Ce bi vedla, da je tolk tezko ne vem, ce bi si upala met otroka. Ne da ni lepih trenutkov sam to kar nobena ni povedala je da bos jokal ker nisi spal 4 noci pa te je strah pa ne ves, ce delas prav pa da si kot zombi. Vsi kazejo sam lepe fotke na instagrmu ampak jaz v resnici nisem cel teden umila las, pod tusem nisem bila že tri dni in vcasih se pocutm kot da me je kdo vrgel pod valjar. A ste imele tud ve take obcutke? Vse, ki jih vprasam pravijo, da saj ni tako hudo, jaz pa se smrdljiva, neprespana in lacna smilim sama sebi in ne vidim nic tako lepega v materinstvu, vsaj za enkrat ne.

Saj se hecaš ane? Imam tri, enga za drugim, prvega sem imela pri 35 letih in se do sedaj še nikoli ni zgodilo, da se ne bi zvečer stuširala, umila, da bi bila lačna ali žejna. Saj imaš tud moža verjetno ane? Nelatere ste res razvajene, je treba mal tud potrpet, spat po delih, se organizirat za vsak dan sproti ne se pa smilit sama sebi. Mi2 sva brez babiservisov, ker so predaleč in vse zmoreva sava služba, otroci, hiša…..

Naj te potolažim: otroci so zelo različni. Tisti, ki imajo zdrave otroke in pridno spančkajo, ne vedo, kaj imajo.

Imam tri, sedaj že odrasle in priznam, da mi je bilo včasih težko, zelo težko. Moji otroci so zelo jokali, ponoči niso spali, so se zbujali, jaz sem bila včasih tako obupana, da sem se spraševala, če bo to sploh kdaj minilo. Ampak je minilo!

Globoko vdihni, poskusi se umiriti, ker če si ti nervozna, potem bodo tudi otroci. Ne razlagaj okoli, kako ti je hudo, ker ti bodo rekli, tako kot ta gospa, da si razvajena, lena, da ne znaš delati z otroki, ipd. Ker ljudje so žleht. Ko otrok čez dan zaspi, se tudi ti uleži in zadremaj vsaj za nekaj minut, to ti bo pomagalo premagati utrujenost.

Otroci bodo zrasli in tudi ti boš prišla k sebi. Srečno.

Jaz recimo nisem za otroke. In ker se tega zavedam, jih ne bom imela. Ne vem, kako naporno je, ampak si večkrat predstavljam različne situacije. Nimaš kaj. Ni to oh in sploh. Pol pa da se ti še zadrogira, pade pod avtobus ali kaj. Ne hvala.

Tudi zame je bil prvi šok. Jok od rojstva naprej. Prvo noč sem ga nosila okoli. Pa popolnoma razrukana tam spodaj. Nič lepi spomini. Pri drugem je bila zadeva popolnoma drugačna. Nikoli pa ni bilo več tako, kot pred otroci. Zato je verjetno res najbolje narediti globok vdih in ne pozabiti nase. Ker če boš zdaj na začetku poskrbela tudi zase, sprejela vsako pomoč, ki ti bo ponujeno, ti bo dete hvaležno, ti pa boš boljša mama in v sebi zadovoljna. Jaz sem zdaj pametna, takrat pa nisem bila in dvajset let kasneje se mi to še kako pozna. Tudi otrokom, na žalost. Naj ti bo vodilo, da si ti prva in ne zadnja.

Največja napaka sodobnih mamic, da ob najmanjšem joku , otrok v naročju.  Dojenček se utrudi samo z jokom in svežim zrakom, da lahko zaspi.  Naj se dere, bo imel samo boljša pluča.

Ja,pri meni je blo še huje…ja..minilo po 3 letih

No. Precej pretiravaš. Če si samohranilka, verjamem, da ni volje kuhat za enega. Pol ure, pa čeprav na obroke, da greš v miru pod tuš in na wc, pa v 24 urah najdeš. Ni hudič. Ne ukvarjaj se s sterilnostjo doma in fb fotkami. Ko dete spi, mama spi.

Sito dete v voziček in na zrak.

Skulirana mama = zadovoljen otrok.

In ja. Otrok čuti mamin strah, obup, paniko in nemir. Pa tudi mirnost in srečo.

No, daj, spravi se k sebi!

malo manj glej fb in instagram pa bo

Pa jasno je, da si pri prvem vsa napeta, za vsak jok skočiš, vse ti je prvo in neobičajno. Rabita čas, da se navadita drug drugega. Nič ne bo narobe, če bo kdaj mal zajokal, ko boš glih pod tušem. Ko kuhaš, ga daj v tist stolček, ko se gunca( vsaj včasih so bili, pa takrat ni še noben svaril, da kake nevšečnosti povzročajo) inbga imej ob sebi na mizi, pultu, da te gleda. Nikoli nisem otroka puščala, da se je drl, da se bo utrdil, na porodniški sem v prvo zato, da skrbim za dojenčka.

Pa moj prvi tudi ni spal, dokler se ni enkrat do sitega najedel. Drugi pa čist kontra. Po eni strani sem hvaležna, ker imam zaradi nespanja večjo starostno razliko, ker če bi bil prvi tak sonček, bi imeli drugega veliko hitreje, pol bi bla pa veselica pri bajti.

Sin do tretjega leta in pol ni ponoči spal. Zbujal se je 2o x na noč. Ker je imel mož napornejšo službo od mene sem se ponoči zbujala jaz. Čez dan je bil zelo aktiven in ni šans, da bi ga pustil za sekundo samega. Ji bil res kaskader. Za kosilo smo včesih imeli samo kjajce na oko in to je bilo to. Še iz zmrzovalnika ni bilo čas vzeti. Hči je bila kot bubica, sploh nismo vedeli, da jo imamo. Zato tisti, ki niste okusili kaj je zahteven otrok, kaj pomeni cele noči ne spati,…., bodite raje tiho.

Kaj bomo pol mi rekli, ko je bil prvi nedonošen, k res pojma nimaš kako postopat, ko ga dobis dam, ko je tako nežen?

Ko nimaš z dojenčki izkušenj ama ništa, pol dobiš pa še bolj močen projekt za speljat?

Kaj bi šele bilo če bi imela dvojčke?

Nehaj toliko skrbet in predaj nekaj dela na očka.

Ko spi otrok, na hitro pod tuš, potem pa dremaj z dojenčkom.

Ko kuhaš, ga daš v lupinico pa na mizo, ga privezes, da se ne zvali dol, mu govoriš, kaj delaš…

Olupimo korenček, damo kuhat riž…se obrneš k njemu….to mu je kot igra…

Itak tudi veliko spijo…takrat se uredi in se še malo ulezi…

Potem malo na sprehod…zvečer kopanje, hranjenje… pa bo spal kot polhek

nujno se zrihtaj.

A ne govorite skoz, kako je treba mladino vzgajati na hard in s šoki da trpijo, da bodo na vse navajeni, potem ste pa tukaj odrasli, ki jamrate non stop ne otrok, ker vi hočete dat svojega osebnega lajfa, pa ne boste že prilagajali, pa itd. Kdo je potem zares razvajen….

Jaz verjamem, da otrok pomeni spremembo, da niti slučajno ni lahko, samo pesmica in pravljica, ampak se potrpi, ker je tudi lepo in predvsem je to nekaj edinstvenega v življenju…. Je samo obdobje nespanja, ki mine.

In da se ne stuširam 3 dni, ti ne verjamem, potem si total neorganizirana in nesposobna… Potem očitno tudi na WC ne greš al kako????

Res je. Ampak mine, verjemi. Imam tri in pri prvem je bilo res hudo. Spal ni NIČ. Od prvega tedna po rojstvu dalje je čez dan zaspal 2× po 20 min. Pa še to na sprehodu, da nisem mogla vmes nic postoriti. Posledicno je bil cel dan siten in jokav. Seveda tega mamice ne razlagamo naokoli, ker se potem najdejo takšne pametnjakoviči, kot tista, ki ti je prva odgovorila. Super mame, vseznalke, superiorne ženske, ki te potem še bolj potlačijo in se počutiš še huje. Ampak mine. Pri nas je bilo po 1. letu že zelo bolje. Je bil pa res tudi pozneje zelo zahteven otrok. Zdaj je prav prijeten srednješolec. Puberteta ga ne daje preveč. Za razliko od drugega, ki je bil kot dojenček priden, da smo komaj vedeli, da ga imamo, nam pa zdaj kot pubertetnik dela sive lase. Srečno!

Da  dojenček nič ne spi so pravljice. Samo ni spal ,takrat, ko ste si vi zamislili. Pa prvo pravilo, otroka se ne cinca, ne v naročju in ne v vozičku.

Mi tut imamo tri. Sicer že zdaj odrasli, ampak pri nobenem doživljali travm. še hišo smo gradili, otroci šli komaj pri 5 letih v vrtec razlika med njimi po 3 leta. Prav luštno smo se imeli in včasih pogrešamo tiste čase. in ja vedno vsi umiti, siti in naspani. In brez nekih pretiranih pomoči staršev.

Pri meni je isto. Moj je star skoraj dve leti, cele noči se zbuja, že dve leti sem popolnoma neprespana. Čez dan pa pogon in akcija. Hodi v vrtec in tudi rad gre tja, tudi spi popoldan. Ampak noči so grozne.

Kakšen je zdaj tvoj sin? Jaz se za svojega bojim, da je preveč aktiven, da se ne bo uspel zbrat, ko bo enkrat v šoli. Kako je s tvojim sinčkom sedaj?

Daj, samo tiho bodi. Nič ga ne cincamo in ne prenašamo. Ampak zbuja se ponoči po 10x zagotovo. Posteljica je zraven naše zakonske postelje, pa se zbuja konstantno in joka. Še huje je, ko je prehlajen. Čez vikende grem popoldan spat z njim. Naj bi ga pustili jokat, dali v drugo sobo in si zamašili ušesa s čepki?

Oglašam se ti zato, da te potolažim, res mine. Moj prvi meseca z dojenčkom je bil tako zelo naporen, še posebej ker dojenje ni steklo in potem krči itd…, sem si pa res še sama otežila situacijo, ker me je preveč skrbelo. Pa tudi za pomoč nisem zaprosila in čisto premalo obremenila moža, veliko preveč vse sama. Skratka ne glej drugih, ne primerjaj se, priznaj to kar je in si probaj čim bolj olajšati stvari, prosi za pomoč.

Priznam, pogrejejo me komentarji v smislu “si razvajena”, noben ni v tvojih čevljih, vsak nosi svoje in stvari doživlja na svoj način.

Avtorica, vedi, da mine.

Tisti, ki imajo otroke, ki spijo ponoči, sploh ne vedo, da imajo otroke.

Mi smo pri prvem gagali 2 leti, pri drugem 3 leta. Večkrat na noč. Čisto vsako noč.

Ko je enkrat prvi otrok spal do petih, sem mislila, da je umrl. To je bilo samo enkrat in potem nikoli več.

Pa ne poslušaj drugih, kako so njihovi sami angelčki, ker niso…

Midva sva plačala pomoč. Je poskrbela za gospodinjstvo. Staršev ni v bližini, sem pa tja so prijateljice prišle, da sem imela vsaj malo stika z ljudmi (to mi je najbolj manjkalo). Žensk (ja vedno so ženske), ki so menda vse krvaveče zidale, kuhale filane paprike in tri otroke en dva tri porihtale na par urah (ne v kosu!) spanja čez noč…..pač nisem poslušala. V resnici se mi smilijo. Imajo očitno potrebo prikazovati kako so supermame, superžene, nadčlovek…žalostno je to. Če te jok otroka ne spravlja v paniko sem in tja, če te nonstop ne skrbi takoj po rojstvu, če si naspan in poln energije….no pomoje imaš psihične probleme ali pa lažeš ko pes. Zakaj točno pa ne vem. Ker noben ne tala nagrad za ženske ki ne jamrajo. Imamo pravico pojamrat kdaj. Jasno ne tem ženskam, ker te ženske nimajo empatije. Ne do drugih žensk. Ne do otroka. Zato jim pa je tako simpl vse. Ker so roboti očitno. Moja mami je rodila 5 otrok. Na kmetih. Ima še zdaj posledice te pridnosti in bom vse sama prvo minuto ko pridem domov. Mi je miljonkrat rekla naj ne bom kot ona in zaprosim za pomoč. Pa je ena najbolj trdoživih delovnih žensk kar jih poznam. Ampak ni pa sociopat in večkrat govori kako težko je bilo in kakšne posledice ima.

Ne, meni je bilo super. Kaj bi dala, da bi bila otroka, se enkrat majhna. Meni najlepsi cas. Pa sem imela oba doma do 4 leta.. Vmes oba, skzpaj dve leti. Pa nimam babic blizu, moz je pa tudi precej okzpiran s sluzbo. Niswm pa komplicirala, otroka super.. Ce je mama mirna, je tudi otrok. Ponavadi.

Ja, svinjsko težko je bilo. Zdaj sta že odrasla, 25 in 20 let. Ja, 5 let sta razlike, ker sem bila povečini sama, starša sta bila že pokojna, tašča brez neke topline. Nikoli mi ni niti juhe prinesla, mož je bil v službi cele dneve. Še dobro, da ni bilo takrat fb, IG. So mi prijateljice, ki so jim mame vse k riti prinesle, nabijale slabo vest, naj se vendar potrudim z dojenjem itd. Dojila sem vsakega po 4 mesece, potem ni šlo več. Povem po pravici, začelo mi je biti ok, ko je bil mlajši ene 5 let star, potem pa res bolje, ko sta bila oba v OŠ.