Zakaj je to sebičnost? Ali otroka rodiš kot darilo svetu, ker bi bil nepogrešljiv za svet, ali ga imaš zase in ga rodiš izključno zaradi svoje želje? Nesebično je edino posvojiti, ker s tem dejansko nekemu zapuščenemu otroku omogočiš boljše življenje. Vse ostalo – ja, tudi imeti biološkega – je sebičnost. Rodimo in imamo jih zase in zaradi sebe. Ne si domišljati, da si ne vem kaj naredila, če si se razmnožila, grdo rečeno. Če kaj šteje, je edino tvoja vzgoja in kakšen človek bo postal ta otrok, vse ostalo je pumpanje ega za prazne in nezrele ljudi.

Avtorica, zapusti partnerja in mu pusti dihati. Če želi otroka naj ga ima z drugo žensko, saj ti nisi primerna zanj. Je pa res, ko se človek odloči za otroka se zgodi, da ženska ne more zanositi ali pa ima take in drugačne probleme: splave ipd. Pa že kar stara si, oziroma nisi več mlada, da bi tehtala ali bi imela ali ne. Bo kmal prepozno. 10 let gre hitro naokoli.

Pa tudi brez otrok se da živeti, čeprav je tako, če ga imaš ga ne bi dal za nič na svetu. Če ga nimaš ne veš kaj zamujaš. So mešani občutki.

Dobr si ga nategnila. Pejt se raj ti sterilizirat kot pa da si njega nasrala! Na stara leta te bo pa vest itak požrla, da nisi imela svojih otrok. Po moje jih itak ne moreš imeti, pa se zdaj tolažiš s tem, da je to tvoja odločitev in bla bla bla. Preziram ženske brez otrok.[/quote]

Ti moraš bit pa fejst nesrečna in nezadovoljna s svojo družino, a ne? Samo take zafrustriranke, ki obžalujejo, da so imele otroke, a si “herojke” tega za nič na svetu ne bi priznale, lahko napišejo nekaj tako ogabnega.

Dobr si ga nategnila. Pejt se raj ti sterilizirat kot pa da si njega nasrala! Na stara leta te bo pa vest itak požrla, da nisi imela svojih otrok. Po moje jih itak ne moreš imeti, pa se zdaj tolažiš s tem, da je to tvoja odločitev in bla bla bla. Preziram ženske brez otrok.[/quote]

Kaj ti bo tak odnos prinesel, ti bo pa kmalu jasno. Pa ne jamraj preveč, v naslednjem življenju boš imela novo priložnost.

Zakaj je to sebičnost? Ali otroka rodiš kot darilo svetu, ker bi bil nepogrešljiv za svet, ali ga imaš zase in ga rodiš izključno zaradi svoje želje? Nesebično je edino posvojiti, ker s tem dejansko nekemu zapuščenemu otroku omogočiš boljše življenje. Vse ostalo – ja, tudi imeti biološkega – je sebičnost. Rodimo in imamo jih zase in zaradi sebe. Ne si domišljati, da si ne vem kaj naredila, če si se razmnožila, grdo rečeno. Če kaj šteje, je edino tvoja vzgoja in kakšen človek bo postal ta otrok, vse ostalo je pumpanje ega za prazne in nezrele ljudi.[/quote]

Zdaj si pa toplo vodo odkrila, no.

Moja prijateljica je podobno razmišljala in govorila o materinstvu kot ti. Potem sta se z dolgoletnim partnerjem razšla. Čez kakšno leto je spoznala drugega, sedaj je presrečna mamica v poznih tridesetih. Pač, ob novem partnerju je enostavno začutila to željo. Sta pa potrebovala medicinsko pomoč pri zanositvi.
Morda je razlog za strah pred otrokom tudi to, da partner (zavestno ali nezavedno) ni pravi zate.
Sicer pa ni nič narobe ali nenaravno, če kdo pač nima želje po otroku ali pa ima pomisleke, če bo zmogel biti dober starš. Fer pa je, da je njegov partner/ica s tem seznanjen, da ne upa in čaka zaman.

Meni so pa otroci najboljša vrsta ljudi. Imam rada tudi tuje 🙂 Sploh sem šele na tem forumu izvedela, da smo Slovenci zelo nestrpni do otrok in ob kakšnih izjavah STARŠEV tukaj gor samo onemim. Marsikatera ženska, ki si ne želi otrok (sem prebrala recimo zgodbo Sončne ribice) ima lepši odnos do otrok kot tiste, ki so tudi same mame – no, morda pa ravno zato, morda niti ne bi smele biti mame.

In ko imaš sam otroke, se z malo sreče spet zbudi otrok v tebi, ne samo igrivost, ampak tudi odkritosrčnost, zaupljivost, pozitivnost, energija …

Ne pomnim, da si kdaj ne bi želela imeti lastnih otrok in me misel na to (in na morebitno nenačrtovano nosečnost) ni nikoli plašila.

Ne pišem tega zato, da bi ti očitala, ker ti čutiš drugače, ampak da bi ti ponazorila, da dejansko čutiš drugače kot nekdo, ki si otrok res želi. Težko je reči, ali si jih boš kdaj zaželela – osebno ne poznam človeka, ki bi se mu kar na lepem odprlo glede otrok -, vsekakor pa morata s partnerjem to razčistiti. Naj se niti on ne tolaži, da mogoče te bo pa po 35. letu prijelo, in niti si ti ne meči peska v oči, da bo mogoče njega minilo. Torej, razčistita svoja stališča in vajino zvezo postavita na teh, dejanskih temeljih, ne na predpostavkah. Če lahko ob teh temeljih ostaneta skupaj, super. Če so nesprejemljivi za enega ali drugega, sta pred težko preizkušnjo.
Ko bodo prišle spremembe v vajinem razmišljanju oziroma če bodo prišle, se bosta z njimi ukvarjala takrat.

Dobr si ga nategnila. Pejt se raj ti sterilizirat kot pa da si njega nasrala! Na stara leta te bo pa vest itak požrla, da nisi imela svojih otrok. Po moje jih itak ne moreš imeti, pa se zdaj tolažiš s tem, da je to tvoja odločitev in bla bla bla. Preziram ženske brez otrok.[/quote]

Kolk zlobe je v teh treh vrsticah. Le kaj se je tebi hudega v življenju zgodilo?

Zakaj je to sebičnost? Ali otroka rodiš kot darilo svetu, ker bi bil nepogrešljiv za svet, ali ga imaš zase in ga rodiš izključno zaradi svoje želje? Nesebično je edino posvojiti, ker s tem dejansko nekemu zapuščenemu otroku omogočiš boljše življenje. Vse ostalo – ja, tudi imeti biološkega – je sebičnost. Rodimo in imamo jih zase in zaradi sebe. Ne si domišljati, da si ne vem kaj naredila, če si se razmnožila, grdo rečeno. Če kaj šteje, je edino tvoja vzgoja in kakšen človek bo postal ta otrok, vse ostalo je pumpanje ega za prazne in nezrele ljudi.[/quote]

Otroke imamo in posvojimo iz popolnoma sebičnih razlogov. Ker si jih želimo imeti in si to željo skušamo uresničiti tako ali drugače. Kdor jim hoče samo pomagati, ima za to na voljo vrsto primernejših načinov.

Ja, tudi tega je veliko. Dolgoletne zveze brez otrok, ko se pa partnerji zamenjajo, je pa otrok takoj tukaj. Le zakaj je tako?

Živjo,
jaz sem bila v podobni situaciji, do svojega 34 leta sem bila v dolgotrajni zvezi, za katero sem mislila, da je srečna, imela sva se zelo v redu, ampak enostavno si nisem še želela otroka in hvala bogu ni preveč pritiskal name.
V meni je počasi dozorelo vedenje, da ga nimam dovolj rada. Ker ni bilo nobenih posebnih dogodkov, kot varanj ali kaj podobnega, sva vztrajala, zadovoljna (saj niti ne veš, da ti kaj manjka) predolgo. Zvezo je bilo tudi zelo težko prekiniti, in razložiti, zakaj nočem več biti z njim.

Težko mi je bilo tudi za to, ker sem se zavedala, da bom, če prekinem to vezo, precej verjetno pri moji starosti težko našla drugega partnerja, ki pa bo res pravi. Toje kot tipanje v temi, v bistvu čutiš, da mogoče to ni to, ampak ne veš, kaj pravzparav je narobe, in odpiraš pred sabo še več neznank.

Po pol leta sem spoznala drugega partnerja. Zaljubila sem se precej na hitro, oba sva se, in ob njem sem takoj čutila, da si z njim želim otroka. Bila je to tudi čisto neprimerno večja ljubezen, in pravzprav nisem vedela, da je to lahko tako intenzivno.

Torej, razumeš, kaj ti hočem povedati? Verjetno iščeš nekaj drugega, pa ne veš, ker je to težko začutiti, če je trenutno zveza sicer zadovoljiva. Poznam veliko primerov, ko so se dolgoletni pari, ki so bili skupaj tudi po deset let, v svojih tridesetih kar naenkrat zelo na hitro razšli, zaradi takih in drugačnih razlogov, in so bili vsi v roku enega leta poročeni z drugimi pratnerji, in pričakovali ali celo zibali. In so to že vedno krasni zakoni.

Nikar ne imej otroka, če ne čutiš tega klica. S taob ni nič narobe. Začutila ga boš. Ko ga boš, te bo kar odneslo, samo pogoji mora biti pravi. Tako lepo je imeti otročka, ki si ga si želela in ga z veseljem pričakovala. Privošči si to veliko veselje, je res luštno. Otroka imaš lahko tudi v poznih 30. Je res pravi užitek, ker veš, da nič ne zamujaš, in se res z užitkom prepustiš materinstvu.

Vso srečo!

Uh, kako se meni gnusijo take primitivne zagovedane zafrustrirane babe, ki lahko napišejo tak komentar! Če kdo rabi sterilizacijo, si to vsekakor ti. Daj se spelji, čarovnica babja, s svojimi bolnimi idejami vred!

…

Zelo dober odgovor.

Se je treba malo bolj poglobljeno o tem pogovorit s partnerjem – a si sploh predstavlja, kaj to pomeni, kaj prinese, kakšne spremembe, izzive tudi za partnerstvo…

Ne pa da bi ga samo imel, nima pa pojma, kaj lahko pričakuje, potem, ko bo pa otrok tu, pa bo ugotovil, da to ni to, kar je pričakoval.

Ne pretiravam in ne paničarim, samo poglejte, o kakšnih družinskih oz. partnerskih težavah pišejo ženske tu na mon-u, pa vam bo jasno, da otrok JE velika odgovornost in sprememba in NE, ne prinese svoje skorje kruha na zemljo in zgolj in samo veselja. Ob odločitvi za otroka se moraš zavedat, da si se tako odločil in da si pripravljen sprejeti vse, kar bo otrok prinesel.

In v primeru, da gre kaj narobe, je ženska tista, ki ostane sama z otrokom.[/quote]

Vidim, da je odziv na mojo temo precejšen, a jaz bi se predvsem osredotočila na ta 2 odgovora.

V meni je močan DVOM, da je on res pravi zame in bi najina zveza lahko bila dolgotrajna. Imava namreč kar precej razhajanj v mnenjih ter konfliktov. Naj omenim še to, da tudi dvomim v njegovo željo po otroku, da je pristna, saj je enkrat v pogovoru omenil, kako se mu GABI, da bi brisal otroško ritko. Tudi do vstajanja ponoči mu ni, otroški jok mu gre na živce, pravi tudi, da bo izgubil svobodo. Ampak on še vseeno želi enkrat otroke, ker pravi, da je na svetu zato, da se razmnoži, drugače je njegovo bivanje na tem planetu popolnoma neproduktivno. V bistvu tiste pristne želje iz srca, da bi imel otroke, nisem nikoli zaznala.
Problem je, ker so meni ta mnenja tako tuja in ne sovpadajo z mojimi. Moje glavno poslanstvo tukaj ni to, da se razmnožim. Res pa je, če bi imela otroka, bi pričakovala, da tudi partner sodeluje, ampak pri njem nisem 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, da bi sploh v vezi z mano ostal. Hmm, sem se zdaj spomnila, da sva se enkrat bolj na začetku zveze pogovarjala, kaj bi bilo, če se zgodi, da zanosim. On je bil takoj za splav oziroma mi je celo nekako namignil, da bi me zapustil v tem primeru. Mene je takrat ta njegova izvaja prizadela. Od tistega trenutka dalje je v moji glavi res 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} NE.

No, vidiš, če bi že na začetku tako napisala, bi dobila čisto druge odgovore in v 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bi se glasili, da poslušaj svoj notranji glas in si izbij otroke iz glave.
Vsak zakaj ima svoj zato in zdaj je popolnoma jasno, zakaj ti do otrok ne more biti.

Zelo dober odgovor.

Se je treba malo bolj poglobljeno o tem pogovorit s partnerjem – a si sploh predstavlja, kaj to pomeni, kaj prinese, kakšne spremembe, izzive tudi za partnerstvo…

Ne pa da bi ga samo imel, nima pa pojma, kaj lahko pričakuje, potem, ko bo pa otrok tu, pa bo ugotovil, da to ni to, kar je pričakoval.

Ne pretiravam in ne paničarim, samo poglejte, o kakšnih družinskih oz. partnerskih težavah pišejo ženske tu na mon-u, pa vam bo jasno, da otrok JE velika odgovornost in sprememba in NE, ne prinese svoje skorje kruha na zemljo in zgolj in samo veselja. Ob odločitvi za otroka se moraš zavedat, da si se tako odločil in da si pripravljen sprejeti vse, kar bo otrok prinesel.

In v primeru, da gre kaj narobe, je ženska tista, ki ostane sama z otrokom.[/quote]

Vidim, da je odziv na mojo temo precejšen, a jaz bi se predvsem osredotočila na ta 2 odgovora.

V meni je močan DVOM, da je on res pravi zame in bi najina zveza lahko bila dolgotrajna. Imava namreč kar precej razhajanj v mnenjih ter konfliktov. Naj omenim še to, da tudi dvomim v njegovo željo po otroku, da je pristna, saj je enkrat v pogovoru omenil, kako se mu GABI, da bi brisal otroško ritko. Tudi do vstajanja ponoči mu ni, otroški jok mu gre na živce, pravi tudi, da bo izgubil svobodo. Ampak on še vseeno želi enkrat otroke, ker pravi, da je na svetu zato, da se razmnoži, drugače je njegovo bivanje na tem planetu popolnoma neproduktivno. V bistvu tiste pristne želje iz srca, da bi imel otroke, nisem nikoli zaznala.
Problem je, ker so meni ta mnenja tako tuja in ne sovpadajo z mojimi. Moje glavno poslanstvo tukaj ni to, da se razmnožim. Res pa je, če bi imela otroka, bi pričakovala, da tudi partner sodeluje, ampak pri njem nisem 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, da bi sploh v vezi z mano ostal. Hmm, sem se zdaj spomnila, da sva se enkrat bolj na začetku zveze pogovarjala, kaj bi bilo, če se zgodi, da zanosim. On je bil takoj za splav oziroma mi je celo nekako namignil, da bi me zapustil v tem primeru. Mene je takrat ta njegova izvaja prizadela. Od tistega trenutka dalje je v moji glavi res 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} NE.[/quote]

Mislim, da si nam in sebi s tem odgovorom povedala vse. Hvalabogu, da si toliko pametna in da se zavedaš, da ta partner ni prava izbira za človeka, s katerim bi si ustvarila družino in delila vse skrbi in veselje okoli otrok. Mnoge ženske žal utišajo ta občutek in si raje rečejo “bo že kako, se bo spremenil, bla bla”.

Vso srečo ti želim. Kaj in kako bo šlo naprej, pa se boš morala sama odločiti, tega odgovora nima nihče od nas.

Zdelo se mi je, da sem krivec edino jaz, pa sem šele po prebiranju odgovorov, se spomnila, na nekatere njegove izjave. Vem, da se mi je, preden sem njega spoznala, že utrnila želja, da bi bilo lepo, če bi imela enkrat v prihodnosti otroka. Ko sem bila že z njim, se mi tudi ni zdelo, da bi otroka zavrgla, če bi nenačrtovano zanosila, ampak njegov odklonilen odnos takrat, mi je izbil vsakršno željo. Ja, zdaj bi šla na splav.

[img]http://4.bp.blogspot.com/_MHgYPoAb5aw/TJv_S3oTxfI/AAAAAAAAABc/m7UL12Mwpb0/s1600/WorldPopChart2-1.gif[/img]

Ti si pa ena navadna primitivna budala. Sram te je lahko, butara ena. Če nima želje, še ne pomeni, da ni normalna. Si jih pač ne želi in kdo si ti, da lahko obsojaš ljudi? Navadna smet, ki ne prenese ljudi, ki mislijo drugače.

NIKAR ne imej otroka, če si ga ne želiš, ker to je velika obveznost, naporna celo za tiste, ki si otroke želijo. Razlika je le, da tisti z željo te napore z veseljem premagujejo, tisti, ki si otrok ne želijo, pa ob tem hudo trpijo in nastrada otrok, ki ni nič kriv.

Zakaj ne bi bila normalna, če si ga ne želiš? Si vsaj poštena in če ti ne bo do otroka, bo tako al tako sam hudo zanj. Nenormalni so tisti, ki jih hočejo za vsako ceno in to zato, da so prilagojeni družbi.

Ga ne želiš in pika. Partnerju to jasno povej.Če ga boš imela samo za partnerja, dobro veš, da nihče od vas ne bo srečen, ne ti, ne partner in ne otrok.