“Ko sem bil prvič v enem od posebnih zavodov, mi je bilo nemudoma jasno, da so tamkajšnji stanovalci obsojeni na čakanje. Čakajo, ali jim bo kdo dal nekaj drobiža, da si bodo lahko privoščili edini priboljšek – kavo iz avtomata in cigarete. Čakajo na obiske, ki jih le redko dočakajo (če sploh jih). Čakajo na zajtrk, kosilo in večerjo, ki so vedno ob istem času po urniku, ki ga odreja zavod. Čakajo na borno žepnino, ki zadostuje le za nekaj kav in škatlic cigaret. Čakajo, kako se bodo o njihovih življenjih odločali zakoniti skrbniki. V preostalem času pa – še več čakajo. Mnogi tako živijo vse do smrti. Nekje na obrobju, kjer jih nihče ne vidi in ne sliši, živijo pozabljena življenja, ki niso v ničemer odvisna od njihove lastne volje. Tako nihče ne vidi in ne sliši, da so jim kršene vse mogoče pravice, zapisane v ustavi, zakonih, konvencijah, evropskih direktivah.

V Sloveniji je v zavodih še vedno zaprtih več tisoč ljudi, čeprav niso storili nobenega zločina, ampak so velikokrat sami žrtve različnih zlorab. Kaznovani so z zaporom le zato, ker imajo duševne in fizične ovire in ker družba ne ve, kaj bi z njimi, zato jih odloži na rob in upa, da bodo tam čim manj vidni. Skrajni čas je, da se to spremeni in da v skladu s konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, katere podpisnica je tudi Slovenija, vsi dobijo možnost življenja v skupnosti. Dokazov, da je to izvedljivo, je na pretek.”

– Andraž Rožman, pisatelj

V današnji družbi si prizadevamo za enakopravnost, vključevanje in dostojanstvo vseh.

Tudi tistih, ki živijo z različnimi oblikami oviranosti.

Danes so še vedno številni ljudje z ovirami in njihove družine soočeni s sistemsko praznino, saj jim ni zagotovljena ustrezna, dostopna in kontinuirana podpora v domačem okolju. Nevladne organizacije in javni zavodi se trudijo zagotoviti tako podporo zunaj ustanov, vendar zakonodaja tega ne ureja ustrezno.

Sprememba Zakona o socialnem varstvu, ki predvideva vključitev storitve podpora v skupnosti, je zato ključna. Z njo lahko prekinemo dolgoletno prakso institucionalizacije in odpremo vrata bolj pravični, vključujoči družbi.

Delovna skupina je pripravila vladno gradivo, zdaj je čas, da se začne postopek sprejemanja sprememb, ki so jih na ministrstvu za solidarno prihodnost obljubili že do konca marca.

Zavod ni dom. Dom je skupnost.

Za vključitev storitve ‘podpora v skupnosti’ v zakon o socialnem varstvu.

Zakaj se vedno peljejo zadeve od nazaj?

Prvo zadevo ki jo morajo začeti urejati, (če so sploh strokovni, očitno pa da niso), je da se prvo vključijo nešteti strokovnjaki iz različnih področjih, ki so šli v tujino ker se niso mogli realizirati v Slovenijo in zdaj prispevajo k rasti tujih, mednarodnih podjetjih.

Strokovnjaki ki so v Sloveniji ampak njihove kapacitete niso ne priznane in ne državno, družabno izkoriščene.

Samo tle na forumu se najdejo ljudi z izvirne ideje, svoja stališča kako izpeljati določene zadeve v pravo smer za vse (in ne samo zase), ljudi ki so spregledani na delovna mesta ki jim niso pisana na kožo samo zaradi tega ker so morali da se’znajdejo’.

Možnosti za napredek celotnega društva so vse okoli nas, in se določeno ‘ministerstvo’ ukvarja se čim? Z skupino ki ne bo nič prispevala v društvo! To pa so dejstva!

Če se motim, potem naj bo celoten postopek 100% transparenten. Oseba ki je to predlagala in tisti ki bodo realizirali ta projekt naj se podpišejo – Če ne bo v obdobje do enega leta dokazano ta projekt uspešen oz. dokazana uspešnost v društvo – odgovarjajo pravno osebe ki so izpeljale ta projekt!

Kot se spodobi v sodobnem, naprednem, inteligentnem, odgovornem društvu.

Zavod ni dom. 

Seveda zavod ni dom.  Saj tudi nihče ne pravi, da je.  Zavod je institucija, v katero se nastanijo bolniki, ki niso opravilno sposobni in so obenem tudi v tako slabem zdravstvenem stanju, da je življenje v njihovi bližini praktično nemogoče.

In da je večina duševnih bolnikov žrtev zlorab, je laž.  Take trditve nekih “strokovnjakov” ki sedijo za pisalnimi mizami in v resnici nimajo pojma kakšno gorje ti bolniki doprinesejo družinam, so nevarne.  Zaradi takih strokovnjakov imamo horde ciganov, ki lahko mirno ropajo in pretepajo okoliške prebivalce na Dolenjskem, zaradi takih strokovnjakov imamo zgrajen nov hotel brez rešetk  v Dobrunjah, ki mu pravimo zapor.

Najprej je potrebno poskrbeti za resne zadeve, pomagati mladim delovnim družinam, pa otrokom, mladostnikom, njim je potrebno zagotoviti možnosti za ureditev bivalnega prostora, potem pa se lahko igramo z denarjem (če ga bo kaj ostalo) in gradimo Disneylande za ljudi, ki se po večini sploh ne zavedajo, kje se nahajajo.

Ja, dostojno življenje za vse, sem za. Tudi za nas male davkoplačevalce. Proletarsko-kmečki izvor, tisti pravi, ne ideološki. Če so nas starši sploh videli, so nas takrat, ko nas je bilo treba pretepati. Če so bile samo žalitve smo bili celo veseli, te nas niso bolele, vsaj takrat še ne. Izobrazba, poklicna, to je bil maksimum, kajti  najkasneje pri 18. si moral biti finančno neodvisen. Fantje seveda še takoj v JLA, potem pa delat. Če si bil bolj gajsten si šel od doma, tisti manj uporniški so ostali doma, garali v službah, garali doma, se poročali, ker je bilo tako zaukazano brez besed. Delali otroke, zbolevali, ovdoveli, se ločevali, zapili in vse se je tako lepo vrtelo naprej kakšnih 40 let. Vmes plačevali davke in prispevke v enormnih količinah glede na plačo. Tudi v tako opevanem socializmu, da kasneje ne govorim. Za vse smo poden, neizobraženi, manjvredni in tako naprej. Vsako teslo si nas upa gledati zviška, čeprav se to seveda ne prizna. Potem starost, penzija, če je povprečna slovenska, se pravi tam okoli 780 eur si še dober. No avtor pa nam povej, kam naj se pa mi obrnemo, mi davkoplačevalci, žrtve institucionaliziranega načina življenja iz katerega je edini pobeg v smrt. Blagor vam tako imenovanim “študiranim”, ki ste očitno tako zaslepljeni, da ne vidite v kakšnem dreku se nahajate, čeprav imate sicer več denarja, posledično lahko več trošite in se s tem varate, da imate lepo in izpolnjeno  življenje. Nimate ga ne, pojdite raje na Brezje se zahvalit  materi božji za vašo slepoto, da ne rečem omejenost. Vsi, prav vsi smo žrtve institucionaliziranega življenja, ki ga zapovedujejo odločevalci. Pa še svinjsko drago plačujemo svojo suženjsko pozicijo, vsaj tisti čisto na dnu. Včasih res zavidam klošarjem, ciganom, kriminalcem in podobnim obstrancem. V svojem alkoholnem in narkomanskem propadu so prav veličastni. Edini, ki so vsaj za silo izigrali sistem.