prometna nesreča, en mrtev, kaj zdaj?
Brecka, vem da velika večina motoristov vozi prehitro, jih tudi sama velikokrat pošiljam v tri krasne. Ampak vedno več nas je takih, ki vozimo previdno in po pameti, ker bomo edino tako preživeli, če bomo sploh. Ne motijo me izjave o prehitrih motoristih, moti me posploševanje, predvsem pa odnos do mrtvega motorista in do njegovih svojcev. Predvsem pa vsesplošno pametovanje in pomanjkanje osnovne človeške etike in občutka za sočloveka.
Jaz pa nisem več motorist, včasih sem pa bil. In preživel, tudi zato ker sem imel očitno nekaj sreče. Me pa še vedno moti, ko tako kot nekoč mnogi “vozniki avtomobilisti”, zlasti tisti, ki so šele v sedmem poskusu naredili vozniški izpit že od daleč vedo, da so motoristi divjaki in da so prav oni sami najboljši vozniki.
Velika verjetnost je, da bo dobila pogojno, samo določena kazen bo malo “hujša”, npr. namesto 1 leta s preizkusno dobo 2 le, bo dobila verjetno malo več in daljšo preizkusno dobo. Ponavadi je to v tistih zadevah, kjer storilec prej ni bil prekrškar in ni bil predkaznovan. Zgoraj ena omenja deljeno krivdo – kazensko pravo jo za razliko civilnega prava ne pozna, torej so samo olajševalne in obteževalne okoliščine. Če bo spoznana za krivo, bo pravdno sodišče pri morebitnem odškodninskem zahtevku svojcev vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in njene odgovornosti. Če bo oproščena, to še ne pomeni, da pravdno sodišče odškodninskemu zahtevku ne bo ugodilo, tj. oprostilna kazenska sodba je ne razbremeni odškodninske odgovornosti.
Glede motoristov se pa v celoti strinjam z motoristko-nrg. Sama sem sicer sopotnica na motorju, pa naju je prav tako parkrat rešilo samo fantovo predvidevanje. To, da fant požuga čudnim voznikom, ki delajo kozlarije, je pa tako ali tako postalo na vožnjah že rutina. Če pa je kdo gledal slovenski dokumentarec Okus po hitrosti, pa tako ali tako ni čudno, da je mnenje o motoristih takšno.
LP
Lunca, točno tako. Dokumentarc je bil obupen. In potem ljudje to gledajo in na splošno udrihajo po motoristih. Mislim, da je v vsaki skupini ljudi nekaj idiotov, večina pa je povprečnih. Sama sem tudi zaposlena na tem področju in vam moram povedati da 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} motoristov zrelih parov, ki so v življenju spravili h kruhu otroke, nekaj denarja pa jim je ostalo za hobi, ki jim poleg stresne službe nudi eno sproščanje.
Me zanima kdo je pisal scenarij za dokumentarec? Neumen ekstremizem!
Samo en pomislek glede teh opravičil svojcem. Opravičilo iz srca in resnično je danes tako zelo redko, da ga skorajda ni. Vsak papagaj zna povedati, da je “dobro, če se opravičiš svojcem, ker se ti potem upošteva pri kazni”. Skratka, premišljeno dejanje, ki nima zveze z resničnim kesanjem in obžalovanjem. Tako je prijateljica, ki ji je 18-letni mulec zbil sina na prehodu za pešce, doživela, da je v bolnišnico prišla njegova mama in on sam. K sinu v bolniško sobo niti šla nista, stala sta na vratih in mama je kot mimogrede vprašala, kako je. Prijateljica je odgovorila, da ne prav dobro, ženska je pokimala, popokala sina in sta oba odšla. Javila sta se samo dežurnemu zdravniku, očitno zato, da bo pričal, da sta bila tam po nesreči.
Skratka, živ obup. Tako da če k meni pride kdo, zaradi katerega je moj otrok umrl, in se mi kao opraviči, ga lastnoročno zabrišem skozi zaprta vrata. Me prav zanima, koliko takih opravičil bi bilo, če se zadeva ne bi štela kot olajševalna okoliščina. Jaz bi pravzaprav v zdajšnjih razmerah bolj spoštovala človeka, ki se ni prišel opravičit. Okej, vzamem v ozir, da morda obstaja določen procent ljudi, ki z opravičilom ne bi kalkuliral, ampak v tistem momentu, ko bi se soočala z izgubo svojega otroka, bi mi gladko dol viselo, celo če bi resno mislil.
Joj, ti si res en “kr nek”. Je pač bistvena razlika med tem, ali si poskrbel za to in naredil vse, kar je v tvoji moči, da bi bil sposoben ocenjevat situacijo in opažat (se pravi vozil v treznem stanju) ali pa si šel vozit v stanju zmanjšane razsodnosti, ko so tvoje sposobnosti opažanja bistveno manjše (vinjen). In ja, med tema dvema je BISTVENA razlika in tudi tvoja vzrok in posledica sta zaradi tega kar konkretno drugače obarvana! Vzrok je v drugem primeru (vinjenost) BISTVENO drugačen – zaradi lastne neodgovornosti zmanjšana zmožnost ocenjevanja in predvidevanja situacije na vozišču. Res kriza, da ti mora nekdo to sploh razlagat!
Džizs, ste eni počeni, no.
No, tkole – so motoristi in so motoristi. Kot ste mame in ste mame. 🙂 Če so vsi motoristi nepredvidljivi divjaki (ki si po mnenju nekaterih celo zaslužijo prerani gorb), bi lahko poenostavili tudi, da ste vse mamice histerične okoli vsega kar se tiče vaših otrok.
Pa vsi vemo, da ni tako, kajne? Takšnih mamic sicer nekaj je, vsekakor pa ne večina. Kot tudi so motoristi, ki brezglavo divjajo, je pa tudi ogromno tistih, ki se vozijo po pameti.
Ne moreš tudi reči – aha, ta je imel cestača, ta je gonil. Halo!!! Ni vedno tako enostavno, KAJ točno je bilo, vedo pa samo tisti, ki so bili v tistem trenutku na kraju nesreče.
LP
kaj pa če bi voznica, če se bo izkazalo da je bil motoristt, kriv tožila pokojnika, oziroma njegove sorodnike za poškodbe, ki jih je sama doživela, psihične bolečine, ali kaj podobnega
glede opravičil, opravičiš se če si kriv ane? v nasprotnem primeru se lahko sorodniki pokojnega opravičujo tebi za povzročene ti sitnosti in težave zaradi njihovega divjaćka
Vsak papagaj zna povedati, da je “dobro, če se opravičiš svojcem, ker se ti potem upošteva pri kazni”.[/quote]
Sem pač papagaj, kaj hočeš. Tudi taki moramo živeti…. 🙂
Jaz pa imam v ljudi malo več zaupanja in skorajda bi dala roko v ogenj, da je veliki večini zelo zelo žal, da so povzročili prometno nesrečo s smrtnim izzidom. Po moje bi dali vse na svetu, da bi lahko čas zavrteli nazaj. In verjetno ne mine dan, da ne bi pomislili na umrlega…
Je pa res, da se je najbrž zelo težko opravičiti svojcem – iti pred njih z vedenjem, kaj si storil… A obžalovanje iz srca in resnično je, kot rečeno, najbrž pri večini, ne glede ali ga izrazijo na glas…
Saj nisem tebi rekla.:))
Glede na to, da se splošno ve, da opravičilo pripomore pri poznejši obravnavi, se jaz osebno ne bi opravičevala, čeprav bi mi bilo grozno hudo. Oziroma ravno zaradi tega. Samo misel na to, da utegnejo svojici pomisliti, da se opravičujem zato, da bi kasneje imela olajševalne okoliščine, bi me odvrnila od tega.