Priznam…
Nikar muca, poišči nekje gori mojo repliko
in moje razmišljanje. Tako kot ti, sem se pred
nedavnim počutila tudi jaz. Pa je danes bolje, veš.
Zvečer se bomo našli, kar nas je tistih “doma
povezatnih”, pa bomo še kakšno rekli. Ker vas
tudi jaz rabim, kot sol in kot poper, kot kruh in
kot vodo, ….. tudi sama sem dostikrat žalostna,
ko se pojavim gori, pa ni nobenega, malo odgovorim,
malo preberem in ugasim to škatlo in grem …… kaj češ,
je že tako. Kdaj pa kdaj se pa lepo potrofimo, spijemo eno pivičko in če je razpoloženje, rajamo tja do enih ponoči, saj se spomniš, kajne. Pa malo pokuhamo, malo pocvremo, krompirja potenstamo in tako gre naprej. Zajčka moram vprašat, kakšna se ji zdela ena moja zadevica, še zdaj ne vem nič o tem ……
Muca, objemam te, stiskam te s sebi in ti na uho šepečem: potrpi, samo malo potrpi, malo z nami, malo sama s sabo, pa bo, boš videla, da bo!
Hvala vsem za spodbudne besede…..
Muca je ta teden,kot že veste bubana,pa se tako švoh počuti.Potem so tu še bubani otroci……pa kr nič bolje ni….potem pa še.ta moj norc……ahh nebi o njem….
Z vsakim jutrom,ko se zbudim,si mislim,danes sem pa zdarava,pa ni tako.Upam,da bo današnji dan boljši….Najhuje je,ko vidiš da tistih osnovnih stvari ne moreš postoriti,da bi samo spal,spal………
Hvala….
Oh, muca moja, taka sem bila jaz sinoči.
Zeblo me je, ko sem pripeljala psa s sprehoda,
sem kar dol padla. Še sreča, da sem prej zakurila,
potem sem šla po koveter in se pokrila na kavču,
me je rukalo in treslo, da bog pomagej, res. In je
prišle gospodar domov zvečer ob pol šestih in seveda…..
kje je kaj za pojesti? Saj vem, morala bi že prej to postoriti, pa ni bilo časa, pes, pa zakuriti, pa …..saj sem tudi jaz prišla šele ob pol štirih domov…. In potem sem kuhala in cvrla ribe (mislili smo, da bomo imeli sardelice, pa smo potem jedli molje, ne veš, kako dobri so, sem enega poskusila, za več mi ni bilo, sem komaj stala pokonci, ampak so res odlični. In pri vsem tem naj najboljše to, da nič ne smrdijo, kuhinja ni nič smrdela po ribah, ej, to je bilo čez vse. Potem sem pa spila dva lončka vročega čaja, v drugega sem si dala šilce grenčice in spet legla pod kovter. In danes, bogme, je bolje. Pol noči sem se še premetavala sem in tja, ampak danes je resnično bolje. In zdaj spet s kužiko našo na sprehod, potem pa, muca moja, bova spet malo klepetali, kajneda? Saj danes je vendar sobota, prosti dan …..vse nas bo počakalo, četudi si vzamemo časa za kofeček!