Sem mislila, da sem končno našla Gospoda Pravega, pa je po pol leta ugotovil, da je razdalja med nama prevelika. Da ne bi šli v podrobnosti. Večina med nami ve, da si ponavadi izmislimo razlog, da bi drugega čim manj prizadeli in mu raje rečemo kaj butastega, kot da bi mu povedali, da pač ne želimo biti več z njim. No, ko se odnos zaključi, potrebuješ nekaj časa, da se sestaviš in v tem času srečuješ krasne in manj krasne ljudi in pristajaš na marsikaj. Sprašuješ se, če je s tabo vse ok, ko se pri 53tih odpravljaš na pot iskanja partnerja in verjameš , da je mogoče najti krasnega človeka za partnerski odnos. Okoli tebe pa vsi vriskajo, kako ti ne bo uspelo. A vseeno pogumno stopiš na pot. Kar na nekaj kav se odpraviš. In… Se dogovorita, da bosta FWB in ugotoviš, da to ni zate. Se dogovorita za občasna srečanja in ugotoviš, da to ni zate. Se dogovorita, da bi vse zelo na počasi in ugotoviš, da to ni zate. Se dogovorita, da se bi čez en teden poročila in preselila in ugotoviš, da to ni zate. Minejo meseci in nič ti ni ok. Ker je tvoja glava še vedno v vezi z bivšim oz. ni pripravljena na nov odnos… Minejo novi tedni in nove kave in končno ugotoviš, da si pozabila na bivšega, zdaj pa rabiš še najmanj mesec, dva, tri, s prijateljicami, živalmi, pospravljanjem in šopingom, da boš končno pripravljena na novega Gospoda Pravega. Potem pa – skok na glavo. Akcija.

P.S. Sem šla k prijatelju na obisk na Jesenice in se nazaj grede ustavila na pumpi, da sem naredila selfija in vklopila vse možne filtre za fotko. Nikakor ni ta fotka ok za portal, kjer iščeš partnerja. Čist preveč je popravljena. Ko potem srečaš nekoga v živo in ugotoviš, da si sploh ni podoben in zbežiš… Ta fotka je za na FB, kjer je večina med nami lepša in boljša. Tako to je. Kot na prvem zmenku, kjer imamo vklopljene filtre – zase, ko se predstavljamo vsaj v malce boljši luči, kot v resnici smo. Če nam je sogovornik všeč in simpatičen, pa se vklopijo še rožnata očala in vidimo samo najboljše v njem. Potem se po enem tednu ali dveh čudimo, kako drugačen je človek, kot se nam je zdelo prvi dan… Le zakaj?  In se še bolj čudimo, ko ugotovimo, da je razdalja kar naenkrat problem… Takle mamo.

Dobro sedaj vemo vse o selfijih. A dol sta se pa udarla al ne?

He, he… traktat o selfiejih… In ravno zato obstajajo ljudje, ki za predstavljati sebe na omrežjih namenoma izberejo najgrše fotke, ki jih kažejo v slabi luči…

Kar se zdi pametno. Morda se na ta način stkejo vezi s tistimi, ki imajo smisel za res črn humor.

Če že kradeš prispevke drugih ljudi, imej vsaj toliko kulture da napišeš od koga si jih ukradlo.

Če te prav razumem, si imela v zadnjih mesecih ogromno zmenkov? Kako ti to uspe?

Sem malce pod 50 pa sem bila pri 40ih zadnjič na zmenku. Od takrat nisem spoznala nobenega samskega.

Kako ti uspe?

Kaj si sploh hotelo povedat?

Sva sla narazen po skoraj 20 letih in sem najprej mislila ok, bom že. Že nekaj let sem se čustveno odtujevala, podrobnosti niso pomembne, ampak ja, zelo dobri razlog za to so bili. Pa sem šla na en portal, pa na drugega, pa na tretjega. Najbolj mi je od veze, ki se je prekinila, manjkal pogovor, pa ta občutek da si z nekom povezan čustveno, da ga lahko pokličeš kadarkoli, mu poveš karkoli, da je tam zate in obratno. No, po treh tednih sem ugotovila, da ti portali niso zame, nisem niti pripravljena niti sposobna iskati kaj novega. Po dveh mesecih samote pa je udarilo … na trenutke se mi zdi da se mi bi od želje po tem da slišim njegov glas kar zmešalo. Pa kar v jok planem, sploh ne morem govoriti z nikomer ker se bojim da bom imela kak tak napad.  Držim se zase, skušam se zamotiti, ampak v tej fazi mi ne gre.

Njegov izgovor za konec pa je bil da hoče žensko, ki bo stalno doma in ga bo ubogala. Sploh ne vem kaj naj s tem počnem.

Ji ne. Ukradla je zapis na fb. Jasno je izven konteksta. Ker ni njen!

V kakšnem kvazi svetu pa živiš? Vsega nekaj let si mlajša od mene, pa si tako prtegjena, da moraš it skozi filter?! Veš kaj je filter?? Ko vjutro stopiš v kopalnico pred špegl  direkt iz postelje. To je edini filter, ki je gospodu pravemu relevanten!

Tole je skopirano od Katje Škarja .ne najdem več na facebooku, ampak vsaj navedite vir, amaterji.

Da ne kompliciramo… a pol fukata ali ne fukata?

Spet sem izgubil dragocene trenutke v svojem življenju, ki je že tako ali tako natrpano od minute do minute. Tudi če je, ali pa ni, kopiran tekst, jaz enostavno ne vem, kaj sem to prebral. Kaj je bistvo te objave? Bere se skrajno raztreseno, nepovezano, frustrirano, brezglavo, naduto, otročje, brez smisla, brez uporabnosti, brez zdrave pameti, plehko in površinsko.

Aha, sem mislila, da je to monkljin zapis, ko je tako brez repa in glave.

Ej avtorica, na jugu bi rekli: đabe si ostarila.  Res kako ti je le uspelo preživeti pol stoletja tako neumni. Če za nič drugega, za svojo bebavost zaslužiš občudovanje. Ta ti pa res uspeva.

Če te prav razumem ga najprej sploh nisi pogrešala, po 2 mesecih ti je pa začel manjkati?

In zakaj ga potem ne najdeš, amater?

Prva dva meseca sem nekako hendlala s čustvi. Nisem jokala. Imela sem občutek kot da bi umrl. Tudi sicer sem se delala kot da je umrl. In nikomur nisem povedala da nisva več skupaj. Potem pa se je kar naenkrat odprlo … Po moje je minilo obdobje zamrznitve, zdaj je obdobje šoka, potem bo obdobje žalosti …

Počutim se kot zapuščena hiša. To je prispodoba, ki mi prva pride na misel. Ostala sem brez najboljšega prijatelja, zaupnika, sopotnika … Ni partnerstvo samo spolnosti. Najhuje pa je, da sem kar odrezana. Ni bilo postopnega oddaljevanja, ohlajanja najine veze.

Uvodni zapis mi samo utrdi prepričanje, da razni portali in omrežja niso zame.
Kako vzdržite tisti, ki jih uporabljate? Še na monu se kaj bolj  razumljivega prebere.

Nekje sem slišal, da ženskam po 40 letu počasi neha zvoniti telefon. Samo v razmislek.

Drži. Ne trzamo več na vsak klic, odkrijemo gumb za utišanje in začnemo uživati. Ko kaj hočemo, same pokličemo.

Pojdi preverit, katerega leta si nazadnje prejel kak klic.

Preveč razmišljujoča si in si očitno falila vse znake, da to ni to.