Projektiramo hišo.

Mož je za velike otroške sobe – takšno kot jo je imel on 4x5m – not 200×200 posteljo, velikansko dvojno omaro, tv regal, kavč ipd.

Jaz navijam za majhne sobice – toliko, da gre not 90x200cm velika postelja, 1 omara, 1 predalnik in 1 pisalna miza.

Manjšo kot bodo imeli sobo, prej se jih bomo rešli…

Kako ve razmišljate o tem?

Jaz vem, da sem šla od doma hitro, ker sem si sobo morala delit s sestro in si nisem mogla prignat fanta za prespat – če pa že pa sva se morala stiskat na 90×200 kar ni bilo niti najmanj luštno :S:S:S

Pa za kak TV v sobici sploh ni bilo prostora – posledično sva se morala stiskat s tastarimi na kavču (beda) in gledat njihove neumnosti (2x beda)…

Kakšen luksuz je potem bila prazna neopremljena garsonjera z navadno 200×200 vzmetnico na tleh )
…

nwm pač razmišljam samo na glas…;)

to, kako hitro bodo šli otroci od doma, ne bo odvisno od sobe :-)) Če jih boš vzgajala v samostojne osebke, ki niso odvisni od mamice in njenih storitev, bodo že sami hoteli iti. Jaz sem imela veliko sobo v veliki hiši, pa sem komaj čakala, da se spokam.

Sicer pa se mi zdi optimalna velikost otroške sobe nekje od 12-16 m2. Ne bi je pa preveč zapolnila s pohištvom.

Očitno si ti tudi ena izmed mam, ki so ji otroci muka in se jih želiš čim hitreje rešiti. Pa si ne želim, da bi bil moj otrok doma do 30-tega ali še dalje. Želim, da gre od doma, ko si bo to želel, ne pa, da bo imel tako pasje pogoje, da bo spakiral prvi trenutek. Najboljše, da ga daš na skedenj (kot v starih časih).

Doma sem imela od kar se spomnim (baje do 5 leta skupno) vedno svojo sobo. Z omaro, posteljo, pisalno…. kmalu še dodatno sobo samo tak ker smo imeli prostor z omarami, kavčem mizo….

Moj fant pa skupno sobo z starši in mlajšim bratom do 20 leta…

Jaz sem od doma odšla pri 20 letih on pri 30 letih.

Moj otrok ima svojo sobo dokaj veliko (postelja 140*200, velika omara, ko bo čas pisalna….)

Jaz želim da se čim prej osamosvoji, moj partner pa računa da bo ostarel z nama….

Torej velikost sob ne vpliva na odselitev otrok!

Moji imajo sobe 15m2 in je fajn, ker imajo res veliko oamro in vse svoje stvari v svoji omari, od pesteljnine, bund, brisač, vse, pa knjižne police, ogromno pisalno mizo, dva velika fotelja, mini mizico, TV na steni in zaenkrat enojno posteljo, ogledujemo se za večjo. Zdaj so najstniki in že pripeljejo prijatelje in je fajn, ker so v svoji sobi, imajo fotelje in tv, skratka komot.

Jaz bi bila za moževo varianto.

Naša ima dve sobi, ki sta prehodni, pa sedaj, ko je najstica to pride še kako prav. V eni sobi ima spalnico in je njen kotiček za počitek in sprostitev, v drugi pa soba za učenje in obiske prijateljic.

Če bodo otroci imeli velike sobe, si bodo kasneje, kot najstniki lažje organizirali svoje kotičke primerno svojim željam in potrebam.

Jaz pa sem nekje prebrala, da bi v bistvu morali imeti otroci večje sobe, kot pa starši.
Namreč starši v spalnici samo spimo, otroci pa se v sobi igrajo (ko so malo starejši seveda), delajo naloge, povabijo prijatelje k sebi…
Tako da ja, jaz razmišljam, da bi najino spalnico in otroško sobo ravno zamenjali, tako, da bi otrok imel večjo sobo kot pa midva.

Jaz si npr. sploh ne morem in nočem predstavljati tega, da se bo moj otrok odselil – nikakor.
Upam da ne bom zoprna tašča, ampak res no, kako bi bila srečna, če bi kdaj imeli hišo, da bi lahko otroci živeli z nama – ne vem no, ampak če si kaj želim, si tega želim, pa vem, da je najlepše če je vsak na svojem, ampak vseeno no.
Ne predstavljam si tudi, da nebi imela rada sinove žene, zaenkrat si tega ne predstavljam. Zame so to otroci in ravno tako bom imela rada njo, kot sina. Si ne morem predstavljat, da imam hčerko in jo neka koza maltretira no! Ni govora, ona bo isto moja hči in pika.

Ojej, tole pa ni zdravo, veš.
Imaš otroke?
Koliko so pa stari?

Imam otroka in povem ti, ni ga lepšega od opazovanja, kako sprva počasi in drobencljavo, potem pa vedno bolj pogumno in suvereno odhaja in osvaja beli svet, s popotnico tvoje vzgoje in ljubezni….

Otroku želim vse dobro in ni nujno, da je ravno moja bližina tisto najboljše.

Ojej, tole pa ni zdravo, veš.
Imaš otroke?
Koliko so pa stari?

Imam otroka in povem ti, ni ga lepšega od opazovanja, kako sprva počasi in drobencljavo, potem pa vedno bolj pogumno in suvereno odhaja in osvaja beli svet, s popotnico tvoje vzgoje in ljubezni….

Otroku želim vse dobro in ni nujno, da je ravno moja bližina tisto najboljše.[/quote]

Pa saj ne mislim, da mora z menoj živet, ampak ne razmišljam pa o tem, kako se ga bom čimprej znebila!
Tako razmišljanje je podobno temu: komaj čakam, da zraste, da ne bo več težko…
Mislim no? Pa če komaj čakaš da zraste, da tebi ne bo več nič treba, potem pa ne vem zakaj ga imaš? Pa ne mislim nate, ampak na izjave nekaterih žensk iz prejšnjih postov.

Jaz bi naredila eno sredinsko varianto. Ravno stanovanja si ne rabijo naredit v sobi. Je pa lepo, da ima otrok v svoji sobi dovolj prostora, da se lahko noter v miru igra. Torej da je nekaj prostora tudi za igro, za kak manjši tepih, pa da si lahko razstavi stvari.

Gradite tako, da bo grad mogoče nekoč tudi prodati, če bo treba, in da ne boste delali samo za kurjavo. Jaz sem za udobni minimum, torej raje malo manj kot preveč, dnevne sobe v velikosti nogometnega igrišča me ne ganejo, ker takoj pomislim, koliko je treba odšteti za kurjavo in koliko ceodvaja to pomeni.

In seveda je prav, da gredo otroci čim prej od doma, pa ne zaradi staršev, ampak zaradi sebe. Takrat se žur šele začne, ko si sam svoj gospodar in dejansko delaš, kar hočeš. Me zanima, kako bi bile vesele, ko bi vam otrok ob treh ponoči pripeljal bando na kavo in bi zjutraj prišli v raztureno kuhinjo. Če je pa v svojem stanovanju, pa to mirno naredi in sam odpravlja posledice katastrofe. Meni je bilo zakon, ko sem šla živet na svoje in to privoščim tudi svojim otrokom.

če so pogoji, čimvečjo… vsi ostali razlogi za manjše se mi zdijo za lase privlečeni
sama sem imela sobo 7×4, dovolj prostora za dve mizi (pisalna za naloge, računalniška), dve garderobni omari, foteljček za posedanje prijateljic in na sredini dovolj prostora za igranje in ustvarjalnost

Gradimo na novo in imamo otroške sobe 10 kvadratov. Mislim, da je to dovolj.
Kot je že ena napisal: stroški so v veliki hiši večji.

Jasno, da velika soba ne bo zadržala otroka doma v nedogled niti ga majhna ne bo odgnala.
otrok naj ima, če je le možno, dovolj veliko sobo za vse svoje stvari, za igro, za druženje s prijatelji … Ja, kakih 15m2 se mi zdi kar OK, komot tud več.

Ko se je prijateljica vselila v stanovanje enih 200m2, sem šla pogledat, pa otroške sobe čist majhni fuglovži – postelja, pisalna miza in ena mini-mini omarica. Na vprašanje, zakaj so otroške sobe tako majhne, je rekla, ja, arhitekt je tako zrisal …

otroci bodo šli od doma.
kdo vama bo vzdrževal nerabljene kvadrate?
ali se bo eden od otrok naselil lepo doma, z drugim pa se bosta skregala, ker bo moral v najem?
večja hiša večji problemi.

Hm, no. Različni pogledi. Pri nas smo uredili tako, da ima deklica, ki je najstarejša največjo sobo (27 kv) in iz svoje sobe še mini kopalnico (slabih 9 kv).
Fanta imata identični sobici po 18 kv in skupno kopalnico. Imajo pa otroci v mansardi svojo galerijo, ki jim služi kot oroška dnevna (28) in pod frčado kot za učenje(16), kjer so računalniki.
Naša apalnicaje spodaj. Imamo radi velike, odprte prostore.
Ne obremenjujem s e s tem, kaj bo čez 20 let.
Bomo že videli kaj bo in takrat reševalči situacijo, če bo treba!