PRIZNANJE-IZPOVED LJUBEZNI

ZAnimajo me vaše izkušnje-zgodba glede tega. Se je vam že zgodilo, da ste se zaljubili a zdrava pamet je vam pravilno velela, da morate to osebo pustiti pri miru, saj ni prava za vas, ni iz iste premoženske kaste, je po videzu starši , prijatelji ne bi sprejeli, je bila zasedena, premlada, prestara itd. Torej zanima me, zakaj ste opustili trud ,da to osebo osvojite, in če ste ji z nekim pismom,obvestilom se odločili in priznali, da vam je všeč, a da ne želite delati problemov ne sebi ne njej, a pošteno je, da ste ji priznali ljubezen in tega ne želite nositi v srcu, ne da bi on(a)vsaj vedela za to. Siguren sem, da boste napisali v srce parajoče zgodbe. KAko se je glasilo to pismo. Hvala.

Ne obremenjujem se z nastetimi “omejitvami”, ampak povedala pa mu tudi nisem nikoli. Nisem dovolj pogumna, da to povem, niti da napisem pismo. Se prevec bojim zavrnitve mogoce, ne vem.

Vsem pa predlagam in priporocam, da na svoj nacin povedo in priznajo. Nimajo kaj zgubit.

Uprašanje sem postavil, ker sem to storil jaz. Zanimalo pa me je, koliko se jih je od vas enako opogumilo in s kakim pristopom ste to naredili. PO dvajset letju odkar sem jo spoznal, sem jo našel na družbenem portalu. Ko sem jo spoznal, je bila starejša-zasedena. ZAto se niti nisem trudil, a bil sem ji vsi pravijo neznansko všeč. Zbijali smo šale, midva in z drugimi sodelavci in rada sva bila v družbi drug drugega v službi. Čez par elt smo se službeno razšla in videli se več nismo. Le redko kje mimobežno. Nakar sva en dan spet delala skupaj in dogovrila za stik na omrežju. Čeprav sva oba že zasedena vrsto let, sem ji napisal vsa leta nazaj, kaj sem takrat čutil in mojo življensko zgodbo. No, bila je šokirana, da ni vedela za taka moja čustva takrat in da sem jo presenetil z takim lepo napisanim čtivom. Na koncu je potarnala, da v vezi ni srečna, čeravno je njen zgradil prelepo hišo zanju. Odgovril sem jim ji, da da sem kot fant bil pripravljen dati celotno svojo prvo plačo le za en dan,da bi bil z njo. PA je bila šokirana. Rekla je, da bi bila raje sama kot v tej njeni vezi, kjer se ne počuti dobro. Odgovoril sem ji, da tako kot je morava sprejeti, ker je tako bilo usojeno, naj ne krivi za odločitev sebe in da žal, da je nisem prvi srečal. Rad bi slišal od nje, da je v vezi srečna. In da če ji bo, nekoč nekdaj, mi še vedno lahko podari le tisti en dan, ki sem si ga tako nekoč želel in sem ji ga takrat bil pripravljen plačat, da kam le za en dan pobegneva. Če ji kdaj bo, pa mi naj javi. In tako sva tudi končala z to debato. Zdelo se mi je pošteno, da to ve in nima smisla to nositi v grob-sem pač čustven človek.