RADA VAS IMAM !
… od včeraj dalje še bolj! In ker tudi male stvari, dejanja spreminjajo naša življenja, delim spodnji sestavek z vami. Vredno ga je prebrati in upam, da polepša dan tudi vam.
Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista papirja napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora. Nato jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o vsakem sošolcu, in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v izpolnjevanju naloge, ko so končali in odšli, so vsi oddali liste učiteljici.
To soboto je učiteljica napisala imena vseh študentov, vsakega na svoj list in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej osebi. V ponedeljek je vsakemu dala njegov oz. njen seznam. Kmalu se je cel razred smehljal. “A res?” je slišala šepetanje. “Nikoli si nisem mislil/a, da komurkoli sploh kaj pomenim.” Ali “nisem vedel/a, da me imajo drugi tako radi.” To so bili najpogostejši komentarji.
Nihče v razredu ni nikoli več omenil teh listov. Ona ni vedela, če so se o tem pogovarjali po šoli ali s starši, vendar sploh ni bilo važno. Naloga je dosegla svoj cilj. Študentje so bili zadovoljni sami s seboj in z ostalimi.
Ta skupina študentov je napredovala.
Precej let kasneje je eden od študentov umrl v Vietnamu in učiteljica se je udeležila pogreba tega posebnega študenta. Še nikoli ni videla službujočega v vojaški krsti. Izgledal je tako pripraven, tako odrastel.
Cerkev je bila napolnjena z njegovimi prijatelji. Eden za drugim so vsi, ki so ga imeli radi, šli zadnjič mimo krste. Učiteljica je bila zadnja, ki je blagoslovila krsto. Ko je stala tam, ji je eden od vojakov, ki je bil tam kot pogrebnik, pristopil: “Ste bili vi Markova učiteljica matematike?” “Ja,” je odvrnila. Potem je dejal: “Mark mi je veliko govoril o vas.”
Po pogrebu je večina Markovih bivših sošolcev šla skupaj na pogrebščino. Tam sta bila Markova mati in oče in očitno čakala, da bosta govorila z učiteljico. “Rada bi vam nekaj pokazala”, je rekel oče in potegnil denarnico iz žepa. “Tole so našli pri Marku, ko je bil ubit. Misliva, da boste prepoznali tole.”
Odprl je predalček in previdno potegnil ven dva ponošena lista papirja, ki sta bila očitno prelepljena in velikokrat razgrnjena in ponovno zložena. Učiteljica je vedela, ne da bi pogledala na papirje, da so to tisti listi, na katere je ona navedla vse dobre stvari, ki jih je vsak od Markovih sošolcev napisal o njem. “Hvala, da ste to naredili”, je rekla Markova mati. “Kot vidite, je Mark to shranil kot zaklad.”
Vsi Markovi bivši sošolci so se začeli zbirati. Charlie se je smehljal, rahlo v zadregi, in rekel: “Jaz imam še vedno ta seznam. Imam ga v zgornjem predalu moje mize.”
Chuckova žena je rekla: “Chuck me je prosil, da ta seznam dam v najin poročni album.”
“Jaz imam tudi svojega,” je rekla Marilyn. “V mojem dnevniku je.”
Potem je Vicki, še ena sošolka, segla v svojo torbico, potegnila ven denarnico in pokazala svoj ponošen in oguljen seznam skupini. “To nosim ves čas s seboj”, je rekla Vicki in brez trepljaja nadaljevala: “mislim, da smo si vsi shranili liste.”
Takrat se je učiteljica končno usedla in zajokala. Jokala je za Marka in za vse njegove prijatelje, ki ga ne bodo več videli …
Usoda ljudi v družbi je tako negotova, da pozabimo, da se bo življenje nekoč končalo. Vsi pa vemo, da se nekoč bo. Zato, dragi moji, povejte ljudem, katere imate radi in za katere vam ni vseeno, da so posebni in pomembni. Povejte jim, preden bo prepozno. In pomnite: žanjete, kar sejete! Kar vlagate v življenja drugih, se vam povrne.
Dragi forumovci in forumovke, ker se ponuja čudovita priložnost, se vam zahvaljujem, ker STE TAKO PRIJETNI, TOPLI in ker STE TUKAJ!
Vsem en cmok,
Z.
Vsi rabimo *zvezdice** in osebno jih imam raje kot luno, ker so skromne in tihe, se ne “mečejo ven” in ti prijazno pomežiknejo, ko jih poiščeš – za orientacijo, za tolažbo, za družbo…
Vračam tvoj cmok in lepe misli.