PROSTI ČAS UPOKOJENCA
na razpolago, 26.10.2024 ob 11:47
Oba z možem sva se upokojila hkrati, stara sva okrog šestdeset let in pričakovala sem, da bova prosti čas preživljala skupaj, toda kako sem se zmotila.
Moj mož odhaja v gostilno, med svoje bivše sodelavce, mene uporabi le za pranje in kuhanje.
Ker nimam družbe, sem veliko sama. Otroci hodijo po svoje, sama pa bi šla v kakšne toplice, na morje, za kar moj mož nima posluha.
Kako si pomagate drugi, če imate podobne izkušnje.
Šestdeset je štiri več od mene, pa potujem po vsem svetu. Če kaj, imaš internet, raziskuj Slovenijo, splaniraj, poka na bus, na vlak, doker je zastonj in gasa. Domov bi si prišla samo cunje oprat. Išči postelje po turisticnih kmetijah, penzijonih. Izven poletja ni drago, vprašaj, če lahko kak dan postelje in hrane odslužiš s pomočjo, nato pa v nove kraje. Prijavi se za animatorko otrok na morju ali za pomoč v kuhinji v letoviščih, kempih…. Moža itak nimaš več, imajo ga drugi, pa ga še naj perejo in peglajo.
V podobnih pogojih sem se se znašel sem, le s to razliko, da šele zdaj ugotavljava, da nisva za skupaj. Tudi sodelavec, ki naju je enkrat eno nedeljo pred leti opazil skupaj, me je drugi dan vprašal, če je to bila ‘moja’ in ko sem mu potrdil, se je čudil, zakaj se ne razideva, saj se na daleč vidi, da ne spadava skupaj, že po stilu hoje.
Morda so kakšni zdravstveni vplivi spremenili interes tvojega moža, oziroma morda mu manjka prejšnje vzdušje delovnega okolja?
To ni prišlo čez noč, vidva že prej nista znala skupaj funkcionirat…tistih par dni dopusta sta preživela vkup ( samoumevno), prave povezanosti pa med vama ni bilo. Pa tega zaradi “prezaposlenosti” nisi tako dojemala.Zdaj ,ko pa je časa na pretek sama misliš,da se mora vse okrog tebe vrtet,ker ti ne znaš sama zorganizirat dan. Eni dojamejo šele takrat, ko so primorani bit 24ur z partnerjom, da to ni to…zato pa je v času korona omejitev prišlo do masovnih ločitev. Tebe je pač doletelo spoznanje v penziji, ampak to pa tudi ni starost,da si ne bi sama zmogla zapolnit dnevov z čimerkoli. Ne nadleguj moža za vsako stvar, ki jo ti hočeš ravno takrat, ko se spomniš…Znajdi se sama,dosti si stara
Po tridesetih letih je že toliko skupnih zanimanj, da jih ni treba iskati. So pa tudi nekatera nekompatibilna področja, prav gotovo
Ampak ljudje smo taki, da pridemo do spoznanja, da se v določenih situacijah moramo znajti sami.
Pri meni je namreč tako, da se mož obnaša kot Črnogorec. On bi šel, medtem pa naj jaz vse postorim.
Drugače zaviha nos.
Pa menda mož ne sedi cele dnevev gostilni?! Kaj celo pokojnino tam pusti??
Če dva živita skupaj, je potrebno najti kompromis. Ti pa moraš biti dovolj trdna in odločna, da pri določenih stvareh vztrajaš. Skupaj se odločita, kaj bi lahko počela, da bosta oba zadovoljna. Npr. pojdita skupaj hodit na okoliške hribe dvakrat na teden. Lahko je isti hrib stalno, ampak da gresta. Tudi ti si omisli kakšno dejavnost za tretje življenjsko obdobje. Se pravi, da naj ima vsak nekaj svojega, pa tudi da imata nekaj skupnega.
Pri nama se je začelo že deset let prej.
Nikamor več nisva hodila skupaj…
Kamor koli sva šla sva se samo prepirala skratka imela sva popolnoma drugačne interese…
Pred dvemi leti nazaj sem spoznal deset let mlajšo samsko žensko življenje z njo je popolnoma drugačno zanimivo vedno nova pričakovanja in doživetja potovanja letovanja toplice….
To je tisto kar potrebuješ in ceniš za kar je vredno živeti….
Nekateri ljudje ste res zelo nesamozavestni. Kaj rodila si se tudi z možem? Brez moža ni niti tvojega življenja. Smiliš se sama sebi in pričakuješ, da se bo mož ravnal po tvojih željah. Ne znaš živeti sama s seboj in kriviš moža za svojo nesrečo. Ti si si želela, da bo v penzionu drugače, da bo mož izpolnjeval tvoje želje. Pospravi prtljago in pojdi kamor želiš. Biti sam s seboj je nekaj najlepšega. Vsi živijo svoje življenje, mož, otroci, ti pa brez samozavesti čakaš na svojo smrt v penzionu, ter kriviš vse druge. Vzami stvari in pojdi. Če ne voziš pokliči taksi, imaš javni prevoz….ne jamraj. Prevzemi odgovornost do svojega življenja v svoje roke, preberi kakšno knjigo od OSHO, dovolj jih je, pa bo tvoje življenje drugačno. Sem že tretji teden v termah sama in to je najlepše. Počneš kar želiš. Malo premisli, rodimo se sami in umremo sami, vmes pa ne želimo živeti samostojnega življenja in sprejeti odgovornosti sami do sebe. Takoj pojdi.
Moja sošolka se je s svojim zelo dobro razumela. Vedno sta hodila skupaj, povsod in živela zelo aktivno življenje. Družila sta se s sovaščani, hodila na pohode, organizirala prireditve.
Vedno skupaj in malodane smo ju vsi občudovali, kako složen par sta.
In sedaj, mož je kar nenadoma odšel, umrl, strdek, brez slovesa, brez pozdrava.
Vsi smo šokirani. Pa sta se komaj dobro upokojila.