prišla sem domov
Pozdravljeni,
pred tedni sem vam povedala, da mi bodo morali operirati kavernom v možganih.
Včeraj sem prišla iz bolnišnice.
Kot , da nisem več jaz jaz. Ko želim kaj povedati, večkrat iščem besede, ki so pravilne, potrebujem nekaj časa zanje. Čustva so nikakršna, moj dragi nastrada, pa ni nič kriv. Grozna sem.
Poleg vsega imam v glavi celo kolekcijo implantatov……
Ne, če je to to, te operacije nisem potrebovala. Moji ljudje naj me prenašajo, tako, kot sem? Ne, ne.
Malo se #tolažim”, oziroma pristajam na možnost, da me muči strašna količina vseh mogočih zdravil, ki so mi jih dajali, pa vendar……
Če ne bom drugačna, grem raje v ….NIČ.
Ima kdo podobno izkušnjo? Gre kdaj na bolje?
Ja sploh nisem več človek, kot sem bila. Možgani, čustva……kot ,da nisem jaz.
Ko pomislim na to kaj preživljaš, mi gre na jok. Verjamem, da ti je zelo, zelo težko. Res je, da ne vem kaj so ti operirali, tega ne poznam. Je to tumor? Vem, da je hudo tudi partnerju. Upam, da ti bo bolje, da boš dobro okrevala.
Naj ti povem, da se že dlje časa bojujem, da bi dobila službo. Sem že obupala. Ko pa pomislim, kako bolni ste eni ljudje, sem res lahko srečna, da sem zaenkrat kar zdrava. Nikoli pa ne veš kaj prinese življenje. Bodi pogumna, želim ti vso srečo, da se pozdraviš. Resnično, objemček.
Jaz sem se podobno počutila po ginekološki operaciji, ki sama po sebi ni bila tako zahtevna ampak se je malce zakompliciralo. Ker sem imela CRP čez 300 (se ne hecam) sem bila zelo blizu roba ….
Evo, več kot pol leta sem rabila, da sem se fizično in psihično pobrala. Verjemi, tudi mojim domačim ni bilo lahko. Prav tako grozno sem se počutila kot ti, iskala besede, prazna glava, spomin nikakršen …. jezna, tečna, vse ….
Pa so preživeli in jaz tudi :).
Bi ti vseeno predlagala, da svojim dragim napišeš kakšno prijazno, ljubeče sporočilce, opravičilo za nazaj in naprej. Da bodo tudi oni razumeli.
No, jaz se tega takrat res nisem spomnila :(!
Najprej si reci, kako dobro je, da je za mano in je bilo uspešno. To je najvažnejše v tem trenutku.
Stanje, v katerem se trenutno nahajaš je prehodnega značaja in bo minilo. Do takrat pa malo potrpi in se ne obremenjuj preveč s tem. Domačim pa povej, da se zavedaš, da nisi taprava in te naj sprejmejo takšno kot si, saj bo zopet bolje. Živiš in kar je bilo za odstranit je odstranjeno in to je največ vredno, mal si pa lahko tečna in počasnejša pri izražanju, to si pa že lahko privoščiš.:-)))
Oglasi se, ko bo šlo na bolje, pa seveda tudi že prej.
Hvala, vam, za čisto vse, kar mi poveste!!
Tudi če me malo okregate, imate prav.
Pred enim tednom je bila op, ja, saj je res, niti zaceljeno najbrž še nimam…
Ampak, ko sem se vajena samostojne, močne…hja, zame je zdaj nekaj novega, da bolj ne bi moglo biti.
Ampak, moram biti bolj poštena- res! Na intenzivi sem imela sosede, ki niso mogli niti dihati niti kaj drugega…res, naj bom raje tiho, verjamem, da se bo popravilo.
Imam krasne domače, od mame do hčere, sestre, mojega čudovitega ljubega…
Ne smem prehitro preveč……pa bo vse v redu.
Imeli operiranca na možganih v družini. Prvih nekaj mesecev je bilo kar naporno, ker se je dejansko psihično spremenil. Dosti bolj je bil čustveno labilen, na trenutke tudi napadalen, sumničav, ne vem, drugačen pač. Ker nas na to ni nihče pripravil, je bilo kar hudo. Vendar se je čez nekaj mesecev uneslo. Ne smeš preveč skrbeti, ker si drugačna. Nenazadnje so ti odprli glavo in premetali možgane, to ni kar tako. Boš videla, da boš tudi ti postala spet ti, le čas potrebuješ. En teden je absolutno premalo. Je pa že to, da se zavedaš spremembe, dober znak. Lahko bi bila tudi vegetavka.
Srečno, in umirjeno!
Moja pokojna teta je bila anasteziolog (se menda reče pri nas), ona je delala v tujini, kjer si je rekla anastezist. In je pripovedovala moji mami, da eni ljudje res slabo prenesejo narkozo. Jih sesuje za veliko časa, kakšne pa celo za skoz. Menda je takrat priporočala velike doze B vitamina, ki lahko omilijo nevrološko škodo… ali nekaj takega.
Drži se, se boš že spet našla, staro sebe ali novo, glavno da si ti in živa. 
Srečno!
Vsak poseg je po svoje zahteven, še posebej pa v glavi, saj so tu možgani,ki so glavni “računalnik” v človeškem telesu. Tudi narkoza in zdravila naredijo svoje.
Mislim, da si komaj po operaciji, upajmo, da bo vsak dan malo boljše in da bodo težave sčasoma izzvenele. Za teboj so težki trenutku, iz srca ti želim dobro okrevanje, veliko zdravja in dobrega počutja. Srečno!
Pozdravljena, me veseli, da si se oglasila.
Jaz sem tista s počeno anevrizmo in vse to sem tudi jaz preživljala.
To je normalno in počasi se bo uneslo.
Drži se![/quote]
Te lahko vprašam, ali si imela kakšne znake, preden ti je počila anevrizma? Saj najbrž jih takrat nisi vzela resno, a mogoče kasneje, ko si se spominjala za nazaj, je bilo kaj takega, redni glavoboli, pritisk v glavi?
Pozdravljena, “tista z anevrizmo” :)!
Pri meni najprej niso bili prepričani, gre za anevrizmo ali kavernom. Zato lahko spet rečem, da mi je bilo “laže”, ko se je pokazal kavernom. Anevrizma je, po mojem mnenju lahko še bolj nevarna, čudovito, da si že prestala! Si še večja frajerka,,zaradi teh naših trapastih diagnoz:);:)
Saj bomo, punce, a ne, da bomo?
lp
Verjamem, da ti je hudo, zagotovo se žalostno in slabo počutijo tudi tvoji najbližji, ker kot tako danes verjetno niti niso nikoli vajeni bili, zraven tega pa upam, da razumejo kaj prestajaš. In možgani so le možgani. Lahko ti dokonca zagrenijo življenje po operaciji, maličko ali pa nič. Upam, da nimaš v mislih kakega samomora? Če te kaj takega muči, ti toplo priporočam kako psihiatrijo ali pregled pri psihiatru.
Naj ti povem primer moje mame. Pred leti je imela raka, ki ga je komaj preživela. Ko je prišla iz bolnišnice, ko so ji naredili operacijo, kjer so jih izpod pazduhe odstranili vse bezgavke, je prišla domov zastrupljena z zdravili, ki so ji jih dajali tam, ki jih so tudi zdravniki predpisali. Je šla malo na sprehod en dan, in se je mislila pod tovornjak vreči, ravno, ko je tovornjak se ji približal, jo je zamotil pes, ki ga je imela na vrvici … je prišla takoj domov cela bleda in povedala, kaj se je zgodilo. Je sama šla na psihiatrijo, kjer so ji naredili krvne preiskave in ugotovili, da je zastrupljena s tabletami, in je imela skoraj 20x nečesa preveč v krvi, zato so ji priporočali, da bi ostala pri njih, dokler se ne pozdravi. Je ostala tam in je ven prišla zdrava, brez nekih samomorilskih nagnjen.
Zdaj, kako je tvoja jeza (ali kar koli te pač muči) povezano s tabletami ali s samo operacijo na možganih pa ne vem. Jaz sem skoraj prepričan, da te mučijo tablete in infuzije s katerimi so te tam filali. Glede na to, da se zelo dobro zavedaš, da povzročaš težave nič krivim najbližjim, mislim, da so možgani zdravi, in da te mučijo samo stranski učinki zdravil. Če ne bo nič boljše, ti priporočam, da greš h zravniku, ali pa k psihiatru. Naj ti ne bo nerodno. Moja mama danes z veseljem pove, da je bila na zdravljenju na psihiatriji pa zakaj. V bistvu ni bila to njena krivda, ampak krivda zdravnikov. Je pa tudi verjetno res, da če je ne bi tako našopali z zdravili, da vprašanje, če bi telo preneslo tako operacijo in tudi zdravljenje.
Upam, da se tvoji zavedajo, kaj prestajaš in da tudi verjetno ne bo trajalo večno.
Poškodbe na možganih, kot so kapi in operacije, pustijo posledice. Tu kar opisuje Odprta glava je čisto normalno po operaciji in vse to da skozi vsak bolnik.
Ne vem kako je pri tebi z ostalim, jaz sem imela poleg teh posledic, ki jih opisuješ ti, tudi veliko slabšo koncentracijo. Veliko sem delala razno razne kognitivne vaje, dosti tega imaš na spletu.
Jaz zase pravim, da sem nov človek, saj sem se dejansko še enkrat rodila. Še vedno sem drugačna kot prej, kar mi je všeč.
Ne boj se, vse kar doživljaš je normalno, čeprav te je strah in se počutiš čudno in nemočno. Zavedaj se, da možgani rabijo nekaj časa, da se spravijo v prvotno stanje.
Punce drage,
ko vas berem, pa –, pazite–, niti prebrati se mi ne zdi več ves čas vredno !!!!-, vidim, koliko razumnih, čudovitih oseb vas je.
Ja, res poskušam popolnoma razumsko razumeti kemične možnosti, ki pač so v meni in upam, da bo s časom vse izšlo ven.
Moji možgani so delovali kar zgledno:):), ampak, ker vem, da so bili taki, jih želim enake tudi v prihodnosti. Konec koncev, če so bili res dobri, se mi bodo malo obnovili, morda bodo še celo boljši:):)
Hvala vam, drage ženske, ve same ste ljudje, ki si jih želim poznati, ker vidim, kakšne ste.
Vem, da boste tudi drugim, ki jim gre morda še težje pomagale, jim dale upanje.Celo o svojih čustvih mislim, ko pišete ve…nič ni nemogoče!
Hvala!
