojo usodo, zgrabi košček žerjavice in jo vrže daleč stran in tako zaneti požar.
Vrne se v votlino k mrzli in pokvarjeni večerji.
Pobere kamen, ki ga je pred votlino umil dež.
Obrne ga proti soncu in v oči se mu zasveti srebrna barva.
Končno je našel zaklad.

To je bil namočen svinec, ki se je stalil s toploto ognja.

Štefan se je vrgel na tla, jih poljubil in spreletel ga je srh po vsem telesu.
Smejal se je, jokal in se spomnil nesrečne žene doma.
Zdaj bo vse trpljenje poplačano.
Plačal bo najboljše zdravnike, da mu jo pozdravijo.
Od sreče zagrebe roke v zemljo in med prsti se njegova kri pomeša s svinčevo rudo.

V naslednjih dneh s cepinom nakoplje rudo, jo čez noč ob ognju stali in le plemenito kovino obdrži.
Napolni svojo vrečo do vrha, zapre votlino in se odpravi domov.
Bog ga obvaruje pred vsemi nevarnostmi na poti in tako prispe na domači prag.
Odpre vrata in pravi na postelji ležeči ženi:

Glej kaj sem ti prinesel!

In strese svinec na tla.
Toda žena ne odgovori.
Štefan spozna, da je mrtva.
Tedaj obmolkne in odide neznano kam in nihče ga ni več videl.
Pravijo, da se je vrnil na goro in za vedno ostal v kraljestvu mineralov.

Mnogi so sledili Štefanu, našli minerale in obogateli.

O stari veri pravzaprav ne morem reči, da kaj vem.
Najbolje, da dobiš knjige od Pavleta in si prebereš.
Včasih pa ima Pavle tudi kakšna predavanja o tem.
[/quote]
Vem to, tudi knjige imam. Mi je pa tematika pri srcu. Pač, če na kaj naletiš, bom z veseljem prebral. 👍

Bilo je na veliko soboto.
V Rabeljnu je vse rajalo in se veselilo.
V krčmo je prišla žena z otrokom in je prosila jeperge.
Nihče je ni hotel sprejeti pod streho.

Z njo je prišel tudi star mož, ki je imel s seboj sodček.
Dejal je, naj se nehajo veseliti na tak dan, ko je Jezus v grobu.
Če ne, bo odprl sod in jih bo voda zalila.
Vsi so se začeli smejati, mož pa odpre pipo na sodu in začela je teči voda brez konca.

Zjutraj je bila vsa vas pod vodo.
Nastalo je Rabeljsko jezero.

Ko so nevihte, se še danes slišijo iz vode zvonovi rabeljske cerkve.

Kjer se sedaj razprostira Rabeljsko jezero, je bila nekoč lepa gorska kotanja, pokrita z lepimi polji in travniki.
Sredi njih pa je stala prijazna vas z bogatimi prebivalci.

Kakor je že navadno, da zgubijo ljudje, ko se jim predobro godi, usmiljenje do svojega bližnjega, tako je bilo tudi tu.
Rabeljčani so postali tudi neusmiljeni.
Zaman je trkal revež na njihova vrata.
Namesto daru je prejel trde besede.

Nekega večera pride v to vas žena.
V naročju je nosila prelepo detece.

Nočilo se je in uboga žena je premišljevala, kam bi šla počivat.
Šla je od hiše do hiše in prosila za sebe in dete v naročju prenočišče.
Povsod so zapirali pred njo vrata.
Morala pa je poslušati še trde besede.
Tako je obhodila vso vas in je ostala lačna in prezebla na cesti.
Vzdihne pri sebi:

Če sem že jaz zaslužila,
da me gonijo od hiše,
ne vem,
kaj je zakrivilo moje ubogo dete,
da ne morem najti prostora,
kamor bi ga položila spat.

Že se je hotela uleči pod milim nebom k pokoju.
Kar zagleda ob koncu vasi kočo na samem.
Napoti se k njej.

Rahlo potrka.
Hišne duri se odpro in pred njo stoji starček, ki komaj zagleda ubogo ženo, ji tudi že ponudi večerjo in prenočišče.

Ponoči nastane silovit vihar.
Med gromom se starček zdrami.
Ne vidi nikjer žene.
A tudi vasi ni bilo več videti.
Krog in krog njegove koče se je razširjala vodna gladina.

Še danes stoji na majhnem otoku koča, kjer je bival starček.
Vse drugo je Bog za kazen pokončal.
Prizanesel je le koči.

Ko boš s temi zaključil, imej pripravljene že druge. Re je zanimivo branje 🙂

Ko boš s temi zaključil, imej pripravljene že druge. Re je zanimivo branje 🙂
[/quote]

Gvišn 🙂

Gvišn 🙂
[/quote]O, saj si še tu.

O, saj si še tu.
[/quote]

Vohun! 😲😋

V Bovcu je imel hudič veliko moč.
Ljudje so mu rekli:

Veš kaj,
če do svita narediš štenge na vrh Rombona,
ostaneš lahko tu pri nas,
če jih pa ne narediš,
boš pa moral drugam!

Hudič je tuhtal, kako bi Bovčane okrog prinesel.
Prebrisani hudič je vsem petelinom zavezal oči, da zjutraj ne bodo vedeli, da je že svit.

Hudič je celo noč delal štenge.
In ko so mu manjkale samo še 3, je prišla dobra žena in petelinom odvezala oči.
Ker se je že svitalo, so petelini zapeli, ljudje so se zbudili in videli, da hudič še ni končal dela, zato so ga nagnali iz Bovca.

V starih časih je bil Rombon še ves zaraščen.
Na tej strani so živeli samo pastirji z ovcami.
Na drugi strani Rombona pa so pasli ovce Rezijani.
Včasih so jih prignali tudi na Bovško stran.

Enkrat se je en Rezijan zaljubil v eno bovško čečo.
Tista pa je že imela enega Bovčana rada, zato sta se Bovčan in Rezijan stolkla.
Rezijan je takrat zažgal gozd na Rombonu.
Pogorel je in celo zemlja je gorela.
Od tistega časa je Rombon gol.

Ljudje okrog Bovca pravijo, da je Slatenk en kos dohtarja.

Gori okrog hriba Polovnika se je klatil en lep gams in vsi jagri so ga hoteli ujeti.
A vsakemu se je izmuznil.
En dan pa je šel Bovčan po drva in je naletel na gamsa, ki je ravno pil.
Mož se je najprej ustrašil, potem pa je vzel poleno in ga zabrisal gamsu za vrat.
Gams je padel.
Kri je začela v curkih teči v potok in od tistega časa je potok tako gorak in zdrav.

Patrkon?

Od vasi Čezsoča se vlečeta greben in potok Slatenk.
Ljudje pravijo, da je ta voda zdrava za vse bolezni.

Slatenk je trgal zemljo.
Na dan je prišlo črno kamenje.
Ljudje niso vedeli kaj je to.
Šele, ko so v Belgiji in Franciji kopali premog, so videli, da je črno kamenje premog.

Pravijo, da so v Slatenku škratje, ki vahtajo, da ne bi kdo začel kopati črnega premoga.

Gori za Slemenom je bil v starih časih grad.
Še zdaj se pravi tam na Ugradih.
V njem sta živela hudoben grof in hči.
Bila sta grozno neusmiljena.
Veliko je bilo revežev na svetu.
Če je grofa prišel kdo prosit, mu ni nič dal.

Nekega dne je prišel starček.
Prosil je za košček kruha.
Grof ga je nagnal:

Pojdi,
da te ne vidim več!

Šel je siromak, a se je obrnil in ga preklel:

Preklet bodi ti
in tvoja hči!

Takoj se spremeni v zelenega junca,
tvoj grad naj bo razvalina,
tvoja hči pa naj se kot kača plazi po razvalini!

Rešen boš takrat,
ko doli na sredi Kolerata zrase brina,
in ko iz nje izdolbejo zibelko.

Otrok,
ki se bo zibal v tisti zibelki,
bo šele tebe in tvojo hči rešil.

Še dolgo dolgo let so slišali rjoveti tistega zelenega junca gori na Ugradih.

Po dolgih letih so posekali brino in stesali iz nje zibelko.
V njej so zibali pobiča.
Ko je dorasel, je nekoč zašel na Sleme.
Tam ga je srečala kača in mu dejala:

Ti boš moj rešitelj,
če prideš opolnoči gor in me udariš s tremi šibami.

Pobič je šel opolnoči gor in udaril kačo z vsako šibo trikrat po hrbtu.
Takoj se je spremenila v lepo mlado grofično.

Isto je udaril tudi junca.
Ta spremenil se je v grofa.

Za plačilo ga je grofična vzela za moža.
Potlej sta dolgo in srečno živela.

Drava, Sava in Soča so sklenile tekmovati, katera bo čez noč prva dospela do morja.

Ko se je storil večer sta Sava in Soča zaspali, Drava pa se je potuhnila in začela prav na lahno teči naprej.

Ko se je Sava z jutranjo vred zbudila in zapazila Dravo, kako se vali proti morju, je jezna vzbesnela in planila, da bi Dravo dohitela.

Divje bobnenje sester je zbudilo Sočo.
S polno močjo si je napravila strugo skozi skalovje v nasprotno smer in prva planila morju v naročje.

Ko so v Trenti živeli bogovi, se je zgodilo to.

Tu so živeli bogovi Triglav, Jalovec in Mangrt.
Ljudje so jih imeli radi, saj so bogovi radi priskočili na pomoč.

Pa je v Trento prišel velikan Vodobruhec.
Ko je odprl usta, je iz njih bruhala voda kot nafta, ki privre na dan.
Bil je hudoben.
Odpiral je usta in veliko vasi je bilo poplavljenih.

Ljudje so se pritožili nad njim pri bogu Jalovcu.
Ta je sklenil, da bo temu naredil konec.

Toda komaj se je velikanu približal, že je ta odprl usta in curek vode je zadel Jalovca, da se mu ni mogel približati.
Jalovec je poklical na pomoč Mangrta in Triglava.
Tako so vsi trije ukrotili Vodobruhca in ga zvezali.
Toda niso se mogli zmeniti, kam naj ga zaprejo.

Pa se je Triglav, ki je bil najpametnejši, domislil:

Zaprimo ga v votlino tam zgoraj,
položimo ga na tla in mu odprimo usta.
Voda bo namakala dolino.
Tako bo povrnil škodo, ki jo je storil.

Tako so tudi storili.
In Triglav je velikanu rekel:

Ko boš odslužil kazen,
pridemo in te rešimo!

Takrat bo Soča presahnila.

Kruti graščak je jezdil svojega belca ob Soči.
Zapazil je lepo deklico in jo s svojimi hlapci odvedel na svoj grad.

Dan pozneje je ležala deklica mrtva tam, kjer jo je graščak srečal.
Nihče ni upal ziniti besede o zločinu.

Ko so deklico zagrebli, obupana mati vzkliknila:

Mati božja,
eno prošnjo,
Te prosim,
mi usliši.

Nesrečni morilec moje hčerke naj ne najde pokoja ne v življenju,
ne v smrti!

Od tedaj so v mrzlih zimskih nočeh večkrat videli jezdeca.
Njegovemu belcu so pršele iskre izpod nog.
To je duh graščaka, ki išče svoj mir in se vrača na kraj, kjer je storil svoj zločin.

Na Srpenici je živela žena, ki je zvečer v postelji slišala zvoniti k maši.
Mislila je, da je že jutro, zato se je oblekla in šla k maši v cerkev svetega Florjana.
Pride v cerkev, ki pa je bila prazna.
Sede v zadnjo klop in začne moliti, ko pride k njej ranjka sorodnica in ji reče:

Bejži hitro domov,
pa ne smeš se obračati,
tudi če boš kaj slišala!

Žena pobere pete in teče domov.
V cerkvi pa je zgubila predpasnik.

Naslednji dan je šla v svojo klop v cerkvi po predpasnik, pa je bil strgan na koščke.
Še dobro, da jo je sorodnica poslala domov, če ne, bi gotovo tudi njo strgali mrtvi, ki so imeli ponoči mašo.

Nekega dne je Šmonova Marjeta videla na Glavi luč.
Ker je bila radovedna, je odhitela gledat, kaj je tam.

Zagledala je psa, ki teka okoli rjuhe in govori:

Primi za štiri konce,
štiri konce…

Marjeta se je zmedla, pograbila rjuho za štiri konce in zbežala, saj se je psa bala.
Takrat je izginil tudi pes.

Ko je doma odvezala rjuho, je našla v njej kup zlatnikov.
Za ta denar je dala zgraditi cerkev v čast svetemu Mihaelu na Strmcu.

Zgodilo se je pred davnimi leti.
Takrat je bila glavna cesta iz Bovca čez Predel na Koroško.
Postiljoni so vozili po tej poti pošto.
Bila je pa zelo nevarna zaradi šeljmov.
Čakali so gori v kakšnem hribu.
Ko je pripeljal voz s tovorom, so ga oropali.
Tak postiljon je bil tudi Lojz.
Vsak teden je vozil pošto v Beljak.

Enkrat, ko je pripeljal tja, je zagledal gručo ljudi.
Stopil je bliže in zagledal žandarje, ki so peljali šeljma na gauge.
Ko so ga pripeljali pod gauge, so ga vprašali za zadnjo željo.
Želel je samo, da bi govoril z enim Fličerjem.
Lojz je stopil k njemu in mu povedal, da je iz Bovca.

Šeljm mu je povedal o svojem ravbarskem početju in želel, da bi Lojz odkopal ravbarski denar, ki ga je bil on zakopal.
S tem denarjem naj sezidajo v Bovcu cerkev.

Lojz je res odkopal ravbarski denar in ga dal za gradnjo nove cerkve v Bovcu.
Ko so žgali apno za novo cerkev, so na trgu privreli na dan trije studenci.
To je pomenilo, da morajo cerkev požegnat v čast sveti Trojici.
Te cerkve ni več.

Na poldne je bleščalo sonce,
ko sholar popoten prišel je po nadiški cesti v Krejsko vas.

Bled kakor marmor mu je bil obraz,
oči izraz
je bil kakor prihodnost moten.

Živ čudež bil je,
bil prikazen
in ljudstvu je strmečemu prerokoval prijazen.

Kaj vse vas čaka?

Večne čase reveži ostanete,
če ne ganete!

Na križem Matajur mi presecite,
iz njega bo privrelo jezero,
nosilo vam zlato.

Ko Vrh z jeklom pokrijete,
vsak dan lahko se v mleku umijete,
a Krna,
Krna ne kopajte!

Če kdaj bo razkopan,
potem znajte,
da nadenj bliža se pregrozen dan.

Iz njega ognjeno modre kače bodo sikale
in v naglo smrt vse pikale!

Poslušajte še to me,
starčki sivolasi in ti mladina,
plod še nerojenih dni.

Ko pridejo v deželo taki časi
in se železna kača z rdečimi očmi
bo zvito vila čez ravni,
jaz takrat davno že ne bom več živ
in rad bi,
da še jermen moj bi že segnil!

Takrat očistite srce
In čakajte.

Vojak se kmetu bo pridružil
in kmet,
ki je stoletja dolgo le tlačanil,
na svoji zemlji drugim služil,
bo uničil vse
in s svojo krvjo svojo last nahranil.

In takrat,
takrat se bo konec bližal,
kedor ostane,
se pred njim bo križal.

Od morja do Predela bo zastonj iskal,
da bi za mernik zlatov pšenice mernik ti prodal
in če na isti poti kravo bi dobil,
bi se tako razveselil,
da zvonec zlat obesil bi ji koj za vrat.

9 žen bo moža iskalo,
od daleč hrepenenje njih ga ugleda,
a ko približajo se mu,
obstane jim beseda.

Zijalo jim naproti bo trhnjivo tnalo.

In ko se v tistih dneh na cesti bosta srečala moža,
spogledata se in zahvalita Boga,
da sta po tolikem trpljenju ostala še v življenju,
ker kar ljudi tedaj ostane od Predela do morja,
pod senco se orehovo zbero
in joj – sprejoj med sabo poreko!

Večer se je nagibal.

Zapustil sholar je vas,
a v vasi je ostal prerokajoči glas.

Drhte so srca ga sprejela,
vase skrita,
ga strahoma gojila
in dan za dnem so čakala,
kdaj dozori prerokba v klas pregroznih dejstev,
ki jih žel bo čas.

Živela je čeča.
Hodila je vsako nedeljo k maši.

Gospod nunc jo je pri spovedi vprašal, če ma kakšnega ljubega.
Dejala je, da pride samo ponoči, čez dan pa ga nikoli ne vidi.
Gospod nunc ji je naročil, da naj ga, ko bo spet prišel, pošlata po vrhu glave, potlej pa naj pride povedat.

Res, zvečer je spet prišel kot ponavadi.

Pošlatala ga je po glavi in čutila, da ima rogove.
Vso noč se je bala, saj je spoznala, kdo je.
Predno se je zdanilo, je vasovalec odšel.

Čeča je zgodaj zjutraj odšla k gospodu nuncu in mu vse povedala.

Gospod nunc ji je dejal, da se ga ne sme bati.
Dal ji je žegen in kadilo za kamro, kjer naj ona celo noč moli.

Zvečer je pokadila in takrat je pri vratih močno počilo.

Tekla je h gospodu, ki je šel z njo ter poškropil z žegnano vodo njeno izbo in hodnik pred njo.
Ponoči naj moli in mu zjutraj pride povedat, ji reče.

Čeča je šla spat, ponoči pa je luskalo in je vse razmetalo okoli hiše, kar je dobilo.
V hišo pa ni prišlo.

Ko je šla zjutraj h gospodu nuncu in mu povedala, kako je bilo ponoči, ji je dal še eno pokoro za zmolit.
Ko je še to zmolila, ni več luskalo in trumfalo po hiši.

Čeča je bila rešena hudobe in je bila zelo hvaležna gospodu nuncu.

Pastirica je pasla na Brdih ovce.
Nenadoma je zagledala črn štor.

Štor je rekel:

Lepo te prosim,
reši mojo dušo,
deklica,
ker imam zakleto.

Pojdi domov,
vzemi malo suhega kruha,
pa nobenemu ne povej kam greš,
še mami ne.

Pojdi na sveto Šarjo na božjo pot.
Tam pojdi k spovedi in k svetem obhajilu zame.

Ko prideš nazaj,
pridi čez Brda,
tukaj te počakam.

Storila je, kot ji je bil ukazal.
Ko se je vračala, je že od daleč zagledala svetlobo tam, kjer je bil prej štor.
Ko je prišla bliže, je tam, kjer je bil prej štor, žarelo kot ena velika zvezda.

Svetloba je govorila:

Zdaj si me rešila in Bog ti bo povrnil,
če ne na tem,
pa na onem svetu.

Potem je svetloba izginila.
Šele potem je pastirica povedala mami, kje je bila.

V starih časih, ko se je zlodej klatil po svetu, je v Soški dolini živel star čevljar.
Bil je zelo reven, pa kup otrok je imel.
Kar naprej so vekali, da ubog čevljar ni vedel, kaj naj naredi.
Rekel je:

Naj hudič pobere te otroke!

Kmalu je potrkalo na vrata.
Čevljar jih odpre.
Zasmrdelo je po žveplu.
Pred njim je stal hudič in rekel prestrašenemu čevljarju:

Klical si me.
Daj mi otroke!

Čevljar pa je bil lisičje zvit in je rekel:

Če mi narediš tako veliko hišo,
da bo večja kot gora pod Zjabci,
potem lahko odneseš otroke.

To stori v 5 urah!

Hudič je takoj začel z delom.
Skoraj je že končal, ko je minilo 5 ur.
Pa tudi petelin je zakikirikal.
Hudič se je prestrašil in hotel pobegniti skozi goro, pa je prišel le do polovice in se ubil.

Še zdaj so v tisti jami njegove kosti.