Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Pripovedke od vsepovsod

Pripovedke od vsepovsod

Kmetič je bil štibro dovžan.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Jast bom pa tebe v keho djav.

Kmetiča je v keho djav,
žvinco mo je vso pobrav,
gospod je pa na jago šov.

Kmetič je prosu te žlahtne gospe,
da naj ga ven iz kehe speste in mo žvinco venki dade.

Žlahtna gospa ga iz kehe spesti in mo žvinco vso ven da.

Kmetič je žvinco dam gnov,
gospod je glih iz jage šov.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Kdo je pa tebi žvinco dav,
ah si jo ti sam pobrav?

Jest jo nism sam pobrav,
jst sem prosu te žlahtne gospe,
da naj me ven iz kehe speste in mi žvinco venki dade.

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Zdej bom pa jst tebe vstreliv.

Tam pa še en križ stoji,
kmetič perke nemo leti:

Moj Boh,
kam se bom jst skrov?

Ježeš na križ spregovori:

Kmetič,
le pod me se skri!

Tako je reku hud gospod,
hud gospod, srdit gospod:

Kam si mi ti kmetiča djav?
Zdaj bom pa jst tebe vstreliv.

Jev je pušo navijat,
vstrelu ga je v negov srce.

Ven se ulije sveta kri,
pa gospoda oškrofi,
ga h pokori obudi.

Dol je padu na črno zemlo,
jev je tko strašno erjut.

Tako strašno rjovi,
gospa glih u lin stoji,
dober vidi,
kako se godi.

Kliče vkep hvafce soje:

Pelite tga psa na božjo pot,
ko bi še kej gnade blo.

Po božjih potih ga vodijo,
pa mo neč ne sprosijo.

Peljal so ga še v sveti Rim,
tam je zginu spred nih oči,
da ne vedo,
kam za nim.

Joža Glonar
Stare žalostne
Ljubljana 1939

V letu gospodovem 1518 je v Malem gradu prebival gospod Erazem Rauber, ki se je bil zagledal v brhko kmetico, ženo mlinarja.

Pogosto jo je zalezoval in ji izpovedoval svoje nespodobno poželenje.
Vendar ga je vselej zavrnila.
Tako je čakal na zopetnjo priložnost.

Ta se je pokazala, ko je bil semanji dan pri sveti Marjeti na Planini.
Tja se je odpravila tudi kmetica, ki pa je bila kaj čednostne nravi.
Ko se je vračala proti domu in je že napravila 200 korakov, je naglo prijezdil za njo gospod Rauber.
Skoraj jo je bil že dohitel, ko se je njegov konj med drncem vzpel.
Pri tem je vitezu zdrsnilo na tla bodalo, nakar je še sam tako nesrečno padel, da se je nasadil na rezilo, ki mu je predrlo srce in je na mestu umrl.

Paže izzuva grofa stariga.
Iz nedrja mu padla ketina,
zlata,
sreberna ketina.

Tako je rekel stari grof:
Paže,
kje si kradel ketino?

Jez nisem kradel ketine.
Mi jo je moja ljuba šenkala.

Paže,
povej ljubo svojo.
Al boš dal glavo za njo!

Raj se čem glave bervegat,
kakor za ljubo povedat.

Hitro pažka vjamejo,
v tamen ga turen denejo.

Notri je bil mescov šest,
potlej ga sprašujejo spet:

Povej za ljubo svojo,
al boš dal glavo za njo!

Raj se čem glave bervegat,
kakor pa za ljubo povedat.

Vunkaj ga peljejo.
H pisanmu znaminju.

Vsi ljudje h pogreb gredo.
Tud je šla grofova hči.

Pažetu glavca odleti.
Kaj je storila grofova hči?

Dol čežnj je padla,
omedli,
per ti priči dušo pusti.

Karel Štrekelj
Slovenske narodne pesmi
Ljubljana 1895 – 1898

nova
Uredništvo priporoča

Živel je grof na Koglovem robu,
ki usmiljenja poznal ni,
ljudski žulji so mu grad zgradili in vesel je bil ljudske krvi.

Bič je bil njegova pravica in žvižgal je in pel in kdor ga v zahvalo ni poljubil,
v grajski temnici je konec vzel.

Postaral se je grof in poslal biriče:

Pojdite ven in poslušajte,
kaj o meni v deželi govorijo podložni ljudje!

Šli so biriči in so se vrnili:

Narod te kolne,
gospod!

Grof se je nasmehnil in dejal:

Dobro je,
dati jim hočem novih dobrot!

In tlaka na tlako in bič na bič.
In spet je šel po deželi birič.
In se vrnil in povedal plašan:

Ljudstvo te kolne dan na dan!

Nasmejal se je grof in dejal:

Nič hudega dokler me kolnejo!
Še bodo psi okušali moč in oblast mojo!

In kmečki hrbti so klonili.
In beseda ko da zamrla je,
komaj še misel je živela,
ki s strahom pot k nebu si utrla je.

Biriči so povešali glavo in grof jih je prašal:

Biriči, no?

Ljudstvo,
gospod,
ne kolne več.

Spametovalo se je,
hohoho!

Ne gospod!
Ljudstvo moli.
Pritajeno moli in trpi!

Grof je vpognil hrbet in glavo,
ko da ga težko breme teži.

In ni več glave in hrbta dvignil.

Prišel je nanj ostuden mrčes in gnil je grof pri živem telesu.
Zadela ga je kazen nebes!

Joža Lovrenčič
Gorske pravljice
Gorica 1921

New Report

Close