Rada bi se izkopala iz lastnega sranja
Življenje ni bilo nikoli milostno z mano. Mama mi je umrla še ko sem bila otrok, brat introvertiran, oče alkoholik, sicer ni bi slab, je bil pa neprestano pod gasom, zato nikoli nismo imela denarja za kakšno malenkost več. V srednji šoli sem sem bivala v internatu in tam spoznala krasnega fanta. Prvič v življenju sem nekomu pripadala in se počutila ljubljena. Tudi njegovi starši so me sprejeli za svojo. Delala sva načrte za prihodnost. Na zadnji poletni dan, tri dni pred njegovim 18 rojstnim dnem ga je vzela reka. Dolgo sem se pobirala, zaključila sem šolo in takrat je hudo zbolel oče, rabil je nego, zato sem se preselila domov. Takrat sem tudi izvedela, da je brat narkoman. Tudi on je bil v slabem stanju. Umrla sta en za drugim. Oče zaradi raka, brat zaradi hepatitisa. Ostala sem sama z hišo, ki ni bila kaj dosti vredna, z dolgovi za alkohol in drogo. Ljudje so mi hodili na vrata, večinoma z grožnjami kaj se mi bo zgodilo, če denarja ne bom vrnila. Sem pustila vse skupaj in se preselila na drugi konec države. Spoznala sem novega fanta, spet sem bila pripravljena ljubiti. Sreča je bila, ko sem zanosila, a ta sreča ni dolgo trajala. Splavila sem in od takrat naprej bila večkrat tepena. Ko mi je polomil zobe sem ušla. V drugem kraju sem našla službo. Končno se mi je zdelo, da se svobodna in da lahko preživim sama. Delala sem kot nora. Potem pa smo dobili novega šefa, ki si je za izživljanje svojih frustracij izbral mene. Nad mano je izvajal hud mobing. Nisem zmogla več, sesula sem se. Moja diagnoza je bila izgorelost in depresija. Že dve leti sem na bolniški, ne vem kaj lahko še pričakujem od življenja. Nimam nič oprijemljivega. Prihodnost je negotova. Včasih je tako hudo, da bi kričala, cepetala in z glavo v zid butala, a to bi pomenilo, da so zmagali moji demoni. V bistvu sem tako uničena, da ne vem kako naj se izkopljem iz lastnega dreka, vem samo, da se moram.
Draga moja, bi te močno objela sedaj, če bi bila v tvoji bližini. Tebe pa življenje res ne špara, hudo mi je bilo prebrati tvoj zapis. Sploh si ne predstavljam, kako je biti v tvoji koži. Ne glede na to, da si sedaj v takem stanju kot si, vedi, da si zelo močna, a da je verjetno in telo in um utrujen od vseh udarcev, ki ti jih je naprtilo življenje. Vse te izkušnje bi te morale ojačati, in te tudi bojo, v življenju je vedno tako, da preden se stvari postavijo na svoje mesto, pride še par pretresov. Enostavno se ene stvari morajo zgoditi ali pa zrušiti, da se lahko nekaj na novo postavi. Tvoja bolniška je ravno to, trenutek, da stvari postaviš na novo. Začni z majhnimi koraki, najprej se fizično in mentalno sčisti tako, da boš lahko normalno funkcionirala in da boš sposobna hoditi v službo, od tu pa naprej.
Nujno si poišči pomoč in daj si priložnost, zaslužiš si veliko boljše in lepše življenje.
Vso srečo, pogum in obilo zdravja ti želim💛
Težko je kaj pametnega reči ob taki težki življenjski zgodbi.
Veliko bojev si že izborila. Tudi tokratnega boš.
Na ljudi v svoji bližini se ne moreš opreti, jih ni ali pa so te izdali… opri se nase… in morda poišči uteho v Bogu. Morda se pridružiš kakšni interesni skupini, da te razvedri in sprosti… (telovadba, ples, pohodništvo, ročna dela, molitvena skupina, slikarski krožek, pevski zbor… ). Predvsem zato, da zamenjaš ljudi in “zrak”… in boš potem spet zadihala s polnimi pljuči in novo močjo ter šla naprej v nove boje.
Držim pesti zate. Zaslužiš si lepšega življenja.
Punca, prave želje imaš in pretekle izkušnje so ti dokazale, da zmoreš in znaš. S svojimi močmi. Kar si dosegla, je že sedaj spoštovanja vredno. Le ti se moraš tega v celoti zavedati.
Zaupaj sebi in svoji presoji, spočij se, naberi moči in kreni na novo pot, ko boš čutila, da je pravi čas.
Nikoli več si ne dovoli, da kdo dvigne roko nad teboj, ti si borka in vreden te je le tak, ki te bo znal ceniti. Slabičev ne rabiš okoli sebe.
Glavo gor, življenje je pred teboj, ne za teboj!
Bo! Če si to vse zmogla – moj poklon – je to le začasna utrujenost. Debilov na tem svetu ne manjka. Služb na srečo tudi ne. Poberi se, ojačaj potem pa strumno naprej. Poišči pomoč klin.psihologa. Reci dr za napotnico pod nujno. ČE ti ne bo ok, menjaj. Samo bori se, plemenito, dostojanstveno a z vsemi sredstvi. Zmoreš, ti si survivol !! Borka! Želim Ti, da od zdaj naprej nate sije sonce. Pojdi v cerkev posedeti, se pogovoriti. Svet premore tudi dobre ljudi, želim ti, da jih najdeš čim več. Veeeelik objem! 💖
ravno danes ko sem se vračala iz razgovora, sem videla plakat, na njemu zapis-če te življenje ne tepe, je nekaj narobe- ne vem komu te fraze dejansko nucajo.. ampak ti želim, da te življenje objame in ne tepe več.
sicer si boš službo morala menjat, ker če boš delala v istih pogojih pod istim nasilnim človekom, se ne boš pobrala. upam si prijavila ta mobing, take nasilneže je treba zavezat in jim onemogočit izživljanje nad drugimi.
Uničena od življenja, 04.11.2024 ob 20:22
Življenje ni bilo nikoli milostno z mano. Mama mi je umrla še ko sem bila otrok, brat introvertiran, oče alkoholik, sicer ni bi slab, je bil pa neprestano pod gasom, zato nikoli nismo imela denarja za kakšno malenkost več. V srednji šoli sem sem bivala v internatu in tam spoznala krasnega fanta. Prvič v življenju sem nekomu pripadala in se počutila ljubljena. Tudi njegovi starši so me sprejeli za svojo. Delala sva načrte za prihodnost. Na zadnji poletni dan, tri dni pred njegovim 18 rojstnim dnem ga je vzela reka. Dolgo sem se pobirala, zaključila sem šolo in takrat je hudo zbolel oče, rabil je nego, zato sem se preselila domov. Takrat sem tudi izvedela, da je brat narkoman. Tudi on je bil v slabem stanju. Umrla sta en za drugim. Oče zaradi raka, brat zaradi hepatitisa. Ostala sem sama z hišo, ki ni bila kaj dosti vredna, z dolgovi za alkohol in drogo. Ljudje so mi hodili na vrata, večinoma z grožnjami kaj se mi bo zgodilo, če denarja ne bom vrnila. Sem pustila vse skupaj in se preselila na drugi konec države. Spoznala sem novega fanta, spet sem bila pripravljena ljubiti. Sreča je bila, ko sem zanosila, a ta sreča ni dolgo trajala. Splavila sem in od takrat naprej bila večkrat tepena. Ko mi je polomil zobe sem ušla. V drugem kraju sem našla službo. Končno se mi je zdelo, da se svobodna in da lahko preživim sama. Delala sem kot nora. Potem pa smo dobili novega šefa, ki si je za izživljanje svojih frustracij izbral mene. Nad mano je izvajal hud mobing. Nisem zmogla več, sesula sem se. Moja diagnoza je bila izgorelost in depresija. Že dve leti sem na bolniški, ne vem kaj lahko še pričakujem od življenja. Nimam nič oprijemljivega. Prihodnost je negotova. Včasih je tako hudo, da bi kričala, cepetala in z glavo v zid butala, a to bi pomenilo, da so zmagali moji demoni. V bistvu sem tako uničena, da ne vem kako naj se izkopljem iz lastnega dreka, vem samo, da se moram.
Draga moja. En velik objem. Veliko preizkušenj si imela in iz vseh si se izkopala. Tudi tega debila v službi se boš znebila. Odpočij si, naberi si moči, poišči drugo službo. Naj ti sije sonce. Drži se.
pojdi do direktorja, ali lastnika firme in mu povej da te šef zajebava in naj pogledajo in preučijo kako si delala pred njegovim prihodom, ko si delala z veseljem in zahtevaj da odstranijo njega, lai pa jim reci, da boš ti odšla ko se pozdraviš. Jaz kot lastnik podjetja bi se potegnil za tebe in šefa odpustil, ali mu zagrozil z odpovedjo, če te bo še mučil. Jaz se vedno potegnem za pridne in sposobne delavce srečno
Oh joj. To pa je žalostna izkušnja, ki si je prav nihče ne želi. Niti tvoji sovražniki. Za začetek bi ti predlagal, da najdeš en hobi., kar najraje počneš oz. uživaš v tem.
Jaz si glavo zbistrim tako, da grem na kolo in potem kolesarim par ur. Pridem čisto svež nazaj. Najdi si prijateljico in z njo uživaj, ker moški te bodo samo izkoristili.
Bi te pa z veseljem objel in ti pomagal. Drži se in misli samo nase.