prva ljubezen

Pozdravljeni,

po zelo dolgem času ubadanja s problemom, sem se odločila, da povprašam na forumu…

Sem poročena (15 let), z otroki. Zelo rada živim v družini, katero sem soustvarila. Nikakor si ne želim, da bi ne bila del te družine, da bi ne živela s svojim možem. Še nedavno se mi je zdelo nepredstavljivo in nemogoče, da bi si želela biti s komerkoli drugim. Imela sem namreč močan občutek, da sem srečala pravega človeka zase.

Pred letom in pol pa me je prevela nezaustavljiva ideja, da moram kontaktirati svojo prvo ljubezen izpred 25 let. Ko se mi je to zgodilo prvič, sem misel zracionalizirala in ignorirala. Pa se je čez čas (mesece) vrnila. Takrat se ji nisem uprla in res sem človeka kontaktirala. V vseh teh letih se nisva nikoli videla, nekajkrat sem se spomnila nanj, a ne pogosto, imela sem pestro življenje (nasplošno in ljubezensko) in lahko bi rekla, da sem se morda precej zamotila, pa je bil to razlog, da se ga nisem spominjala?

Beseda je dala besedo in s to preteklo ljubeznijo sva se dobila na pijači (na njegovo pobudo, jaz sem bila do tega precej zadržana). Možu sem povedala za srečanje v naprej.

Vedno se mi je zdelo, da v tistih zgodnjih najstniških letih nisva imela prilike izživeti najine ljubezni in veliko mi je pomenilo najino druženje sedaj – čeprav v drugi obliki – neljubezensko, prijateljsko. Vsaj jaz sem si predstavljala, da bo temu tako.

Ta moški ima tudi družino, v kateri (tako izgleda) ni ravno srečen. Če drži, kar je povedal, je v zvezi zaradi (nenačrtovanega) majhnega otroka. Jaz sem v svoji družini srečna. Vsaj mislila sem tako.

Problem je nastal, ko je z izjavami, ki morda niso bile nič posebnega, pri meni začel odpirati stara občutja. Izjave kot npr, da vidi, da bi lahko zlahka živel z mano, ali pa, da me ima rad, ali pa, da so njegova občutja do mene enaka kot takrat, ipd…, hkrati se mi je zdelo fino, da se lahko tako zelo odraslo pogovarjava o najini situaciji – da nama ni bilo usojeno v tem življenju… Nobenega flirtanja, veliko obžalovanja, zares lepo… Vse to sem enostavno in pravzaprav radostno vpletala v svoje življenje. Nobenih namenov za varanje ni bilo z moje strani, nobenih nisem zasledila z njegove… Je pa bila med nama bistvena razlika, jaz bi ga imela v svojem življenju ob točno določenem terminu, ker sem si želela, da ne bi bila nenehno v pričakovanju, če se morda vidiva oz. kdaj bo to… Čeprav bi mi bilo ljubo biti z njim veliko, bi bila povsem zadovoljna tudi, če bi rekla, da se vidiva 2x letno, da bi le vedela, kdaj to bo, da odložim to pričakovanje… On, nasprotno, bi se videval bolj spontano – bi se poklicala in videla, če imava oba čas…

Ker sem dojela, da je vse skupaj slepa ulica in ker sem se zbala, da se bodo tudi pri meni aktivirala vsa tista stara občutja neizmerne zaljubljenosti in ljubezni, sem najino druženje prekinila. Želela sem si, da bi se poslovila osebno, pa se s tem ni strinjal, zato sem mu v slovo napisala pismo, na katerega ni bilo odgovora. Bila sem srečna, da ga ni, ker se mi je končno zdelo, da ga bom lahko pozabila in nehala upati, da sva skupaj. Ne kot par – kot dva človeka, prijatelja, ki sta si pomembna…

Zares sem mislila, da bo minilo nekaj nekaj časa in bom nazaj vtirjena v svoje družinsko, družbeno in službeno življenje… A minilo je že precej mesecev, jaz pa nanj še vedno mislim. Želela bi ga imeti v svojem življenju. Kar je najbolj ironično je, da nanj ne mislim, kadar mi je težko ali hudo… Jaz nanj mislim, kadar mi je najlepše. Ko sem s svojo družino ali možem in se imamo super in sem srečna… se v trenutkih samote, ki sledijo, spomnim nanj in se sprašujem, zakaj ni del mojega življenja. In potem se sama kam peljem in se radostim temu, kamor grem, občudujem lep dan in na višku dobirh energij… jokam, ker ni del mojega življenja.

Zadevo sem analizirala po dolgem in počez… Ampak resnično ne vem, kaj storiti… Hromi me dejstvo, da sem ga odslovila iz svojega življenja, kot me je hromilo to, da sem bila nenehno v pričakovanju, če bo poklical ali pisal… Ne vem, kako si ga izbiti iz glave. Ne vem, kako ga pozabiti. Ne morem verjeti, da bo čas zacelil mojo rano, moja občutja do njega danes so namreč enaka, kot so bila pred 25 leti. Z vsem telesom čutim, da sta skupaj z možem ljubezni mojega življenja.

Ne delam si utvar o pravljici s srečnim koncem. Zanima me, kako se lahko lotim pozabljanja, kako ga pospremim iz svojega srca, iz vsakodnevnih misli?

Zares bom hvaležna za pomoč, za ideje!

Da ga nehaš idealizirati.
V njega še vedno projiciraš neke neizživete sanje in si iluzorno predstavljaš, da bi bila z njim (le) srečna, kot si to predstavlja neka najstnica, ko je prvič zaljubljena.
Ni samo on tisti, ki ni srečen v svojem življenju, ker sama prav tako nekaj pogrešaš. Seveda pa tistega nikoli ne bo, saj so vse zaljubljenosti nerealne.

Glede vsiljivih misli se moraš obrniti na forum, kjer ti bo pomagal strokovnjak in sicer glede obsesivno-kompulzivne motnje.

A znaš plavati? A znaš voziti kolo? Daj pozabi plavat, pozabi vozit kolo. Koliko časa rabiš, da boš to pozabila? 😉
Nikoli ne boš pozabila tega!
Tudi prvega ne boš nikoli pozabila in škoda bi bilo, da bi ga! Lahko pa tiste občutke ovrednotiš na pravi način.

Kot si napisala gre za neizživeto ljubezen, za te ljubezni je značilno, da se končajo prej kot bi se začelo resnično življenje, prej kot se končajo iluzije.
V čem se tista ljubezen razlikuje od te, ki jo imaš sedaj z možem?
Z možem si “v dobrem in v slabem”, s taprvim si pa samo v dobrem, ni slabega, kar slabega najdeš itak omalovažuješ oz ne pripišeš pomena, lepo pa vedno znova in znova, premlevaš v svojih mislih.
Zakaj?
Zato, ker te te tvoje lepe misli navdajajo z lepimi občutki. To ti je kot droga, ker ti takrat telo preplavijo hormoni sreče in temu se ne želiš odpovedat. To se ne dogaja zato ker bi prvi bil tako dober, to se dogaja zato, ker moža predobro poznaš in o njem pač ne moreš sanjarit. Vsaj ne na tak način.

Če bi s taprvim živela življenje bi izživela tudi “ljubezen” oz iluzijo zaljubljenosti in bi bila spet na istem kot si sedaj. Na svetu je nebroj ljudi s katerimi bi lahko imeli lepo partnerstvo, z vsakim malo drugačno, ampak lepo, če…… ČE BI SE ZA TO PARTNERSTVO POTRUDILI!

Vprašaj se kaj ti/vidva počneš/a za svoje partnerstvo z možem, zakaj je tako monotono, pusto, da raje sanjariš o nekom tretjem kot pa, da bi gradila na vsem lepem kar imaš z njim.

Goldfish, hvala, nekako takšno usmeritev sem rabila. Bom poiskala.

Robi, tudi tebi hvala za odgovor. Se strinjam v delu, da vanj še vedno projeciram doživetje sanje, nikakor ga pa ne idealiziram, kot tudi ne mislim, da bi bila z njim le srečna… in ja, sem na splošno srečna. Ne pomeni, da mi otroci ali mož kdaj ne grejo na živce. Ali jaz njim, da se razumemo 🙂 se imamo pa v veliki večini zelo v redu in zelo radi. Ne sanjam o boljšem življenju… Ne razmišljam, da bi mi bilo z njim bolje, ne razmišljam, da bi zapustila moža… Kot rečeno, na prvo ljubezen se ne spomnim v trenutkih, ko bi me nekaj motilo pri možu… Jaz ga pogrešam takrat, ko se imamo fajn. Meni to ni normalno, hkrati pa to tako dolgo traja, da si moram priznati, da očitno sama ne zmorem normalno zaključiti zgodbe. 🙁

*nedoživete sanje

Kam sem moraš usmeriti, je (vedno) tista težja pot, ker le ta vodi k ohranjanju zakona, v katerem sta se tekom let odtujila – torej k svojemu možu in reševanju vajine partnerske krize. Ti bežiš stran od (zakonskih) problemov – in ker ti je dolgočasje vsakdanji spremljevalec, ker ne najdeš smisla v tem, kar dejansko imaš doma, raje obujaš spomine in premlevaš hipotetična vprašanja ‘kaj če bi bilo, kako bi bilo…” se zatekaš v preteklost in gola sanjarjenja, nerealistična pričakovanja in najstniška hrepenenja, navkljub temu, da imaš moža in otroke, kamor bi dejansko morala usmerjati svoj “eros” oz. življenjsko energijo. Ukvarjaš se z zasebnim življenjem drugih, daješ neke kvazi nastvete in tolažilno podporo “nesojeni ljubezni” (čeprav vaju loči 1/4 stoletja!!!), kar je spet lažje, namesto da bi se soočila z lastnimi problemi. V navidez v drugo embalažo zavitimi besedami sprašuješ, če ti je dovoljeno imeti avanturo s tem moškim, čeprav veš, da se vsi obeti za prihodnost z drugim moškim vedno začnejo in se tudi bodo končali s seksom…

Kot ima zgodba začetek v tebi in tvoji razdvojenosti, tako bo treba tudi zaključiti zgodbo, da se osvobodiš notranjega konflikta med tem, kar ti govori srce (podzavest) in razum.
Naš odnos do zunanjega sveta je odvisen od naših potreb, pa naj so to fizične alu čustvene, ki jih preko tega materialnega sveta zadovoljujemo. Če razmišljaš in ob lepih trenutkih z možem asociiraš na tega prijatelja, potem to pomeni, da si želiš, da bi sedanje lepe trenutke z možem, izpolnjevali občutki zaljubljenosti, spontanosti, svobode in brezskrbnosti….Ta prijatelj je zato le sredstvo, ki tvojemu razumu omogoča, da zadovoljiš še svoje srce in se tako počutiš v polnosti zadovoljena. Nekaj podobnega, kot če hrano malo posoliš, da ima pravi okus, ker se nam zdi, kot da nekaj manjka, pa čeprav smo tudi od te hrane popolnoma siti.

Rešitev te razdvojenosti je v tem, da v svoj odnos vneseš to komponento, ki jo najdeš pri drugem. Ali pa se razumsko poskušaš zadovoljiti s tem, da popolnosti ni da je bolj ali manj normalno, da v dolgotrajnih vezah ne more biti več občutkov zaljubljenosti in idealiziranja, ker življenje ni ideal in resna veza zahteva odgovornost, čustevno zrelost ter konstruktivne pogovore, ki gradijo in ohranjajo odnos.
Zato je vprašanje le, kaj bo naredil razum in kako se bo s tem soočil. Ker “srca” ne moreš utišati.

Hvala za vse odgovore. Z razumom sicer, žal, sama ne znam odgnati misli… in bojim se, da bo moj notranji konflikt kar ostal, ker ga ne bom znala razrešiti.

Ne iščem vstopnice ali alibija za avanturo. Ne sprašujem, ali bi bilo bolje živeti z možem, ali si omisliti ljubimca, ali se celo ločiti in zaživeti s prvo ljubeznijo. Mene zanima, kako se znebiti misli v glavi, ki pridejo takoj, ko sem malo sama in nisem okupirana z delom…

Kaj pa če te misli pač sprejmeš, namesto, da jih zavračaš? Saj praviš, da so prijetne. 🙂

Res?!? Prijetne? Kje to pravim? Jaz žalujem v mislih, ker ni del mojega življenja. Kaj je tu prijetnega?!? Kot sem napisala: “A minilo je že precej mesecev, jaz pa nanj še vedno mislim. Želela bi ga imeti v svojem življenju. Kar je najbolj ironično je, da nanj ne mislim, kadar mi je težko ali hudo… Jaz nanj mislim, kadar mi je najlepše. Ko sem s svojo družino ali možem in se imamo super in sem srečna… se v trenutkih samote, ki sledijo, spomnim nanj in se sprašujem, zakaj ni del mojega življenja. In potem se sama kam peljem in se radostim temu, kamor grem, občudujem lep dan in na višku dobirh energij… jokam, ker ni del mojega življenja.”

Kot kaže, sprejemaš napačne odločitve v svojem življenju in jih kasneje obžaluješ. Časa nazaj se zavrteti ne da, lahko pa začneš sprejemati drugačne odločitve oziroma začneš zanje odgovarjati.

Marko, prosim, povej kaj več… o sprejemanju napačnih / pravih odločitev in o dogovarjanju zanje.

*odgovarjanju zanje

V življenju ne moremo imeti vsega, zato vsaka odločitev za nekaj, hkrati pomeni odpoved nečemu. Ljujde, ki se tega zavedajo, so naučeni ter so takšno razmišljanje ponotranjili, veliko lažje sprejemajo odgovornost za svoje odločitve in ne žalujejo za tistim, česar v bistvu niti ne morejo imeti.
Kdor pa tega ni naučen, ga bo življenje velikokrat postavljalo pred izzive in konflikte in dvome, zaradi katerih človek v osnovi nikoli ni v resnici in v svoji globini srečen ter zadovoljen.

Saj pa je del tvojega življenja. Če ne bi bil, ne bi imela problema.

To pa ne gre skupaj. Trenutki samote niso nekaj lepega in vir sreče.

Občutek sem dobil, kot da si s poročena z nekom, s katerim že od začetka nisi bila povsem prepričana, da je pravi. To bi pomenilo napačno odločitev v preteklosti.
To kar pravi Robi, da v življenju ne moreš imeti vsega, je verjetno res, vendar partnerja, ki te zadovolji tako na spolnem, kot čustvenem področju, pa se menda že najde. 🙂 Ne vem pa, katero lastnost človek potrebuje, da na tako osebo naleti oziroma jo zna izbrati.
Zakaj pa ta bivši ne bi mogel biti en majhen del tvojega življenja? Samo mejo si morata znati postaviti. Pogoj je, da imata oba zadovoljive odnose s svojimi partnerji, kar pa jih očitno nimata. Vidva bi, da plavata, a da se pri tem ne zmočita.

Drži. A v mislih sem imela druženje, srečevanje, bližino… na ta način pa ni del mojega življenja. 🙂

Aja? To mi je pa novo. Samota osamljenost, lonelyalone.
Moji trenutki samote so vir sreče. Ne rabim nenehnih distrakcij, animacij, da mi je fino. Zato pa me to sedaj tako zelo moti, ker moji trenutki samosti niso več “Moji”…

Brez kopalk? 😉

Morbit ga pa rabi, da bi ji prišel kej zidat? 🙂

Aja? To mi je pa novo. Samota osamljenost, lonelyalone.
Moji trenutki samote so vir sreče. Ne rabim nenehnih distrakcij, animacij, da mi je fino. Zato pa me to sedaj tako zelo moti, ker moji trenutki samosti niso več “Moji”…

-;)))
Prepusti se toku v matici -;))

Drži. A v mislih sem imela druženje, srečevanje, bližino… na ta način pa ni del mojega življenja. 🙂

…[/quote]

Kako pa to, da si glih z njim vse to želiš?
Ne najdeš nikogar drugega?

Pogrešaš bližino z nekom, ki jo iščeš izven zakona….

Joj ženske no … pa tako polna usta so vas kakšni prasci so moški – same ste pa kaj boljše?
To bo še le še ena zgodba, ki ne bo imela lepega konca.

Avtorica, odrasla ženska si, ne rabiš nobenega pridiganja. Spomni se, da si poročena in da imaš družino. A to res prav nič več ne pomeni te dni? Povej možu to, če si upaš. Če si ne, potem je odgovor na dlani – ti pa izbiraj.

Tvoja prihodnost je stvar odločitve. Zakomplicirala si boš pa ravno toliko, kot si boš dovolila.

Ja, s podobnim vprašanjem se tudi jaz ukvarjam 😉
Ampak bistvo je, da ne iščem nikogar za bližino, druženje… moje socialno življenje je meni ok, bližine imam z možem, prijateljicami in kakšnim prijateljem vmes čisto dovolj. In je ne iščem dodatno. Sploh ne v ljubezenskem smislu… Ampak on je tisti, s katerim se mi prebudi želja, potreba, po njegovi bližini. In nobena od ostalih bližin te želje ne zmanjša. 🙁

Res nikoli nisem izustila, da so moški prasci, ker menim, da se to ne ločuje po spolu 😉
Bi pa rada slišala oz. prebrala, kaj prašičjega sem storila?

Ja, s podobnim vprašanjem se tudi jaz ukvarjam 😉
Ampak bistvo je, da ne iščem nikogar za bližino, druženje… moje socialno življenje je meni ok, bližine imam z možem, prijateljicami in kakšnim prijateljem vmes čisto dovolj. In je ne iščem dodatno. Sploh ne v ljubezenskem smislu… Ampak on je tisti, s katerim se mi prebudi želja, potreba, po njegovi bližini. In nobena od ostalih bližin te želje ne zmanjša. :([/quote]
In kaj misliš, da ti on lahko ponudi ?

Ja, s podobnim vprašanjem se tudi jaz ukvarjam 😉
Ampak bistvo je, da ne iščem nikogar za bližino, druženje… moje socialno življenje je meni ok, bližine imam z možem, prijateljicami in kakšnim prijateljem vmes čisto dovolj. In je ne iščem dodatno. Sploh ne v ljubezenskem smislu… Ampak on je tisti, s katerim se mi prebudi želja, potreba, po njegovi bližini. In nobena od ostalih bližin te želje ne zmanjša. :([/quote]

In kaj čakaš?