Nujno rabim pomoč koga izkušenega!

Stara bom 30, sem poročena in mamica dveh otrok. V mojo službo redno zahaja moški, ki mi je zatresel tla pod nogami. Ne mislim pustiti družine, želim si le avanturo. Nočem, da mi solite pamet, rabim le pameten nasvet, kako se približat temu moškemu.

Ne rabiš se mu približat… Ti se samo predaj občutkom in uživaj:-))

Čimveč se giblji v njegovi bližini; nakaži mu, da te “zanima”. (to verjetno že znaš….. :)))…….Če si bo želel tudi on stika s teboj, ti bo že dal vedeti.
Previdnost pa ni odveč………da ne boš izpadla “čudna”. Srečno!

Sem pa bil do sedaj prepričan, da je ženskam to najlažje… Kakšen nasvet pa sploh hočeš dobit?

Emmm, glede na totalen mrk informacij, ki jih potrebujemo za kvalitetno presojo zadeve sklepam, da on ni ravnodušen, kar zadevo poenostavi. En drink pa malo pričanja pa hihihahaha in zadeva rešena in veš kje si.

Ojla,

odkrito povedano, največkrat moški naredimo prvi korak ob ta pravem trenutku…..
Če bo tip opazil, da si ga ogleduješ, da ti je všeč in če nima “zadržkov”, verjemi, da bo naredil prvi korak.

Ker pa želiš pameten nasvet, kako se približati njemu; meni najbolj ugaja, če je ženska sproščena, pa celo ona začne s pogovorom, pa mogoče čisto slučajen dotik, pa gledanje naravnost v oči……ufff, to me res “zakuri”…..od tu naprej pa je res težko pisati scenarij….

Veliko sreče…..:)))

Thanks,ta_pravi!

To sem rabla. Skrbi me le,ker si mogoč ne bo upal kej začet, ker sem poročena. Sem že misla, da mu napišem mail, kr tko anonimno, da bo malj bolj pozoren. No, njegov nasmeh mi pravi, da ni ravnodušen, ampak nkol se ne ve. Se javim, ko bo kej novga.

Če le malo čuti do tebe, pa če bo opazil tvojo naklonjenost, potem se ti ni treba bati, da ne bo “za stvar”. Vsekakor pa ne bodi vsiljiva, vsaj mene to zelo odbija.
No, torej, v akcijo, pa javi se, “ko bo kej novga”……..

Ali je že prepozno???!
Predvsem za tvoj odnos do moža. Glede na to, da iščeš avanturo – brez omejitve – pomeni, da je tvoj odnos do moža na zelo nizki stopnji. Pomisli, nekaj let nazaj – bi sploh pomislila na kaj takega.
Ne želiš, da ti kdo soli pamet… Poglej vase, a ne bi raje posvetila več časa in energije svojemu možu. Mogoče že tudi on tako razmišlja kot ti… Ti je vseeno, vseeno kaj bo z vama po tem.
Če pa misliš, da to potrebuješ… se ne zapletaj – privošči si enkrat in zakleni v globine – ključ pa odvrzi!

Men se samo otroci smilijo pri taksnih super mamah, ki potem trpijo…

Ti pa naredi kakor hočeš 🙂

Vem, in tudi sama se sprašujem zakaj! Ne morem si pomagat. Še vedno imama rada moža, toda zdaj je mal drugače. Mogoče je le z moje strani, ne vem. Bojim se vprašat, ker se bojim kakšnegakoli odgovora – predvsem potrditve, da tudi z njegove strani obstaja iskrica. Ne bojim se zavrnitve, mogoče bi prinesla celo olajšanje. Bojim pa se tudi, da mi bo nekoč žal, če ne bi poizkusila. Vem, da pri vsem tem trpim najbolj jaz. Jočem, ker vem, da bom prizadela družino ampak ne morem si pomagat. Vem, da lahko vplivam na razum, na čustva ne.

vse je odvisno kako ti to dojemaš!
Če že zdaj misliš, da se boš potem jokala, potem ne naredi tega, ča pa misliš, da si tega nujno potrebna in te potem vest ne bo pekla…pol ga pa naskoči! 🙂

povab ga na stranišče in se sleči….sigurno bo skočil nate in boš mela avanturo