rada bi se poročila, on pa pravi da je to samo en papir in da tega ne rabi. Skupaj sva že zelo dolgo in bi mi bilo res lepo da sva poročena. Kako naj ga prepričam? Ali naj raje sebe prepričam, da ima on prav?

daj mu ultimat, ali se poročita, ali gresta narazen

ali pa si najdi takega, ki te bo hotel poročit

Ja, zoprna zadeva, ker kompromisa pa tle ni. Al se poročiš al pa ne.
Midva čist fajn funkcionirava že 18 let brez papirjev in (za naju nepotrebnih) ceremonij.

Razčisti sama s sabo, zakaj bi ti blo tko nujno se poročit. To, da bi ti blo lepo, se meni ne zdi tako močen razlog, da bi prepričal nekoga, ki mu do poroke (in vsega ostalega, povezanega s tem) ni. A si želiš same ceremonije, lepe oblekce, žura … Al samo poročnega lista in prstana? Želiš imet njegov priimek?
Pa njega vprašaj, a je čist apriori proti poroki? Zakaj? Mogoče se mu samo ne da it vseh ceremonij? Mogoče, če bi šla samo vidva s pričami do matičarja, se mu ne bi zdelo tko grozno?

Če se ne bo dalo nič zmenit, pol raje sebe prepričaj, da poroka sama nič ne pomeni (saj res ne), če se imata drugače čist fajn.

V bistvu je on njej ultimat že postavil – da se ne poročita, ali gresta narazen.

večino moških malo groza polije, ko slišijo poroko in to samo zato, ker nekatere neveste naredijo celo dramo iz tega. Mega svadbe. Kompliciranje s povabljenci, oblekami, šopkom, hrano, vabilom in še in še. In dobra volja, veselje se zgubijo………….

Na tvojem mestu bi mu predlagala – želim biti poročena, vrsto poroke izberi ti. Lahko greva v trenirki se pofočkat na magistrat (a je brez prič že možno?). Lahko greva v soboto na izlet na drugi konec Slo in se tam poročiva, greva na pico in zdravo. Lahko greva v las vegas.

Zdaj, jaz lahko to rečem, ker meni je obred dol visel.

Vprašaj samo sebe zaradi katerega razloga se hočeš poročiti? Če je to tehten razlog in bi te motilo do konca življenja, če se ne poročiš potem poišči takega, ki te bo hotel poročiti.

Ni pa nujno, da bo moški, ki te bo poročil boljši od tega, ki te noče!

Tudi midva sva skupaj že 10 let brez papirjev. Ampak jaz z zavedanjem, da če bi se jaz hotela, bi bil tudi on za. Tako pa je obema bolj kot ne vseeno. Če pa se bova kdaj poročila, se bova pa čisto zase, po možnosti na tropskem otoku. 🙂

Potipaj najprej, ali je proti zakonu kot takemu ali samo proti poroki.

Če prebereš temo na linku – tole sem pred časom odprla jaz.

Danes veselo povem, da sem poročena in da z možem pričakujeva prvega otroka. 🙂

Ne vem sicer, kaj je mojega moža “dokončno prepričalo”, da me je zaprosil, ampak prišlo je kot strela z jasnega – jaz sem zadevo pustila čisto pri miru, te teme sploh nisem več načenjala (čeprav me je nekje globoko še vedno žulila), pa me je partnter kakšna dva meseca po tej debati na forumu sredi crkljanja na kavču vprašal, če bi se poročila z njim. ;))
Nič romantično, nič na kolenih – preprosto: “Ljubica, bi se ti poročila z mano?”

Ups, še link:
LINK do teme

Ponavadi, ko berem kake poste o porokah, se tako presmejim zraven kot nikoli. Ženskam se čist utrga, sploh ni več važen bodoči možek, važna je samo še fešta, fešta, fešta!!! Čim dražje tem bolje je. Izpod 10.000€ že redka pride. Po 200 svatov, pomoje jih je polovico videla samo enkrat v lajfu.

Men je tako preseravanje na porokah totalno odveč. Ja, je lepo se poveseliti in deliti ta srečen dan z drugimi ampak v mejah normale. Potegniti je treba črto in se zavedati, da se ne poročaš zaradi fešte, daril, bele oblekice in podobnih traparij ampak zato, ke hočeš pred zakonom potrditi vezo z moškim, ki ga ljubiš.

No, če je tebi slednje cilj poroke, potem se le poroči. Če ne s tem, pa z drugim, ki bo delil iste cilje s tabo.

Jaz sem ženska, pa se vprašam, zakaj poroka. Mene tudi kar polije od groze. Poroka se mi zdi nekaj tako dokončnega, tako groznega. Odpoveš se življenju. Zame je kot smrt, kot pogreb. In pomisli, da tvoj dragi lahko tudi takole razmišlja. In ne ga silit. Lepo prosim. Če drugače dobro funkcionirata, ne ga silit, da naredi usoden korak.

In zdajle sem brala gori butasto temo in mi je bilo tako všeč, ko se je eden “zmotil” in voščil mladoporočencema z: iskreno sožalje. To si tudi jaz mislim, ko vidim dva mladoporočenca. ISKRENO SOŽALJE.

Kot sem že zgoraj omenila, midva čist fajn voziva brez poroke 18 let. Pa ne zato, ker bi se nama zdela poroka “nekaj tako dokončnega, groznega, odpoveš se življenju, smrt, pogreb…”, ampak preprosto zato, ker poroke in poročnega lista ne potrebujeva. Pravzaprav se nisva o tem sploh nikoli pogovarjala, enostavno živiva skupaj kot bi bila poročena, zame je on moj mož, čeprav nimam tega “črno na belem”.
Ker skupno življenje z nekom je čist enako, s poročnim listom al pa brez.

jaz sem mojemu rekla, da če imata dva otroke, pol je vseeno če se tudi poročita.
nekak si je zapomnil ta namig, pa kljub temu da je družinski tip človeka je zelo dolgo rabil, da se je pol le spravil k zadevi.

kaj pa je to takega, če si poročen?? je še en dogodek na skupni poti, ko na nečem skupaj delata, iščeta obleke, gresta na dopust…

Zame je poroka obljuba, napisana na papirju. Pogodba. Ki se lahko razdre, kot vsaka. Če misliš resno z nekom, skleneš pač pogodbo – lahko pa seveda delaš na črno :-))

Dokončnost poroke je bedast mit, ki izvira iz starih časov cerkvenih porok. Zame je dejanje, ki kaže, da sta tedva nekaj premislila, se odločila, si želita skupaj ustvarjati, imeti otroke, si deliti premoženje. Ja, vem, vse to se da brez tega. Pač ne izrečeš, samo živiš. Vem. A saj zakaj pa imamo obrede….? Da naglas nekaj izrečemo, damo nečemu nek poudarek, težo.

Midva sva skupaj 14 let in se bova junija poročila. Sem ga nekako prepričala, čeprav mu ni neki oh in sploh poroka, pa itak bova imala vse na izi, samo družinsko.

Hm, ampak zakaj bi pa podpisoval nekaj, česar nimaš nobenega namena izpolniti?

Nič ni večno na tem svetu, še najmanj zveza dveh ljudi. In obljubljati nekomu, da boš do smrti z njim

Ni to v današnjem času glede na stopnjo ločitev malo hinavsko?.

Poglejte ženske, tiste ki vam za poroko ni mar, lahko pišete kako je res samo en papir. So pa verjetno kakšne druge stvari v vašem življenju ki pa si jih zelo želite in vas boli če partner tega ne bi želel – a je tako?

No, vsak seveda po svoje, ampak moj je meni tut skos govoril da poročil se pa ne bo. In jaz sem po parih letih obupala in nehala prosit. Sem pa naredila tako, da ker je bilo treba upoštevat njegovo željo, da poroke ne bo, kljub temu da sem si ji zelo želela, sem izrazila tudi jaz svojo željo oz. sem kar povedala da sem se odločila da ima otrok moj priimek, ko rodim. In seveda je bil šok!! Potem pa njegova užaljenost, da zakaj pa to in sem samo rekla: poglej dragi moj, imaš željo ki jo nekak poskušam sprejeti, ne želim slišati od tvojih sorodnikov zakaj se otrok piše po meni. Na koncu sem mu še rekla, tako kot on meni..kje pa piše da mora imeti otrok očetov priimek?? Tako kot je on meni govoril, kje pa piše da se morta dva poročit??
Debata je bila zaključena! In čez nekaj mesecev me ni zaprosil na kolenih s polno romantike, ampak mi je rekel da se želi poročiti. Nisem ga izsiljevala s priimkom, ampak sem mu sama dala isti občutek kot sem ga doživljala jaz. In njegov strah pred poroko je bil samo zato, ker so na žalost vsi njegovi sorodniki ločeni.
Nisva imele nobene fešte, ohceti in rajanja. V krogu najbližjih sva se poročila, imeli smo bolj razkošno kosilo in to je to.

Lahko me napadate da sem nesramna, sem ga izsiljevala in mu dajala grozne občutke ob tem ker bi se otrok pisal po meni. Ampak čakte mal, kje pa piše da bomo njegove želje upoštevali mojih pa ne. Pa ga nikol ne bi na tak način prisilila v poroko, ampak sem ga če lahko tako rečem, ker se je samo zaradi žlahte bal tega papirja!

Ja, če že pred poroko skupaj živita, potem je itak vse brez veze. Midva sva si svojo pot razdelila na nekaj mejnikov. Najprej sva se srečala, potem sva si pustila čas, da najprej ugotoviva, če sva oba dovolj zrela za trajno in osrečujočo partnersko zvezo, potem sva ugotavljala, če je med nama dovolj skladnosti in ljubezni drug do drugega, da si želiva doživljenjsko zvezo in ko sva se v to prepričala, je sledila zaroka. Naslednje obdobje sva posvetila temu, kako si skupno življenje predstavljava, načrtovanju skupnega življenja (kje in kako želiva živeti), kakšen odnos imava do vloge zakonca na različnih ravneh življenja, od gospodinjskih opravil, do delitve financ ali skupnega fonda denarja, pa usklajevanja službe, podiplomskega študija obeh in zakonskega življenja, koliko otrok si želiva in kdaj, kako si želiva vzgajati otroke, kakšen odnos do obojih staršev bova imela in še goro podobnih tem. Po obdobju, ko sva te teme zaključila, sva se odločila za poroko. Prav nič megalomansko, civilna je izgledala tako, da sva oba šla okoli 9.30 iz služb, priči sta sami prišli na grad, bila sva čisto normalno oblečena, poslušala tistih 7 minut o dolžnosti zakoncev, si nataknila prstana, šli smo na kosilo s pričama in to je bilo to. V soboto je sledila cerkvena poroka, na katero sva porabila samo najožje sorodnike in prijatelje, nisva nič komplicirala, sama sem napisala vabila, kasneje poslala še zahvalo z najino fotografijo, sama nakupila za pogostitev po obredu (prijateljica je pa vse na pladnje dala), obleko sva si izbrala kot simpatični kostim, ki ga lahko še sedaj kdaj oblečeva, ker se mi zdi trapasto metati denar za dve uri izposoje obleke, možev prijatelj je vse lepo slikal… Skratka, nič kompliciranja, zelo poceni sva prišla čez, nisva obremenjevala ne najinih staršev z dodatnimi izdatki, ne koga drugega. In naredila sva sebi lep dan, na večer katerega sva šla precej utrujena za en teden na naš vikend na Pokljuko. Zadnji dan je šel mož na svoj dom in stvari, ki jih je najbolj potreboval vsak dan prepeljal v stanovanje, kjer sem sama živela. In tako sva začela skupaj živeti. Po dobrem letu skupnega življenja, ko sva se dodobra navadila skupnega življenja, predvsem vseh načinov izkazovanja ljubezni in pozornosti za vsakodnevno rast zakonskega odnosa, sva se odločila za prvo dete. In sedaj sva srečno poročena že 10 let, oba sva uspešno zaključila doktorata v zdravstvu in na pravu, si zgradila svojo hišo, imava tri otroke in lahko oba poveva, da se imava vsak dan bolj rada. A na tem je ogromno vsakodnevnega vlaganja v zakon, si znati vzeti čas za vsakodneven pogovor, sprotno razreševanje problemov itd. Pred leti sva se odločila in redno pomagava tako materialno, z učno pomočjo trem družinam, ki jim pozimi omogočiva zastonj zimske počitnice, poleti pa poletne – pri prijateljih si kadar oni ne potrebujejo najamemo njhov apartma na morju. Tak zakon želim vsakomur, čeprav je zanj potrebnega veliko garanja.

Hm, ampak zakaj bi pa podpisoval nekaj, česar nimaš nobenega namena izpolniti?

Nič ni večno na tem svetu, še najmanj zveza dveh ljudi. In obljubljati nekomu, da boš do smrti z njim

Ni to v današnjem času glede na stopnjo ločitev malo hinavsko?.[/quote]

Preveč filmov gledaš :-)) Nama matičar ni rekel nič o tem, da morava biti skupaj do smrti :-))
Saj ti pravim, pogodba. Ki se lahko razdre.

In kaj je to takega, če nisi? Pač en dogodek (in kup stroškov) manj na skupni poti, oblek ne jaz ne on pretirano rada ne kupujeva, še manj, da bi jih iskala skupaj, na dopust (potovanja, krajša ali daljša) itak greva večkrat letno …

In tud ne vem, kaj ima poroka skupnega z otroki. Lahko imaš otroke, ne da bi bil poročen. In obratno, lahko si poročen, pa ni nujno, da imaš otroke …

Si pa bedna. Moža si morala dobesedno prisiliti v poroko. Si zdaj ponosna žena?!

Biti poročen je osrečujoče. Midva sva poročena 47 let.
Nikoli, nikoli ne bi živela na koruzi! Bi bila oba ponižana.

Sploh, če do poroke prideš z večletnim izsiljevanjem in sitnarjenjem. A ni to bolj ponižujoče, da moraš človeka dobesedno prisilit, da se poroči s tabo? Kaj potem pomenijo vse tiste zaobljube, če je pa tam proti svoji volji?

Sploh, če do poroke prideš z večletnim izsiljevanjem in sitnarjenjem. A ni to bolj ponižujoče, da moraš človeka dobesedno prisilit, da se poroči s tabo? Kaj potem pomenijo vse tiste zaobljube, če je pa tam proti svoji volji?[/quote]
saj ga pa ni prisilila v skupno življenje, le v eno formalnost, ki pa njej veliko pomeni. vse tiste zaobljube, kako jo bo imel rad bi v vsakem primeru morale držati, pa če sta poročena, ali pa ne.

“mož” ima prav. Danes je to le papir, saj imata vse pravice uradno poročenih zakoncev.
Spremeni mnenje tudi ti. Sprosti se.

Če sta skupaj zelo dolgo, kaj te potem moti status koruznice ? Ti je nerodno pred drugimi, ti je več do tega kaj menijo drugi ?

Jaz sem 27 let na koruzi in imava se enako super kot vsi poročeni.