Naj na začetku povem, da sem mati tega otroka, vedenje, ki ga bom opisala pa je moževo.

Včeraj sem mislila da me bo kap, ko je mož v kopalnici zmerjal sina (5) kako nič ne dela prav, kako je površen in malomaren, kako mu je že stokrat pokazal pa si nikdar ne zapomne, v glavnem kar srh me je spreletel.
Seveda sem šla v kopalnico in prosila moža če lahko stopi za minutko ven. Prosila sem ga, naj neha, da ga s temi besedami prizadane … mož me ne poslal v pm in odšel v dnevno.

Res mi je bilo hudo za sina, star je 5 let, poskuša se ophati sam, vendar včasih pozabi, da ne sme ročke za tuš obračati v vse smeri (ker je potem seveda mokra kopalnica). Pa to ni nič hudega za moje pojme…saj pobriše za seboj… Tudi na misel mi ne pride, da bi ga šla zmerjat z nesposobnežem in lenobo in butcem..

Danes še kar premišljujem o tem (mož ne govori z menoj) in na spletu sem našla tole definicijo psihičnega nasilja nad otrokom:

•Namensko omalovaževanje, zmerjanje in druge oblike žaljivega vedenja do otroka, ki prizadenejo njegovo samospoštovanje in samopodobo.
•Zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, čustvene topline, neodzivanje na čustvene stiske otroka, odklanjanje podpore v okoliščinah, ki jih otrok ne more obvladati sam.
•Postavljanje delovnih in vedenjskih zahtev, ki presegajo njegove sposobnosti.
•Pogojevanje ljubezni, na primer starši imajo otroka radi, ko se obnaša kot želijo, sicer ga ne marajo oziroma ga zavračajo.
•Prikrajševanje otroka za to, da se razvija v samostojno, edinstveno osebnost in razvija svoje potenciale.
•Zavračanje in nepravično vedenje v primerjavi s sorojenci in sorojenkami.
•Neodzivanje na otrokove potrebe in odtegovanje pozornosti, ko je v težavah ali v stiski.
•Zasmehovanje, blatenje otroka, uporaba ponižujočih izrazov, javna ponižanja, pripisovanje negativnih lastnosti.
•Povzročanje strahu, discipliniranje z ustrahovanjem, grožnja s fizičnim napadom.
•Puščanje malega otroka samega.
•Izolacija otroka, prostorska osamitev, zaklepanje v prostore, prepoved stikov z odraslimi ali vrstniki.
•Siljenje otroka, da opazuje nasilje ali se udeležuje nasilnih situacij. Uporaba otroka kot sredstvo izsiljevanja med odraslimi.
•Posploševanje otrokovega neustreznega vedenja na otrokovo osebnost. Na primer: »Spet se ne učiš. Navadna lenoba si.«
•Preusmerjanje svojih neprijetnih čustev na otroka oziroma prelaganje krivde za lastna neprijetna čustva na otroka: »Še nikoli v življenju me ni bilo tako sram kot danes, ko si se tako obnašal/a«.

Mi lahko kdo svetuje, kako naj ravnam? Kako naj dopovem možu, da to kar dela ni prav? S svojo negativnostjo je včeraj povzročil najprej pobeg sina ko so šli na sprehod s psi v gozd, nato ga je doma zverinsko nadrl, potem se mu je še pes onečedil po hlačah, mu je odrekel večerjo, potem pa še to v kopalnici…

Strah me je karkoli reči danes, ker bo spet znorel. Pomoč potrebujem prosim… Ali pa vsaj vzpodbudno besedo 🙁

Zadevo bi že morala reševat, ne pa da nas sprašuješ za mnenje.
Najprej razmisli, kdo v tej zvezi ti pomeni več. Če ti partner, boš tak naprej samo poslušala verbalno nasilje nad otrokom in se delala slepo in gluho. To, da ti moža pokličeš na stran in mu rečeš, da se ti nekaj ne zdi prav, ne bo prav nič pomagalo.
Kot drugo…psihično nasilje je enako fizičnem. Tako da naslednjič, ko ga bo zmerjal za nesposobneža, si zamisli, da ga je udaril. Bi ga isto samo poklicala na stran?

V takih primerih je dobro premisliti. Naslednjič ga morda ne bo več samo nadrl, ampak ga tudi pretepel. Kaj boš pa potem?
Tu pač gre za moške, idiote, slabiče, ki svoje frustracije in jezo prenašajo na nekoga, ki je fizično manj močnejši, saj se ob tem počutijo sposobne in glavne.

Jaz? Jaz ga ne bi klicala na stran. Vpričo otroka bi se postavila na njegovo stran in mu zabičala, da se kaj takega več ne sme ponoviti. In se tudi ne sme. Če boš pa pustila, da se to teroriziranje nadaljuje, boš posledice nosila sama…ko te bo pri 8.letih poslal v p.m.in te zmerjal da si budala, koza, da si nesposobna mati, se ne sprašuj zakaj in kje si zatajila.

če ne gre s pogovorom, se čimprej rešita tega nasilneža!

Dolžna si poskrbeti za sina in zase. Spokajta od nasilneža KER BO NASILJE STOPNJEVAL! Takoj stran in kot te nesejo noge! Dolžna si sinu zagotovit otroštvo dostojno mirno.Dolžna si otroka in sebe zaščitit. Ne čakat da te prefuka ko sto matr.Ne čakat! S tem podaljšuješ trpljenje sebi in sinu! Pojdita.

Teja imaš popolnoma prav. V bistvu se zavedam problema, ne upam pa posredovati…ker se ponavadi spremeni v pošast, prične loputati z vrati in vihrati po hiši ali pa se usede v avto in se odpelje.
Pravzaprav me je strah, ker se ob poskusu pogovora z njim spremeni v užaljenega otroka.

Ah

Skoči na sosednji forum svojci MOM. preberi si. zelo zelo veliko je napisano o tem tam. http://med.over.net/forum5/list.php?465

jaz sem odraščala ob takem fotru.
saj ni bil vedno tak, so pa prišli dnevi, ko je bil sam nesrečen, ko si že ob prihodu domov začutil klimo sovraštva, jeze, besa na nekoga (pogosto ga je kdo zj*** v službi) in potem je bilo podobno.
ne vem sicer kdaj je zečel s takimi, se je pa vleklo to mojega ne vem 23 leta, ko sem se pobrala na svoje (dobila službo).

meni se zdi sporno to, da se je znašal na nas otroke, ki sploh nismo vedli kaj dogaja. pač malenkost je bila sprožilec za neki pravi razlog, ki ga nismo poznali. včasih se mi je zdelo, da nas sovraži.
nikoli se ni opravičil.
tudi mat je držala z njim, šla potem za nami, pa nas prepričevala, da on tako ne misli, da je samo jezen, da naj ga pustimo na miru in podobno. kar ni v redu. ne vem, če sem kdaj slišala iz njenih ust, da ve, da oče dela narobe- to tudi ni prav. ne pa ker je “ati” lahko dela vse….

otrok tako odraste v nesamozavestno osebo, ne zna se branit, ker mu pokvarijo ta notranji kompas: kdaj se postavit zase, kdo sem jaz in jaz prav čutim (krivico ipd), postaneš kot senzor za črne oblake, takoj zaznaš to klimo, si na preži. naš odnos nikoli ni bil iskren, nikoli mu nisem zaupala in mu tudi danes ne. tak odnos je tko glih da obstaja, ni pa delitve čustev, misli, idej, življenjskih sanj. ene družine to imajo in jih je lepo gledat. škoda, ker ne vejo kaj imajo 🙂
pri vas bo podobno, sploh če boš tudi na samem držala z očetom. jaz mamo sicer razumem (pač ni imela moči it kam), vendar mi je nekega dne kapnilo, da ona NI žrtev, temveč sostorilec, posebej ker me je silila in od malega prepričevala, da je to normano. glej, da ne bo tako pri tebi. bodi vsaj ti otroku opora, ne pa da delaš odnos še bolj destruktiven- ker se bo otrok tudi od tebe oddaljil in nikol ne bosta imela normalnega toplega odnosa. ker zdaj se ti mogoče zaupa, ko pa bo spoznal, kar sem jaz, potem se lahko posloviš od tega.

srečno!

ja, točno take fore! užaljen ko so hudičev.

glej, pogovori se z njim ko bo okej volje. reči, mož, nekaj pomembnega ti bom povedala, obljubi, da mi 5 minut ne boš skakal v besedo; potem pa samo naštej kaj se je zgodilo in da tega ne dovoliš.

mene se je foter samo 1x ustrašil in se umaknil, samo takrat sem bila odrasla, 2000{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sem stala za svojimi besedami, on je to čutil, ni bilo dvoma. takrat je bil tiho, brzdat se je moral kot sto hudičev, je poslušal in je slišal. od takrat dalje me z nizkimi ni napadal.
druga opcija je bila, da se pač nikoli ne vrnem domov. samo jaz bi to RES naredila, razumeš, on je to čutil.

so pa bili ostali doma reve, saj noben ni takat prikimaval mojim besedam, samo gledali so in poslušali. skupaj bi bili močnejši. no, od takrat je tudi do njih boljši, delno po moji zaslugi… samo JE prepozno, z moje strani. veš kaj mislim, zdaj ko sem dovolj močna, da sem samostojna, jih ne rabim, ne rabim več neke notranje opore, kot jo potrebuje otrok, ki mu koristi pri odraščanju…. za nas je prepozno in tudi zate bo, ker si na koncu napisala AH… (po tihem si vesela samo to, da je ta hip mir, da je nevihta mimo, kaj pa dolgoročne posledice?????)

Ja približno tako je – ni vedno tak, ima tudi dobre dneve, vendar ko pride razkajfan domov (bohvej zakaj) se pa prav čuti elektrika okol njega in potem samo vpije al se pa drži zase ko mona.

In kaj boš storila? Ne drzneš si! Ne upaš si nasilja ustavit! ŠE 10X SI PREBERI OD
kiujit OBA POSTA! Nehaj jamrati tukaj in hitro raje ukrepaj! Boš še naprej pustila da se spravlja nad vaju? Potem si zame največja krava na svetu! Oprosti. Spizdi od nasilja! Kwa še čakaš????? Da sina pohabi? Eeeeeeeej! Bolje da neham tule pisati. Vsak dan pišem na to temo. Pizzzz!

Če bi se napake zavedal, jo priznal in si jo želel popraviti, bi se še kaj lahko rešilo. Majhna možnost bi obstajala. Ker pa se ne, ti ostane samo dvoje.

Ostati, otrok pa celo življenje (ja, celo!) živel v strahu.

Oditi.

Vmes ni nič. Niti pikice druge možnosti. Če se odločiš za ultimate, teženje in spreminjanje, si se odločila za prvo možnost. V tem primeru si enako kriva za posledice, kot njegov foter. Nič manj in nič bolj dobra ne bi bila od njega.

tko, kot si ga opisala, se ne bo spremenil
nikol
pa tud takrat ne, če bi resno mislila odit
morta nujno na zakonsko posvetovanje, nujno
sama ne bosta rešila ničesar, ker je on najboljši

Ne vem no, kaj naj rečem, kaj si pa videla prej, preden sta imela otroka? Tak ni postal čez noč. Po drugi strani pa sept, meni se ta dogodek v kopalnici ne zdi nič spornega, če le tip ni vpil in je govoril z normalnim tonom. Zdi se mi tudi, da si ti precej permesivna, on pa zategnjen in negativen, oba neprimerna vzgojitelja…

Če bi resno mislila odit, bi odšla in ne bi več razmišljala, kako ga spremeniti. Pika.

Zakonsko posvetovanje? Ne bo šlo. Če človek misli, da ne dela nič narobe, potem ne vidi razloga, zakaj bi kaj delal drugače.

Kaj pa otrok? Ona naj vztraja, če želi, ampak! Kaj pa otrok? Celo življenje si ga bodo vsi podajali, ker ga bosta onadva naučila, da mora potrpeti vse. Celo življenje bo sklanjal glavo, ko bo padalo po njemu. Če ne bo zabredel v še kaj hujšega in podivjal.

Daj no mir. Je kar je, zdaj je tu. Pa čeprav je prej vedela karkoli, zdaj to ni pomembno. Zdaj je treba reševat zadevo. Sama sem imela podobno vzgojo in to smolo, da mama niti pomislila ni, da bi me zaščitila pred njim, šele, ko se je spravil nanjo, je malo pomislila, da nekaj ni v redu. Samo stopnjuje se, nikoli ni bolje.

Kaj bo ženska naredila, ko bo mali prinesel cvek, stari pa ga bo v besu nagnal ven iz bajte pri desetih letih, recimo? Ponoči. Kaj bo mali naredil?

Aja še to.
Psa pa le podarite komu, preden ga tip zbrca oz ga tako prestraši, da bo postal obrambno agresiven.

Daj no mir. Je kar je, zdaj je tu. Pa čeprav je prej vedela karkoli, zdaj to ni pomembno. Zdaj je treba reševat zadevo. Sama sem imela podobno vzgojo in to smolo, da mama niti pomislila ni, da bi me zaščitila pred njim, šele, ko se je spravil nanjo, je malo pomislila, da nekaj ni v redu. Samo stopnjuje se, nikoli ni bolje.

Kaj bo ženska naredila, ko bo mali prinesel cvek, stari pa ga bo v besu nagnal ven iz bajte pri desetih letih, recimo? Ponoči. Kaj bo mali naredil?[/quote]

Saj pravim, oba sta neprimerna starša…

Tudi sama sem odraščala ob takem očetu, tudi mene je oče postavil pred vrata pri 10-ih in to ne zaradi cveka, ampak zaradi ene še veliko bolj banalne stvari…
Danes nisem ne napsihirana, ne potlačena, ne ne vem kaj, sem samozavestva ženska z dobro samopodobo.
Z možem sva prav tako različna pri načinu vzgoje, jaz recimo spodbujam, mož pa bolj izziva pri vzgoji, pa so najini najstniki zreli razumsko in čustveno. Pač od vsakega od naju poberejo tisto, kar njim bolj sede.

Pa da ne bo pomote, nič ne branim in ne zagovarjam tega moža. Ampak mi je skrajno butasto, da mama, ki sama ni vzor vzgajanja, vidi samo očetove napake, svojih pa ne…

Jah, njena napaka je, da še vedno gleda nasilneža in razmišlja o vseh možnih rešitvah, razen o tem, da bi se ga znebila.
Verjemi, če ti vsakodnevno govorijo, da si nesposobna driska, ti to ostane, kljub trudu.

Če bi bilo obratno, bi pa mogel mož trpet in “jo razumet” ko ima pa toliko dela.
Vsi skupaj pretiravate in to na polno.

Dejstvo je, da se mali pač še ne zna umit, zraven je še po otroško razposajen in naredi konkretno packarijo, ki jo na koncu “pospravi” za njim pa seveda starš, ki ga je umival. Mož je imel več kot očitno slab dan, zakaj, ne veš, ker te očitno ne zanima in se niti toliko ne pobrigaš, da bi ga vprašala. Verjetno je prišel domov slabe volje zaradi nečesa, ko pride čez vrata pa padejo po njem domača opravila, zoprna žena in kričeč otrok. Jeza se nabira in zvečer kopa otroka, ki ga ne uboga nič, šprica naokoli, jezika in fotru je dvignilo pokrov in mu povedal svoje. Nato pride še baba, ki malega vedno ščiti in, ki očitno ne opazi, da ima foter slab dan in mu teži še ona, zato v besu še njo pošlje nekam.

Upravičeno? Ne. Pričakovano? Da. Če bi se žena malo manj brigala zase in bajto in procent več za moža, bi lahko problem rešila že ko je stopil čez vrata. Prijazen nasmešek in lepa beseda, ter povabilo na kavo doma ali sprehod z malim okoli hiše bi vam rešil cel dan in večer. Ampak ne, on je sigurno nor psihopat, sedaj te pumpajo še druge podobne babure in na koncu boš še ena v vrsti zadovoljnih ločenk, ki se je komaj rešila krempljev psihopata, ki bo razmišljal kako ga nihče ne razume in ne vidi, kje ima težave.

čutim, da nisi pripravjena na spremembe, ker se obešaš samo na “dobre utrinke”. kaj ti bo 10 normalnih dni, če te potem 3 dni samo žali, blati, ali pa kontra, se ne pogovarja s tabo in so domišlja, da moraš ti za nim capljat in ga spraševat kaj ja narobe?! ne moreš zmagat.

otrok te bo nekega dne razkrinkal in ti to sostorilstvo zameril doživljenjsko! zdaj si bosta še skup lizala besedne rane, pa se tolažila z bednimi izgovori, ko bo pa zmogel oditi (kar ti zdaj ne z(moreš)), se ne bo obračal za tabo. oba bo pustil za sabo! zdaj še imaš čas, da terjaš primeren odnos so otroka! pa psa tudi. če si že nad sabo obupala.

saj ga na rabi nogirat, naš foter se je potem umiril. samo enega rabi, da se mu zoperstavi.

Če te pa mama v vato zavija in ti vse dovoli, je pa tudi s*anje.
Oba starša imata kar precej za počistit vsak pred svojim pragom.

Če te pa mama v vato zavija in ti vse dovoli, je pa tudi s*anje.
Oba starša imata kar precej za počistit vsak pred svojim pragom.[/quote]

Se popolnoma strinjam. Je pa ona tista, ki lahko kaj spremeni, ker se je zavedla, da tole ni v redu. Kar se mene tiče, tisti, ki stresa svoje frustracije na šibkejše, nima v bližini šibkejših kaj delat.

@Ostali, ki zagovarjate:
Sicer me res nič ne briga, če bo ona vztrajala. Ampak a ste prebrali opis, kako se tale dedec obnaša? Do nemočnega otroka.

Mali pri petih letih nima tako dobro razvite motorike, a vseeno pobriše za seboj. Kako naj se pa drugače nauči, kot na napakah? Kako bo izgledalo, če zaradi fotra ki se ne zna zadrževati, ne bo upal narediti ničesar, da ne bi naredil česa narobe? Kako bo, ko se bo bal it tuširat, ker še ne zna dobro?

Jaz sem svojemu povedala, da je ravnal narobe in zakaj je ravnal narobe. Povedala sem tudi otroku, da oči nima prav in da ni prav, da z njim tako govori. Od moža sem zahtevala, da se opraviči ov primerni priložnosti. Če tega ne bi bil pripravljen narediti ali če bi se zadeva ponavljala, bi bila pripravljena na to, da se z otrokom odselim.

Kako ženske ki nimate nobene povezave z moškimi in otroci spet pametujete. Pogovori se z možem lepo mirno in odločno, če se le znaš. Razloži mu situacijo in povej da ne sme tako govoriti.Ne more te biti strah lastnega moža no, kaj je s tabo. Nima se kaj dreti na tebe, mirno se pogovarjajta.