Čestitam vam vsem iz vsega srca!

Punčki pa lubčka dej še namesto mene. Pridna!

Bači e abrači tud od mene.

YESSSSSSSSSSS!

:))))))))))))))))))))))

Hvala za lepo misel !!!

Aja , včeraj se mi je neki posvetilo , da si še precej mlada in imaš neke probleme v zvezi z otročki . Je res ali sem narobe razumela ?

Nikita ti v vsakem primeru vrča z lepimi željami

srce drago, mene je vrglo zdravje
nazadnje pred 16 leti –
če nosečnosti lahko rečemo tko :)))

zboleli so pa vsi moji (visoka vročina in prav vse kosti bolijo)
domači in prjatli,
vsi so v postelji že en teden

jest pa brez vročine,
pa dva dni v postelji
in eko že delam …bljak

je pa res da sem nekamm švoh, ampak butalci smo
trdoživi ne de;-)

upam da ne prideš na petek ker takrat sem pa jest na
morju…
no ja nč se ne ve brez ciganke ne de
S.O.S.

ponedeljek – je pa tu vprašanje časa , namreč , koliko ga bomo porabili za vse tisto čakanje v KC – ju ….

He , he , kar se pa zdravja tiče , bi pa naš Šaško zdajle kar zatulu – IMAM JA LIJEKOVA :))))

Ecco :)))

Ja, ja…. Imaš prav. Problemi so, problemi bojo, klinc jih gleda, seveda….(prosto po Zmelkow). Sem dobila datum za preiskave in operativni poseg – februarja me čaka mučenje…

… a tako hudo je ?!
No , ne smeš misliti , da sem zbiralka informacij – ma vseeno , če se ti zdi , da lahko kaj poveš (magari na mail , da ne bo rejavno ) in da bi ti kaka sočutna beseda prišla prav … javi se !

Nikita ne more konkretno pomagat ( še sebi ne ) , lahko pa sočutno posluša in skuša potolažiti

Ajej….Verjetno sem malo »napihnila« stvar. Veš, tako oni rečejo…operativni poseg. Stvar je taka. Jaz grem najprej na preiskave, naslednji dan pa mi naredijo spet eno drugo oz. dve drugi preiskavi (pod narkozo) zato rečejo operativni poseg (vsaj meni je dr. tako rekel) in šele potem bomo videli kaj sploh je na stvari.

NIkitka! Ker sem iskrena oseba bom povedala svoj pogled na vse to kar opisuješ.In na to kaj vse sem prebrala,kar ste napisali.

Kot prvo se v celoti strinjam z Marijo.Prekleto drži vse kar je napisala.Starši smo velikokrat preveč zahtevno do svojih otrok,nalagamo jim preveč….Vsak pa ima svoje zmogljivost.Eni tako
zmorejo več,drugi manj.
S tem ne mislim očitati nikomur,niti tebi,da pričakuješ preveč…to se boš morala vprašati.Je pa res,da otrok hitro začuti naša pričakovanja,ker je čustveno zelo močno navezan na nas.Zato se trudi ugoditi nam,zato poizkuša narediti kar največ,prav zaradi tega in ne zaradi samega sebe.Čisto preprosto,želi nam ugajati…Zato se še toliko bolj obsoja,če mu pri vsem tem trudu…”goditi nekomu”ne uspe.Nismo vsi za vse…..Eni smo pač uspešnejši na enem području,drugi na drugem….
Pri vsem tem kar sem napisala je pomebno seveda tudi zdravstveno stanje otroka…njegovo samo počutje,ki vemo da če že vse “štima” prihaja do občasnih spodrslajev.Pač sprejeti jih je potrebno.Dobro je vedeti,da ni vse samo belo,ampak da obstaja tudi črno.
V tvojem primeru Nikita zato sama veš kakšno je zdravstveno stanje tvoje pikice…zato bi bilo dobro,da za to vejo tudi drugi.Kot prvo,bi mogel lubico tvojo dobro poznati učitej.Nevem kolko sta v kontaktu z njim,kolko ste povezani..kolko ve kaj se vse dogaja in v kakšnih težavah se punca znajde občasno.veliko pogovora in skupnega sodelovanja lahko Ogromno pomaga.Če grem naprej,tudi osveščenost učencev..tu je razrednik,da jim pojasni na nek način..kaj in kako..ne s tem namenom,da bi jo vsi skupaj ovijali v vato..apak s tem,da bi ji lahko pomagali,ko pridejo ti težki dnevi…da bi jo razumeli in ne zbadali.To kar opisuješ je samo znak nevednosti,nepoučenosti otrok.
Vse to verjemi bo obrodilo boljše sadove pri hčerkici…že samo počutje punce bo boljše….Marsikaj se da z učiteljem tudi pomeniti.V tistih kriznih dneh naj jo pač ne ocenjuje..oz.kadar manjka veliko..naj ji pomaga nadoknaditi izpuščeno stvar..naj ji da čas…da pride zopet k sebi…Vse se da…nikar pa na deklico z nekim pritiskom…..Mislim,da so lsabe ocene odraz teh pritiskov,zakaj prihaja do njih se je pa treba globoko zamisliti,jih odpraviti…
Kar poglej,mar so te 4..in 5 znak,da se tvoja lubica ni sposobna zapomniti učne snovi?”’ Mislim da ne…….!!!

Da ima nizki prag samopodobe,pa je lahko zate tudi velik podatek.delaj na tem,da prag skupaj dvignete.Ni za vse zmeraj kriva bolezen.
To okoli psihologov in defektologov pa ta prag z mojega stališča otroka samo še potlači nižje.Otroku da vedeti; in vsili mu občutek da je nekej hudo narobe z njim….Zato jaz v tem ne vidim nobene pozitivne terapije.Poznam delo psihologa tudi defektologa,verjemi to kar praviš ti ima bolj malo povezave z Mašo.Maša je najbolj sproščena z družino,jo ni večje sprostitve kot ljubeča družina…Zato prekleto dobro premisli,na katera vrata boš s hčerkico potrkala….Jaz sem hudičevo previdna,marsikaj me je izučilo že,marsikaj spoznavam…Ne podcenjujem njihovih služb..a vedi..to so ljudje,ki morajo delati…delo jim predstavljajo prav otroci..zdej pa na tebi je spet žal..da presodiš..Bodi radovedna,bodi “sitna”..naj te prepričajo v vsak nov korak-bolši koristen korak z rezultati..ne pa samo z tezami…S tem ji bo bolje…….Jaz semse od vseh teh ljudi-strokovnjakov distancirala….hvalabogu da jih imamo a ne za vsako stvar.ne za vsako ceno.Predvsem spprosti se…delaj na tem,da tudi hčerkico sprostiš…Resnično potrebujete vsi skupaj en močen oddih..uff še meni bi pasal in še marsikomu…Bodite naravni in v skladu s tem sprejemajte stvari,ki se dogajajo….Pa bo!!!! SREČNO*********

Oj , muca !
Glej , cenim vsako mnenje. Samo moram še enkrat probat razložiz tole stvar, ker mi ni vseeno , če mislite , da zaradi nekih lastnih ambicij pritiskam na otroka.
Veš , občasne težave pri učenju ima Maška šele odkar ima redne epileptične napade.
Prej se je čisto normalno učila , tudi pa značaju je bila zelo sproščen in samozavesten otroček. Ko pa je izbruhnila bolezen v pravi moči (občasne majhne težave je sicer imela že od rojstva , do večjiih napadov pa j ezačelo prihajati po prebolelih vodenih kozah oziroma – po eni teoriji – ko se je cista v možganih povečala) no , takrat se je punčka spremenila tudi značajsko (postala je boječa , občutljiva …) – vendar nevrologi pravijo , da je to značilno za VSE epileptike . Prav tako tudi motnje koncentracije (njena zmožnost je recimo pol ure) , občasne motnje spomina – takrat se recimo ne more spomniti določenih besed , počasnost , zmedenost , nesigurnost …
Vse , kar sem opisala , je ZNAČILNO za vse epileptike. Določene težave pa so lahko tudi posledica jemanja zdravil oziroma posledica operacije.
No , poudariti moram , da imajo epileptiki dobre in slabe dni. To pomeni , da se v dobrih dneh odzivajo kot kdorkoli drug , v tistih slabih pa pridejo do izraza zgoraj opisane težave in takrat ima tudi blage epi napade (zazrtosti , trenutne black oute – to zgleda kot bi bila kratek hip v nezavesti … in še druge reči , ne bom zdaj o tem) Ko je v takem obdobju , se ji tudi poplnoma spremeni pisava – kdor n epozna njene običajne pisave , ne bi nikoli rekel , da je v isti zvezek pisal isti otrok.

VSI nevrologi so enotnega mnenja , da je treba z otrokom delati po njegovih umskih zmožnostih – zato so jo tudi tolikokrat testirali. No , ti testi so pokazali , da ni nic preveč od nje pričakovati recimo prav dober uspeh. Kar je ona do sedaj lepo zmogla, seveda z našo pomočjo – to pomeni , da moram biti zraven , ko se uči , da jo sprašujem , da ji pomagam pri nalogah , ker sama bi jih sicer pisala ves dan …da je treba sodelovati z učiteljem , ki mora razumeti , da je ona počasnejša itd itd.
Nevrolog je tudi izdal pismeno mnenje in priporočilo šoli , kako naj poteka preverjanje znanja pri Maši ( namreč stres , pritiski , strah pred spraševanjem in testi lahko sprožijo epi napad – in takrat seveda ni zmožna narediti nič – ocena pa je taka , kot je , ker se pismenega izdelka pač ne da prirejati ) Učitelji povečini razumejo , so pripravljeni sodelovati (razen učiteljica matematike – ma to je že druga zgodba:) , vendar ji tudi oni ne prizanašajo , kadar se počuti v redu. Od nje zahtevajo prav tako znanje kot od drugih otrok , prav iste teste piše in to hkrati z drugimi ( čeprav se zdaj nekaj pogovarjamo , da bi se morebiti njej dovolilo pisati malo dalj , ker je izrazito počasnejša – vsaj matematiko , ker znanje ima – nima pa dovolj časa , da bi ga pokazala , če pa med testom recimo doživi še napad , ja , kako ga bo potem končala hkrati z drugimi?!)
No , zdaj pa nastopi naša dilema.
Maša hodi v peti razred , to pomeni predmatni pouk in zahtevnejšo in predvsem količinsko obsežnejšo snov.
Do tu je vse v redu , še posebej , ker se ona v novem razredu ( so namreč pomešali lanske četrte razrede ) odlično počuti in gre (prvič !!!) rada v šolo , ima veliko prijateljev in prijateljic – skratka , vse bi bilo okej , če ne bi bilo teh njenih slabih epileptičnih dni. Ne vemo , kdaj bodo nastopili in kako dolgo bodo trajali , predvsem pa , kako slabi bodo. In kadar je tako , so težave. Če ti dnevi sovpadajo z testi in spraševanji , je pa štala. Takrat je ne silimo , je ne obremenjujemo , jo spodbujamo , če ji gre slabo , skratka – delamo njenim trenutnim sposobnostim primerno. Ona se tega zaveda. Ve , da ko ima dobre dni , je drugačna , brez problemov, brez težav pri učenju , močna in polna volje. In to zavedanje in nemoč , da bi vplivala na svojo bolezen in počutje jo tako tlačita , da takrat misli , da je razočaranje sebi in nam.
Takrat se seveda trudimo , da bi ji dvignili samozavest in ji dopovedujemo , da ima še vse upanje , da po puberteti ozdravi ….. no , da pa jo imamo mi radi in jo cenimo PRAV TAKO KOT JE !
Vprašanje , ki se nam postavlja , je pa sledeče – kako ji pomagati , da bo tudi takrat , ko ni v formi , čim lažje delala . Vemo , da obstajajo tehnike pravilnega učenja in maksimalnega izkoristka časa. TEGA bi se radi naučili oziroma JO naučili. To sprašujem – ali iskati pomoč pri strokovnjakih SKUPAJ z njo ali v začetku poiskati nasvete , kako se učiti brez nje , samo midva z možem in potem tako delati skupaj z njo.

Še enkrat poudarjam – VSI nevrologi , s katerimi smo imeli do sedaj opravka , poudarjajo , da moramo z njo ravnati tako , kot bi ravnali , če ne bi imela epilepsije . Da jo moramo “siliti” da se vključuje v normalen življenjski in šolski tempo , da ji ne smemo brcati kamenčkov spod nog in ji popuščati , češ , saj ona ne zmore . To bi bila velika napaka , ker bi sama hitro pogruntala , da si tako lahko olajša življenje in bi to (kot bi tudi vsak drug otrok) skušala izkoristiti., predvsem pa bi se začela smiliti sama sebi .Vse življenje pa se tako ne da živeti , že zaradi tega , ker nas ne bo vedno ob njej. Prej ali slej se bo morala s problemi spopasti sama. Ona pa ni niti umsko prizadeta ( ravno nasprotno) niti invalid , torej se bo morala lepo normalno vključiti v družbo.

Ja , precej sem se razpisala .
Ampak , čutila sem se dolžna , da natanko pojasnim , kakšne so te naše težave , ker se včasih čutim resnično zmedeno , ker ne vem več , ali smo do otroka prezahtevni ali preveč zaščitniški.
Slišala pa sem že oboje očitke 🙂
Vprašali so me že celo , če M. sploh lahko obiskuje normalno šolo. Enkrat pa sem slišala tudi pripombo , da saj zgleda čisto normalna , da se ji nič ne vidi !!!

Tako. Take stvari bolijo. Zato pa sem tudi poudarjala , da je nadpovprečno bister otrok , prav zaradi takih pripomb. Pa da ne bo pomote – od nikogar izmed vas !

Hvala vsem za mnenja.
Vse si vzamem k srcu in jih dobro premislim , o vsem se pogovorim tudi z očitom , pa nekako prideva do tistega , za kar misliva , da je za našo punčko najboljše.
Še enkrat hvala vsem – Mariji , zajčku , Rebeki , muci , severnici …. no , vsem , ki čutite z mano in mi skušate pomagati !

A.