To, da ni študirala psihologije, je kvečjemu plus – psihologi zveze nimajo s psihoterapijo. Psihoterapija zahteva povsem drugačno usposabljanje, če se je lotijo psihologi, ni kaj dosti za pričakovat – razen če ima človek naravni dar za to, kar je itak pogoj za vsakega dobrega terapevta.

Še enkrat, psiholog NI terapevt. To so čisto različne zadeve.
[/quote]

Obstajajo klinični psihologi, psihiatri in psihoterapevti. Prvi ima opravljen filozofski faks -smer psihologija in nato še specializacijo iz klinične psihologije (5 let), nato pa še podiplomski program iz psihoterapije.
Psihiater ima končano medicinsko fakulteto in specializacijo iz psihiatrije, nato še podiplomski program iz psihoterapije.
Tako klinični psiholog kot psihiater lahko obadva izvajata psihoterapijo.
[/quote]

Če sta dodatno usposobljena za psihoterapijo. Specializacija iz psihiatrije še ne pomeni usposobljenosti za psihoterapijo.
Je pa nekaj. Psihoterapevt mora “nadvladati” pacienta, po defaultu mora biti “pametnejši” od njega, on mora voditi terapijo (sugestibilno, z vprašanji) in ne obratno. In diploma iz medicine (vsaj meni) pomeni, da imam nasproti inteligentnega človeka.
Pri šarlatanih tega ni mogoče z gotovostjo reči.

Obstajajo klinični psihologi, psihiatri in psihoterapevti. Prvi ima opravljen filozofski faks -smer psihologija in nato še specializacijo iz klinične psihologije (5 let), nato pa še podiplomski program iz psihoterapije.
Psihiater ima končano medicinsko fakulteto in specializacijo iz psihiatrije, nato še podiplomski program iz psihoterapije.
Tako klinični psiholog kot psihiater lahko obadva izvajata psihoterapijo.
[/quote]

Če sta dodatno usposobljena za psihoterapijo. Specializacija iz psihiatrije še ne pomeni usposobljenosti za psihoterapijo.
Je pa nekaj. Psihoterapevt mora “nadvladati” pacienta, po defaultu mora biti “pametnejši” od njega, on mora voditi terapijo (sugestibilno, z vprašanji) in ne obratno. In diploma iz medicine (vsaj meni) pomeni, da imam nasproti inteligentnega človeka.
Pri šarlatanih tega ni mogoče z gotovostjo reči.
[/quote]

Kot sem napisala obadva lahko opravljata psihoterapijo in obadva morata imeti opravljen podiplomski program iz psihoterapije. Osebno bolj zaupam kliničnemu psihologu, ki je hkrati tudi psihoterapevt, ker se mi zdi, da ima večjo širino glede izobrazbe o psihi človeka. Če je psihiater terapevt, on se bolj spozna na anatomijo človeka, na predpisovanje zdravil… Najbolj pomembno pa je, da se ujameš s terapevtom. Saj nenazadnje je odnos tisti, ki zdravi. Niti ni pomemno kakšne vrsta terapija je pomemben je odnos. Kako veš, da se z nekom ujameš, preprosto to začutiš in ti je ob tem človeku prijetno.

Ja, meni je tudi bliže psihoterapevt, ki je psiholog kot pa psihiater, ki je tudi psihoterapevt.
Pa ne, da bi imela kaj proti psihiatrom ali pa, da jim ne bi zaupala. Samo zdi se mi, da so moji problemi bolj za psihologa kot psihiatra. Pa seveda ne bi tablet. Moja terapevtka pa je bila teologinja :(.

Veliko je psihoterapevtov, ki imajo zgolj opravljen nek tečaj. Tem jaz ne bi zaupala.

Za prave psihoterapevte pa obstaja univerza. Torej 4 leta študija in potem diploma.

Je pa res, da če ti po nekaj srečanjih terapevt ne ustreza, ga zamenjaj. Pravi terapevt bo to razumel.

Pravi terapevti so vpisani v register: http://www.skzp.org/register-psihoterapevtov.html

Je tvoja psihoterapevtka v registru?

Če sta dodatno usposobljena za psihoterapijo. Specializacija iz psihiatrije še ne pomeni usposobljenosti za psihoterapijo.
Je pa nekaj. Psihoterapevt mora “nadvladati” pacienta, po defaultu mora biti “pametnejši” od njega, on mora voditi terapijo (sugestibilno, z vprašanji) in ne obratno. In diploma iz medicine (vsaj meni) pomeni, da imam nasproti inteligentnega človeka.
Pri šarlatanih tega ni mogoče z gotovostjo reči.
[/quote]

Kot sem napisala obadva lahko opravljata psihoterapijo in obadva morata imeti opravljen podiplomski program iz psihoterapije. Osebno bolj zaupam kliničnemu psihologu, ki je hkrati tudi psihoterapevt, ker se mi zdi, da ima večjo širino glede izobrazbe o psihi človeka. Če je psihiater terapevt, on se bolj spozna na anatomijo človeka, na predpisovanje zdravil… Najbolj pomembno pa je, da se ujameš s terapevtom. Saj nenazadnje je odnos tisti, ki zdravi. Niti ni pomemno kakšne vrsta terapija je pomemben je odnos. Kako veš, da se z nekom ujameš, preprosto to začutiš in ti je ob tem človeku prijetno.
[/quote]

Podpis. Sama ne bi znala tako dobro napisati. Poznam preveč zdravnikov, ki nimajo komunikacijskih veščin, empatije, kaj šele, da bi bili dobri psihoterapevti. Pri psihoterapiji moraš iti “izven tega”, da si medicinec, komunikacija s pacientom namreč poteka na čisto drugačnem, preprostejšem nivoju, ker le na ta način psihoterapevt pridobi njegovo zaupanje.

Ne, ni je na seznamu. Je pa doštudirala teologijo.

Če sta dodatno usposobljena za psihoterapijo. Specializacija iz psihiatrije še ne pomeni usposobljenosti za psihoterapijo.
Je pa nekaj. Psihoterapevt mora “nadvladati” pacienta, po defaultu mora biti “pametnejši” od njega, on mora voditi terapijo (sugestibilno, z vprašanji) in ne obratno. In diploma iz medicine (vsaj meni) pomeni, da imam nasproti inteligentnega človeka.
Pri šarlatanih tega ni mogoče z gotovostjo reči.
[/quote]

Kot sem napisala obadva lahko opravljata psihoterapijo in obadva morata imeti opravljen podiplomski program iz psihoterapije. Osebno bolj zaupam kliničnemu psihologu, ki je hkrati tudi psihoterapevt, ker se mi zdi, da ima večjo širino glede izobrazbe o psihi človeka. Če je psihiater terapevt, on se bolj spozna na anatomijo človeka, na predpisovanje zdravil… Najbolj pomembno pa je, da se ujameš s terapevtom. Saj nenazadnje je odnos tisti, ki zdravi. Niti ni pomemno kakšne vrsta terapija je pomemben je odnos. Kako veš, da se z nekom ujameš, preprosto to začutiš in ti je ob tem človeku prijetno.
[/quote]
Ja, nujno je, da mu zaupaš, da se počutiš varnega. Ne bi pa šel tako daleč s trditvijo, da ti mora biti z njim prijetno. V smislu terapije je morda bolje, da je odnos čimbolj nevtralen, brezbarven. Preosebnemu odnosu se je Freud skušal izogniti tako, da je pacient ležal na kavču in ni imel vizualnega stika s terapevtom. K temu pripomore tudi cel kup ritualov, ki so v psihoterapiji obvezni. Npr. precej neoseben in oster zaključek seanse ob točno določeni uri, nič razumevanja posebnih okoliščin in posebnosti določenega pacienta. Slovo je vedno skrajno uradno, nobenih toplih nasmeškov in objemov… Pacient in terapevt morata (za uspešno terapijo) ostati v svojih začrtanih vlogah Če se vloge zamenjajo ali so fluidne, je terapija neuspešna.

Zanimivo branje.
Zdaj sploh vidim, da je bila moja psihoterapija povsem mimo.
V bistvu je bila debata kako si moram barvati lase, pri katerem frizerju in tako naprej. Jaz sem pa želela razdelati stare travme. Ampak nisva prišli nikoli do tistega, ker se ob teh frizerskih zadevah in taki debati preprosto nisem počutila varno, ampak sem se še veliko bolj vase zaprla.

Moram priznati, da imam kar nekaj izkušenj z različnimi terapevti. 😉
Osebno me najbolj impresionira inteligenca terapevta. Dober terapevt zna postavljati zelo dobra vprašanja. Na katera si je treba sam odgovoriti. In dobra vprašanja so običajno boleča.
Po tem spoznaš res dobrega terapevta – po dobrih vprašanjih.

Kot sem napisala obadva lahko opravljata psihoterapijo in obadva morata imeti opravljen podiplomski program iz psihoterapije. Osebno bolj zaupam kliničnemu psihologu, ki je hkrati tudi psihoterapevt, ker se mi zdi, da ima večjo širino glede izobrazbe o psihi človeka. Če je psihiater terapevt, on se bolj spozna na anatomijo človeka, na predpisovanje zdravil… Najbolj pomembno pa je, da se ujameš s terapevtom. Saj nenazadnje je odnos tisti, ki zdravi. Niti ni pomemno kakšne vrsta terapija je pomemben je odnos. Kako veš, da se z nekom ujameš, preprosto to začutiš in ti je ob tem človeku prijetno.
[/quote]
Ja, nujno je, da mu zaupaš, da se počutiš varnega. Ne bi pa šel tako daleč s trditvijo, da ti mora biti z njim prijetno. V smislu terapije je morda bolje, da je odnos čimbolj nevtralen, brezbarven. Preosebnemu odnosu se je Freud skušal izogniti tako, da je pacient ležal na kavču in ni imel vizualnega stika s terapevtom. K temu pripomore tudi cel kup ritualov, ki so v psihoterapiji obvezni. Npr. precej neoseben in oster zaključek seanse ob točno določeni uri, nič razumevanja posebnih okoliščin in posebnosti določenega pacienta. Slovo je vedno skrajno uradno, nobenih toplih nasmeškov in objemov… Pacient in terapevt morata (za uspešno terapijo) ostati v svojih začrtanih vlogah Če se vloge zamenjajo ali so fluidne, je terapija neuspešna.
[/quote]

Slovo je vedno skrajno uradno, nobenih toplih nasmeškov? Mislim, da jaz več k taki osebi ne bi prišla. Pacientu je itak neugodno hoditi na psihoterapije, potem pa še tak sprejem in slovo. Osebo na drugi strani mora psihoterapevt “začutiti”, da ji lahko pomaga. Tega pa ne more z neosebnim odnosom.

Jaz sem zadovoljna s svojo terapevtko. Je zelo negovalna, vedno na moji strani, a mi vedno pomaga tudi pri uvidih. Vedno na prijazen način, zato se ob njej čutim varno. Tudi sama sem prišla s terapije večkrat pissed off, grozno mi je bilo tudi, ko sem se spominjala preteklih stvari in je iz globin privrelo na dan kup nepredelanih stvari… celo bolj depresivna sem postala, a mi je stala ob strani, me spodbujala in mi pomagala najti oporo, v meni. Skratka… mislila sem dvakrat, da bom odkorakala stran, dobro je bilo, da sem povedala na glas, takrat mi je povedala, kaj se z menoj dogaja in sem videla, da je to del procesa. Nisem še ok, delam predvsem na potlačeni jezi.

V naši stavbi je delala terapevtka. Obiskovali so jo “znani” Slovenci. Tako kot je zgoraj nekdo omenil, jih je “zlomila”. Vsi so prihajali ven popolnoma zlomljeni,objokani in trpela sem, ob pogledu na vse te ranjene duše ljudi. Soba je zvečer ogabno smrdela po kislem znoju.
Prijazna, topla gospa je bila, po mojem mnenju izjemna terapevtka.

To, da ni študirala psihologije, je kvečjemu plus – psihologi zveze nimajo s psihoterapijo. Psihoterapija zahteva povsem drugačno usposabljanje, če se je lotijo psihologi, ni kaj dosti za pričakovat – razen če ima človek naravni dar za to, kar je itak pogoj za vsakega dobrega terapevta.

Še enkrat, psiholog NI terapevt. To so čisto različne zadeve.
[/quote]

Obstajajo klinični psihologi, psihiatri in psihoterapevti. Prvi ima opravljen filozofski faks -smer psihologija in nato še specializacijo iz klinične psihologije (5 let), nato pa še podiplomski program iz psihoterapije.
Psihiater ima končano medicinsko fakulteto in specializacijo iz psihiatrije, nato še podiplomski program iz psihoterapije.
Tako klinični psiholog kot psihiater lahko obadva izvajata psihoterapijo.
[/quote]

Nobenih pojmov ne mesa, kar je napisala, vse drzi! Bos rekla, da kaj od twga ni res ali kaj?psihiater je specializacija na medicini, kar mu ne da usposibljenosti za psihoterapevta, se zdalec ne. Pika, amen. Nobenega mesanja pojmov. psihoterapija kot nek naknadni bonus k usposabljanju je pa samo kozmetika. Niti slucajno ne naredi iz psihiatra ali psihologa resnega psihoterapevta.

Za psihoterapijo so resne sole n poseben studij ne pa nek dodatek.samo pri nas je tov zavesti ljudi se cisto nerazvito, folk je okostenel in isce psihologe in psihiatre kot tale avtorica. Good luck s tem, resno.

Res je, psiholog še ni psihoterapevt. Tako kot nekdo, ki je študiral medicino še ni kirurg. Ampak vseeno pa od kirurga pričakujem diplomo iz medicine. In tudi od psihoterapevta pričakujem diplomo iz psihologije.
[/quote]

Dober psiholog je isto kot v starih casih dober prijatelj. In dobri prijatelji ne potrebujejo diplome, ampak obcutek za cloveka in znajo poslusati. Ce se osebnostno ne ujameta s psihologom, ima lahko 3 doktorate, a ti ne bo pomagal. Vse je v kemiji med vama.
[/quote]

Se ne strinjam. Verjetno ne veš kaj je psihoterapija ali nisi bila na njej. Prijatelji so ok, vendar se samo zaradi izpovedovanja in empatije ne moremo spremeniti ali določenih stvari doumeti. Prava psihoterapija “seka” in jo še kako občutiš. To so moje izkušnje …

Bistvo psihoterapije je, da klientu omogoči razumevanje in predelavo čustvenih stisk in konfliktov, odpravo nezaželjenih vedenjskoh vzorcev, ki nas ovirajo pri delu in odnosih. Psihoterapija naj bi tako izboljšala našo kvaliteto življenja. Psihoterapija omogoča človeku, da v varnem okolju lahko izrazi vse svoje negativne občutke; jezo, strah, sram, občutke krivde, žalosti… Dober terapevt pa mora biti takšen, ki premore veliko empatije, toplino in občutek za sočloveka. Terapevt je tam, da te posluša, vodi, usmerja. Mislim, da je že veliko to, da si slišan in razumljen.

Obstajajo klinični psihologi, psihiatri in psihoterapevti. Prvi ima opravljen filozofski faks -smer psihologija in nato še specializacijo iz klinične psihologije (5 let), nato pa še podiplomski program iz psihoterapije.
Psihiater ima končano medicinsko fakulteto in specializacijo iz psihiatrije, nato še podiplomski program iz psihoterapije.
Tako klinični psiholog kot psihiater lahko obadva izvajata psihoterapijo.
[/quote]

Nobenih pojmov ne mesa, kar je napisala, vse drzi! Bos rekla, da kaj od twga ni res ali kaj?psihiater je specializacija na medicini, kar mu ne da usposibljenosti za psihoterapevta, se zdalec ne. Pika, amen. Nobenega mesanja pojmov. psihoterapija kot nek naknadni bonus k usposabljanju je pa samo kozmetika. Niti slucajno ne naredi iz psihiatra ali psihologa resnega psihoterapevta.

Za psihoterapijo so resne sole n poseben studij ne pa nek dodatek.samo pri nas je tov zavesti ljudi se cisto nerazvito, folk je okostenel in isce psihologe in psihiatre kot tale avtorica. Good luck s tem, resno.
[/quote]

Diploma iz psihologije, nato še 5 let specializacije iz klinične psihologije ter nato še podiplomski program iz psihoterapije je prava izobrazba za psihoterapevta, ne pa današnji neki 3 letni študij iz psihoterapije na katerega se lahko vpišejo iz vseh faksov. Zato pa je takšna zmeda na tem področju, ker želi biti vsak psihoterapevt, ki ima narejen nek tečaj, pa že misli, da se lahko igra s psiho ljudi. To je občutljivo področje in zato je še kako potrebno, da so na tem delovnem mestu izobraženi in strokovno podkovani ljudje. Največ o vedenju psihe človeka ti da specializacija iz klinične psihologije, ki traja 5 let. Na internetu pa zaslediš, da je nekdo z neko xxx izobrazbo brez predhodnega znanja naredil ta 3 letni faks in se že ima za poklicanega, da zdravi ljudi. Tudi ta 3 letni faks ni v tujini tako priznan in nima takšne veljave. Sama nikoli ne bi šla k nekemu terapevtu z neko sumljivo izobrazbo. Izključno samo k kliničnemu psihologu z nekaj letnimi izkušnjami.

Vprašanje za avtorico; daj povej vsaj kratico te tvoje psihologinje, ki to sploh ni? Tudi jaz sem imela tako izkušnjo, na koncu sem videla, da sploh ni psihologinja, Samo za denar se ji je šlo. Prosim!!!!!

Avtorica: poglej za nekoga, ki ima dokončano izpbrazbo klinicni psihoterapevt. Samo oni imajo vredu izobrazbo! Ostale mazače pustite z neko šolo zasebno, bog pomagaj

Klinični psihoterapevt ne obstaja, verjetno si mislila klinični psiholog. Ja, to je prava izobrazba. In še enkrat, zelo je treba biti previden, ker v današnji poplavi vseh teh “terapevtov” res imaš vsega in svašta. In nekaterim gre res samo za denar in hitri zaslužek. To so ponavadi ti tako imenovani, ki imajo opravljen hitri šnel kurz.

Bistvo psihoterapije je, da klientu omogoči razumevanje in predelavo čustvenih stisk in konfliktov, odpravo nezaželjenih vedenjskoh vzorcev, ki nas ovirajo pri delu in odnosih. Psihoterapija naj bi tako izboljšala našo kvaliteto življenja. Psihoterapija omogoča človeku, da v varnem okolju lahko izrazi vse svoje negativne občutke; jezo, strah, sram, občutke krivde, žalosti… Dober terapevt pa mora biti takšen, ki premore veliko empatije, toplino in občutek za sočloveka. Terapevt je tam, da te posluša, vodi, usmerja. Mislim, da je že veliko to, da si slišan in razumljen.
[/quote]

Res je. Dober terapevt mora posedovati empatijo. Vendar empatija ni njegovo delovno orodje. To je velika razlika.
Ker toplino, občutek za sočloveka, pogovor, slišanost… vse to dobiš lahko tudi pri dobrem prijatelju ali župniku… In bistvo terapije ni gladenje in sočustvovanje, ampak razreševanje konfliktov. In to je vedno boleče, drugače tudi ne more biti, sicer terapije sploh ne bi potrebovali. Vsak korak naprej je pospremljen z bolečino. In z vprašanji, ki bolijo in terjajo odgovor.
Velika past za terapevta je, da začne sočustvovati s pacientom, da se odzove na njegov klic po empatiji, po usmiljenju. Ker priznajmo si, vsakdo, ki je v duševni ali drugačni stiski želi pomoč in prevzem bremena odgovornosti. In to je velika past, ki jo prinaša s seboj empatija. Ko enkrat terapevt (ne pozabimo kakšna je njegova vloga) pokaže ali zdrsne v empatičen odnos, je terapija končana. Terapevt je nekdo, ki utapljajočega z brega opominja, da zna plavati, ne pa nekdo, ki mu ponuja roko ali rešilni pas. Ali ramo za sočutje.

Bistvo psihoterapije je, da klientu omogoči razumevanje in predelavo čustvenih stisk in konfliktov, odpravo nezaželjenih vedenjskoh vzorcev, ki nas ovirajo pri delu in odnosih. Psihoterapija naj bi tako izboljšala našo kvaliteto življenja. Psihoterapija omogoča človeku, da v varnem okolju lahko izrazi vse svoje negativne občutke; jezo, strah, sram, občutke krivde, žalosti… Dober terapevt pa mora biti takšen, ki premore veliko empatije, toplino in občutek za sočloveka. Terapevt je tam, da te posluša, vodi, usmerja. Mislim, da je že veliko to, da si slišan in razumljen.
[/quote]

Res je. Dober terapevt mora posedovati empatijo. Vendar empatija ni njegovo delovno orodje. To je velika razlika.
Ker toplino, občutek za sočloveka, pogovor, slišanost… vse to dobiš lahko tudi pri dobrem prijatelju ali župniku… In bistvo terapije ni gladenje in sočustvovanje, ampak razreševanje konfliktov. In to je vedno boleče, drugače tudi ne more biti, sicer terapije sploh ne bi potrebovali. Vsak korak naprej je pospremljen z bolečino. In z vprašanji, ki bolijo in terjajo odgovor.
Velika past za terapevta je, da začne sočustvovati s pacientom, da se odzove na njegov klic po empatiji, po usmiljenju. Ker priznajmo si, vsakdo, ki je v duševni ali drugačni stiski želi pomoč in prevzem bremena odgovornosti. In to je velika past, ki jo prinaša s seboj empatija. Ko enkrat terapevt (ne pozabimo kakšna je njegova vloga) pokaže ali zdrsne v empatičen odnos, je terapija končana. Terapevt je nekdo, ki utapljajočega z brega opominja, da zna plavati, ne pa nekdo, ki mu ponuja roko ali rešilni pas. Ali ramo za sočutje.
[/quote]

Miles se v celoti strinjam z napisanim in nimam kaj dodati. Terapevstki proces je v bistvu boleč, vendar pa se skozi bolečino dokopljemo do odgovorov, ki ležijo globoko v nas. Mi smo tisti, ki moramo sami poiskati odgovore v sebi in najti pot iz težav.
Odnos psihoterapevt in klient pa mora biti strogo profesionalen.

Nobenih pojmov ne mesa, kar je napisala, vse drzi! Bos rekla, da kaj od twga ni res ali kaj?psihiater je specializacija na medicini, kar mu ne da usposibljenosti za psihoterapevta, se zdalec ne. Pika, amen. Nobenega mesanja pojmov. psihoterapija kot nek naknadni bonus k usposabljanju je pa samo kozmetika. Niti slucajno ne naredi iz psihiatra ali psihologa resnega psihoterapevta.

Za psihoterapijo so resne sole n poseben studij ne pa nek dodatek.samo pri nas je tov zavesti ljudi se cisto nerazvito, folk je okostenel in isce psihologe in psihiatre kot tale avtorica. Good luck s tem, resno.
[/quote]

Diploma iz psihologije, nato še 5 let specializacije iz klinične psihologije ter nato še podiplomski program iz psihoterapije je prava izobrazba za psihoterapevta, ne pa današnji neki 3 letni študij iz psihoterapije na katerega se lahko vpišejo iz vseh faksov. Zato pa je takšna zmeda na tem področju, ker želi biti vsak psihoterapevt, ki ima narejen nek tečaj, pa že misli, da se lahko igra s psiho ljudi. To je občutljivo področje in zato je še kako potrebno, da so na tem delovnem mestu izobraženi in strokovno podkovani ljudje. Največ o vedenju psihe človeka ti da specializacija iz klinične psihologije, ki traja 5 let. Na internetu pa zaslediš, da je nekdo z neko xxx izobrazbo brez predhodnega znanja naredil ta 3 letni faks in se že ima za poklicanega, da zdravi ljudi. Tudi ta 3 letni faks ni v tujini tako priznan in nima takšne veljave. Sama nikoli ne bi šla k nekemu terapevtu z neko sumljivo izobrazbo. Izključno samo k kliničnemu psihologu z nekaj letnimi izkušnjami.
[/quote]

Si tipicna predstavnica sodobne omejenosti in dinozaver vase zabubljenih institucij. Predvsem je zalostno, da so ljudje, ki naj bi se kao ukvarjali s clovesko psiho, tako zadrti. Tako da si dalec od kakrsnegakoli merila – zato malo spusti greben, ker ne odlocas ti, kdo je ‘edini pravi psihoterapevt’. Zadrtost kar seka ven iz tvoih besed, nakladas, opletas in dramatiziras. Niso vsi primeri klinicni pa tudi za psihotropne substance be, ce pa do tega pride, se pacienta ustrezno napoti drugam.
Vecina rabi v terapevtu oporo, predelavo preko transferja, za to pa en tako zadrt um, ki prisega samo na klinicno izobrazbo, nima dometa.

Ampak s tako ozkim in zaprtim umom je skoda zgubljat cas. Predvsem pa tvoj otek domet kaze na skrite fobije, da se moras tako branit vsega, kar presega tvoje malo obzorje.

Ni cudno, da se dobrega terapevta z lucjo isce. Ali so salabajzerji ali pa prestraseni vase zaverovani ozkogledni umi.

Diploma iz psihologije, nato še 5 let specializacije iz klinične psihologije ter nato še podiplomski program iz psihoterapije je prava izobrazba za psihoterapevta, ne pa današnji neki 3 letni študij iz psihoterapije na katerega se lahko vpišejo iz vseh faksov. Zato pa je takšna zmeda na tem področju, ker želi biti vsak psihoterapevt, ki ima narejen nek tečaj, pa že misli, da se lahko igra s psiho ljudi. To je občutljivo področje in zato je še kako potrebno, da so na tem delovnem mestu izobraženi in strokovno podkovani ljudje. Največ o vedenju psihe človeka ti da specializacija iz klinične psihologije, ki traja 5 let. Na internetu pa zaslediš, da je nekdo z neko xxx izobrazbo brez predhodnega znanja naredil ta 3 letni faks in se že ima za poklicanega, da zdravi ljudi. Tudi ta 3 letni faks ni v tujini tako priznan in nima takšne veljave. Sama nikoli ne bi šla k nekemu terapevtu z neko sumljivo izobrazbo. Izključno samo k kliničnemu psihologu z nekaj letnimi izkušnjami.
[/quote]

Si tipicna predstavnica sodobne omejenosti in dinozaver vase zabubljenih institucij. Predvsem je zalostno, da so ljudje, ki naj bi se kao ukvarjali s clovesko psiho, tako zadrti. Tako da si dalec od kakrsnegakoli merila – zato malo spusti greben, ker ne odlocas ti, kdo je ‘edini pravi psihoterapevt’. Zadrtost kar seka ven iz tvoih besed, nakladas, opletas in dramatiziras. Niso vsi primeri klinicni pa tudi za psihotropne substance be, ce pa do tega pride, se pacienta ustrezno napoti drugam.
Vecina rabi v terapevtu oporo, predelavo preko transferja, za to pa en tako zadrt um, ki prisega samo na klinicno izobrazbo, nima dometa.

Ampak s tako ozkim in zaprtim umom je skoda zgubljat cas. Predvsem pa tvoj otek domet kaze na skrite fobije, da se moras tako branit vsega, kar presega tvoje malo obzorje.

Ni cudno, da se dobrega terapevta z lucjo isce. Ali so salabajzerji ali pa prestraseni vase zaverovani ozkogledni umi.
[/quote]

Baba Vanga?
Res je. Dobrega dobrega terapevta je treba iskati z lučjo. Ampak ravno zaradi poplave astro-psiho-hipno-šušimuši šalabajzerjev. 😉

Diploma iz psihologije, nato še 5 let specializacije iz klinične psihologije ter nato še podiplomski program iz psihoterapije je prava izobrazba za psihoterapevta, ne pa današnji neki 3 letni študij iz psihoterapije na katerega se lahko vpišejo iz vseh faksov. Zato pa je takšna zmeda na tem področju, ker želi biti vsak psihoterapevt, ki ima narejen nek tečaj, pa že misli, da se lahko igra s psiho ljudi. To je občutljivo področje in zato je še kako potrebno, da so na tem delovnem mestu izobraženi in strokovno podkovani ljudje. Največ o vedenju psihe človeka ti da specializacija iz klinične psihologije, ki traja 5 let. Na internetu pa zaslediš, da je nekdo z neko xxx izobrazbo brez predhodnega znanja naredil ta 3 letni faks in se že ima za poklicanega, da zdravi ljudi. Tudi ta 3 letni faks ni v tujini tako priznan in nima takšne veljave. Sama nikoli ne bi šla k nekemu terapevtu z neko sumljivo izobrazbo. Izključno samo k kliničnemu psihologu z nekaj letnimi izkušnjami.
[/quote]

Si tipicna predstavnica sodobne omejenosti in dinozaver vase zabubljenih institucij. Predvsem je zalostno, da so ljudje, ki naj bi se kao ukvarjali s clovesko psiho, tako zadrti. Tako da si dalec od kakrsnegakoli merila – zato malo spusti greben, ker ne odlocas ti, kdo je ‘edini pravi psihoterapevt’. Zadrtost kar seka ven iz tvoih besed, nakladas, opletas in dramatiziras. Niso vsi primeri klinicni pa tudi za psihotropne substance be, ce pa do tega pride, se pacienta ustrezno napoti drugam.
Vecina rabi v terapevtu oporo, predelavo preko transferja, za to pa en tako zadrt um, ki prisega samo na klinicno izobrazbo, nima dometa.

Ampak s tako ozkim in zaprtim umom je skoda zgubljat cas. Predvsem pa tvoj otek domet kaze na skrite fobije, da se moras tako branit vsega, kar presega tvoje malo obzorje.

Ni cudno, da se dobrega terapevta z lucjo isce. Ali so salabajzerji ali pa prestraseni vase zaverovani ozkogledni umi.
[/quote]

Očitno moraš imeti zelo hude probleme sama s sabo, da reagiraš na tak napadalen in žaljiv način. Svetovala bi ti, da si poiščeš res dobrega terapevta, ki ti bo pomagal sprejemati drugače misleče ljudi. Mislim, da bo imel s tabo kar veliko dela.

Pozdravljena.
Ob poplavi ponudbe verjamem, da je težko najti terapevta. Ko se odločate za terapijo, je vsekakor pomembno, da ima terapevt ustrezno izobrazbo, kvalifikacijo, opravljeno stažiranje.
Običajno, vsaj pri nas je tako, se kliente povabi na uvodno srečanje. Tu lahko prvič preverite svoj notranji odziv. Raziskave jasno kažejo, da je uspešnost terapije odvisna od terapevtskega odnosa. To je najpomembnejši faktor. Torej v odnosu, kjer se počutimo varne.
Poleg varnosti je pomembno, da imamo pred sabo zrelega človeka. Meni osebno je to zelo pomembno. Lahko bi se še razpisala o tem, pa bi se na tem mestu vendarle rada lotila še ene teme. Iz mojih terapevtskih izkušenj lahko rečem, da so tisti ljudje, ki velikokrat zamenjajo terapevta, zelo ne-varno navezani in rabijo vsaj v začetnih srečanjih veliko varnosti. Če se boste odločili za terapijo, je pomembno, da izrazite to svoje nezaupanje in slabe izkušnje, ki ste jih imeli v terapiji do sedaj. Tudi terapevtski odnos je odnos, kjer se prej ali slej izrazi naša notranje psihična dinamika, naša oblika navezanosti. Skratka tudi v ta odnos prinesemo sebe, zato je pomembno, da terapevt preden prične, poizve za vse morebitne prejšnje terapije. In na vas je, da mu vse iskreno poveste.
Pole tega pa je potrebno vedeti, da enostavnih rešitev ni in da ne moremo prehiteti nobenega čustvenega procesa. Včasih je pač potrebno tudi vztrajati in zelo odkrito govoriti o svojih občutkih, Tudi do terapevta. Če je pravi in usposobljen, bo vedel, kaj s tem narediti.