prvi razred-je to normalno
Tudi jaz mislim, da nisem bila nesramna. Sem bila pa realna.
Delo v prvem razredu ni samo igra, nekatere veščine se osvajajo preko igre, nekaj je pa tudi frontalnega dela in potrebe po sedenju in poslušanju drugih (ne samo učitelja) in tako je tudi prav.
In glede na to, da je eden temeljnih ciljev urjenje grafomotorike, mora biti tudi veliko delovnih listov. Če ne drugih, tistih z grafomotoričnimi vajami. Pa takih kjer je potrebno rezanje in lepljenje. Da ne govorimo o onih z računi, ali naj pač vse računajo na pamet? Kaj pa simbolni zapis?
Pisno preverjanje znanja je predpisano pa če ti je še tako zoprno. Pa tudi če ne bi bilo – razloži mi, kako naj temeljito preverim in ocenim znanje vseh standardov znanja USTNO pri 24 učencih in imam hkrati še čas za jemanje nove snovi in utrjevanje.
Ja, seveda je veliko lažje vse dejavnosti organizirati v kotičkih preko raznih iger, ki so same sebi namen, potem pa v spričevalo zapisati, da so otroci osvojili vse standarde znanja brez kakršnegakoli preverjanja in ocenjevanja. Potem pa pridejo otroci v 4. razred in iz otrok, ki niso nikoli imeli nobenih problemov, dobimo otroke, ki kar naenkrat dobivajo negativne ocene.
Poleg tega pa, vsaj po mojih izkušnjah, učenci komaj čakajo, da bodo lahko kaj “napisali”.
Mislim, da bi morala malo raziskati svoj odpor do pisnih izdelkov in se malo poučiti o tem, kako izgledajo (koneckoncev marsikateri učiteljski priročnik zadaj vsebuje že pripravljenje pisne teste, ki jih učitelj samo fotokopira), in šele potem soditi o njihovi (ne)primernosti!
No, mislim, da je naša učiteljica dojela poanto deventletke. Naši otroci se imajo v šoli super. Nobenih problemov. Za zdaj. O kakšnem pisnem preverjanju še ni bilo govora. Za zdaj jih navajajo na sistem domačih nalog, veliko rišejo, ustvarjajo. Jih bo imela pa ta učiteljica do 4. razreda, tako da ne bodo padali od ene k drugi. Vse pohvale, sem bila pa kar precej skeptična. Moj otrok v šoli res uživa.
Mislim, da ne bi smelo biti vprašanje pisati preverjanja da ali ne (jaz v tem ne vidim prav nič spornega, tudi v prvem razredu ne), ampak se mi zdi bolj pomembno to, kako se to predstavi otrokom vsaj na začetku prvega razreda … če učitelj zna to dobro zastaviti lahko to otrokom izgleda kot prijetno reševanje nalog, za učitelja pa je to učinkovit pripomoček za oceno doseganja ciljev in za starše koristna informacija ali ima otrok pri osvajanju učne snovi težave ali ne … in možnost pravočasnega ukrepanja oz. pomoči na način, da otrok sploh ne bo zaznal, da je karkoli narobe…
Če bi bilo pa po moje, bi pa vsaj od drugega razreda naprej uvedla tudi “informativno” številčno oceno pri preverjanjih, ki bi bila otrokom in staršem dober pokazatelj, kaj lahko pričakujejo v četrtem razredu…samo primer – v tretjem razredu vzamejo poštevanko. Seveda preverjanje ni za oceno in po mojem otrok, ki ne zna poštevanke, vseeno napreduje v višji razred…ampak potem se v četrtem razredu “KAR NAENKRAT” pojavijo hude težave….
Tole pa ne bo držalo! In sploh ne v 1.9! V vsej OŠ se prej itak piše preverjeno, veliko vadijo in tako izveš da otrok kmalu piše, itak se napovejo kontrolke, ker več ko dve na teden ne smejo pisat. In ker otroci v 1.9. itak še ne povedo vsega kar se dogaja v šoli starš in šola kontaktira z beležkami, preko phona in govorilnih urah.
1.9. je res kot neki vrtec, otoke ocenjujejo bolj na način z opazovanjem, med igro, sploh ni res, da bi naj zdaj sedeli in nekaj pisali, ja madona kaj pa so pisali, če še pisat ne znajo?! In tako kmalu, saj jih še ni navadila na svoj red, na način, če so že res pisali na način, da so morali kaj risat, dorisat, ne vem no, je meni to zelo zgrešeno in prej odbijajoče, kot da bo otroku v veselje. In vsak prvi razred ima tudi svoje kotičke, en kotiček so blazine, da se otrok umakne tja in počiva, ja madonca no, le kje ima srce učiteljica, da bo malega prikovala na sedež, če tega ni zmožen. Eni so tudi taki, tako mceni, dejansko nezreli, seveda pa so tudi taki, ki bi jih dal že kar v drugi razred in nato je tu vse odvisno od učiteljice, znanja, izkušenj in ljubezni do otrok. Mi imamo zlate učiteljice res!
Nekaj mi ni jasno, zlatica. Ali je šlo za ocenjevanje ali za preverjanje? Za preverjanje namreč ni potrebe, da bi bilo napovedano, lahko pa je ocenjeno. Vendar ta ocena ne gre v redovalnico, je samo pokazatelj učitelju in staršem, koliko otroci obvladajo določene snovi. Če je torej šlo za ocenjevanje, ki bo tudi vpisano v redovalnico, pa učiteljica tega ni vnaprej napovedala, gre za kršitev pravilnika in starši se lahko pritožijo.
Če pa je šlo samo za preverjanje, opisna ocena pa je bila podana samo zaradi informacije o napredku za starše, ne vidim v tem nič spornega. Tudi ne vem, zakaj bi bilo sporno, če učenci rešujejo naloge, kjer je treba kaj dorisati, pobarvati, iskati izhode v labirintih ipd., saj to vendar delajo otroci že pri 4 in 5 letih. Da normalen šestletnik ni sposoben reševati tovrstnih nalog, ne morem verjeti. Ali pa se vam zdi sporno to, da so ta “test” MORALI reševati? Če je šlo za navadno preverjanje, ne vidim, zakaj tega ne bi smeli početi. V šoli so pač tudi stvari, ki se jih mora narediti, čeprav si trenutno otrok želi npr. sestavljati kocke. Bo pač odložil tiste kocke in se za nekaj minut posvetil reševanju nalog. Saj je cilj prve triade tudi ta, da se otrok navadi slediti navodilom, poslušati učitelja in svoje trenutne potrebe in želje odložiti za nekaj časa. Čisto verjamem, da se nekaterim otrokom ni ljubilo delati nalog in čisto verjamem, da je to za nekatere starše pritisk na otroka, saj je moral početi nekaj, česar tisti trenutek ni želel početi. Toda vsak starš, ki nima otroka samo zato, da ga do onemoglosti razvaja, ve, da se mora otrok navaditi, da določenih stvari, ki bi jih rad počel, ne more početi kadarkoli to hoče, in da določene stvari, ki jih ne mara početi, mora kljub temu opraviti. To je del vzgoje in menim, da bi se tega otroci veliko lažje in hitreje navadili, če bi se starši zavedali, da jim je obvladovanje teh spretnosti lahko samo v korist in da niso “ubogi” samo zato, ker morajo narediti nekaj, česar trenutno raje ne bi.
11 let kasneje pa to zgleda tako, da se prva ura po učbeniku Lili in Bine začne z abecedo, ki jo seveda vsi že obvladajo, poznati morajo glasove, kako so sestavljene besede. Res se mi zdi, da je to malo absurdno in prehitro, v vrtcu so se že pri štirih letih učili glasove. Mi smo pred tridesetimi leti začeli z A, in to pri sedmih letih. V dvajsetih letih se kljub vsemu napredku naši možgani niso mogli tako razviti, da bi se takorekoč genialnost zahtevala kot norma! Pa da mora otrok pri prvih urah slovenščine prepoznati na primer kje, na katerem mestu je glas i, in pobarvati pravilen okvirček. Opazovala sem, da sami starši dandanes kot eno tiho nenapisano pravilo učijo svoje otroke do prvega razreda že brat in pisat. Očitno so sami prevzeli vlogo učiteljev. Ne vem, ampak meni to ni normalno. In upam, da se bo pojavil kak konkreten pedagog, ki bo današnjim mainstrimerjem povedal, da je ta sistem povsem zgrešen. Ali pa pač imejmo genialne otroke, ampak potem naj vsem staršem povejo, kaj se pričakuje že do prvega razreda. Nas čaka zdaj ogromno dela. Sama sem vso to entuziastično vnemo vzgojiteljev in staršev, ki sem jo opazovala, jemala kot eno prehitro norijo. Človeški možgani namreč sledijo razvoju, ki je pogojen tudi s starostjo. Meni osebno se pred sedmim letom ni odprlo niti branje niti pisanje.
Ja, Anaja, tudi sama razmišljam kot ti. Pri nas je prvošolček pred tremi leti imel prvi dan za nalogo napisat svoje ime, priimek in naslov. Takrat sem spoznala, da sem naredila napako, da ga nisem sama prej naučila pisati in brati. Resnično sem mislila, da se bodo šele v šoli začeli učiti črke in kako se jih pravilno napiše… Je pa verjetno veliko odvisno od tega kakšno učiteljico imajo…
Mogoče pa samo čisto preveč komplicirate. Naša tamala je branje in pisanje pred prvim razredom pobrala od starejšega brata malo mimogrede, tako da ni rečeno, da gre ravno za nek dril staršev.
Učitelji vedo, da otroci prihajajo v šolo z različnim predznanjem. Po mojem s tem, da takoj na začetku napišejo svoje ime, učitelj lahko oceni, kje kdo je in kako se vsega skupaj lotit. Ne ukvarjajte se toliko s tem, predvsem pa teh pomislekov ne prenašajte na otroka.
Mogoče pa samo čisto preveč komplicirate. Naša tamala je branje in pisanje pred prvim razredom pobrala od starejšega brata malo mimogrede, tako da ni rečeno, da gre ravno za nek dril staršev.
Učitelji vedo, da otroci prihajajo v šolo z različnim predznanjem. Po mojem s tem, da takoj na začetku napišejo svoje ime, učitelj lahko oceni, kje kdo je in kako se vsega skupaj lotit. Ne ukvarjajte se toliko s tem, predvsem pa teh pomislekov ne prenašajte na otroka.