Berem knjigo “Moški lažejo in ženske jočejo”. Kako smo si različni. Ženski možgani delujejo drugače. Me smo sposobne več opravil naenkrat, moški pa ne deluje tako. Ni mišljeno slabšalno. Ampak moški ko pride iz službe rabi 15 minut miru. Da se zresetira. In če bi ženske znale počakati tistih 15 minut, bi bilo manj konfliktov. Vsaj pri nas takole zgleda, pridem iz službe, jaz sem že tako zelo energičen človek, skuham si kavo, preoblečem se, vmes ko pijem kavo, delam hitro kosilo in vmes premlevam na glas, kaj vse se mi je zgodilo, vmes še mačkom WC spucam in psa spustim iz bajte 🤣. .  ko mojemu rečem, da naj kaj pomeša na stedilniku, je ves znerviran, ker pride malo za menoj in si ni vzel tistih svojih 15 minut zase in valjda si misli, da sem najbolj tečno žensko bitje na svetu.  Takoj se pičiva, če sva oba napeta.  Ampak ko pa odsedi 15 minut, je pa kot prenovljen in bo delal do noči.  Le tistih 15 minut rabi zase.  Drugače je zelo deloven človek. Smo moški in ženske res tako razlicni?

Jaz sem ženska in po.službi rabim 45 min do ene ure se za resetirat..

Kaj bereš to za ene neumne knjige…

Hočeš reči, da so moški bolj v stiku s sabo kot ženske?

Moški smo bolj iskreni in  pošteni od žensk. Ženske ste čustvene manipulatorke. Za dosego svojih ciljev ste se pripravljene spustiti zelo nizko…

Spkoh ni neumna knjiga. Zelo dobra je. Moški in ženski možgani delujejo drugače in če bi drug drugega bolje razumeli, bi bilo manj konfliktov. Odnosi med ljudmi so bolj komplicirani in kot med živalmi, ki delujejo nagonsko . Super če imaš možnost da si vzameš eno uro zase po službi. Jaz nimam, treba je narediti vse naenkrat, skuhati, psa ven spustiti, vmes moram kavo spiti, da k sebi pridem . Ni bilo mišljeno slabšalno, da so moški leni, sploh ne, le delujejo drugače. Čakam na ostale komentarje/mnenja

če nimaš časa zase si zelo zelo neumna. Ali pa sodiš med krvosese – ljudi, ki se hranijo z energijo drugih ljudi, zato ves čas letajo okoli kot popipsane muhe. kaj to pomeni, psa ven spustiti? menda ne leta okoli sam po vasi?

Imamo ograjeno dvorišče, psa spustim iz hiše ven , da se polula. A bo kakšen pameten komentar ali samo zbadanje?

Avtorca, da kdaj vdihni, bo tud manj konfliktov ali kaj pošportaj, če si hiperaktivna.

Avtorica, a ti sploh maš čas vdihnit zrak? Kako zgleda pri vas, ko sexate?

🙂 🙂

Saj ne mečeš svojega po celi spalnici??  🙂

Hahah, sedaj ste to tako obrnili kot da nimam nič časa zase in sem kot raketa 😂.  Seveda ga imam, takoj ko skuham, pospravim. Celo pozno popoldne in  večer je zame. Ampak sprašujem o prihodu iz službe, razlike med moškimi in ženskami ki različno funkcioniramo . se lahko fokusirate na to ?:

Saj pravim, vdihni, sak ne hodiš v službo in v ‘službo.

Ko pride domov ga pusti pri miru. Pripravi mu sendvič in pivo in naj se vleže za pol ure. Bo ko nov. Pol pa lahko začneš razlagat…

Mah jaz rabim regeneracijo, ko pridem iz službe. Mir in tišina. Pa sem ženska.

Po mojih izkušnjah reset po prihodu domov ni vezan na spol, ampak je stvar navad, temperamenta, načina življenja, zahtevnosti službe…

Jaz rabim svojih pet minut, da naredim v glavi plan in potem delo steče gladko. Brez tega premora bi bezljala, ne bi pa bilo nič gotovo hitreje.

Saj vsi rabimo regeneracijo. Pač eni z ležanjem, drugi pa z branjem časopisa ali pitjem kave in čohanjem mačka. Reala pa je, da nam življenjski tempo tega pogosto ne dopušča. Ne ženskam, ne moškim.

Osebno se najlažje od službe odklopim kar v službi. Ko zaključim z delom in pospravim pisarno ter operem skodelico od kave. Ko sedem na kolo proti domu, sem že skoraj v drugem filmu. Je pa res, da sem to navado dolgo in zavestno razvijala.

Avtorica

Naslov knjige se mi ne zdi preveč realen. Tudi ženske lažemo in tudi moški jočejo. Naslov knjige pa mi nekako namiguje na nezdravo podpihovanje proti moškim.

Je že res, da rabimo različne pristope – a ne delimo se po spolu, pač pa drugače; verjetno po osebnostih.

Avtorica – pri nama je podobno, a ravno obratno po spolu…

@monovka: Naslov knjige se mi ne zdi preveč realen. Tudi ženske lažemo in tudi moški jočejo. Naslov knjige pa mi nekako namiguje na nezdravo podpihovanje proti moškim.

Nisem brala, se mi pa že po naslovu zdi nek spin-off one knjige od Graya, Moški so z Marsa, ženske z Venere, s podobno „globoko“ mislijo, da moški potrebujejo spoštovanje, ženske pa ljubezen. Ne vem, kakšna je to ljubezen, ki NE temelji na spoštovanju. Ne glede na spol. Za ljudi z mentaliteto 19. stoletja je zagotovo lažje utrjevati neke stereotipe, kot se soočiti z zanje družbenim tabujem in reči, da moški (prav tako) potrebujejo ljubezen in ženske spoštovanje. Ker potem so prvi pussiji, druge pa možače. Isto tu, gre za podoben problem soočenja z realnostjo – da tudi ženske lažejo in moški jočejo.

Ko zahodnjaki (Gray je primer tega) prevzemajo vzhodnjaške ideje, jih prevzemajo z zahodne pozicije, ne znajo izstopiti iz binarnega (črno-belega) okvira. Če se gremo kombinatorike, imamo 4 možnosti (karikirano):

oba sta yin (ženski princip): ta dva bi se samo pogovarjala

oba sta yang (moški princip): ta dva poznata samo kavs ali ravs

en je yin, drugi yang: en bi se pogovarjal, drugi bi kavsal

oba sta dao (imata v sebi integrirana oba principa): oba si želita pogovora in kavsa

Zahodnjakom s “tradicionalno” mentaliteto se zdi “pravilna” samo 3. opcija. In zato jo forsirajo kot tako.

Sem ženska. Ko pridem iz službe si najprej vzamem 20 min zase.  V tem času grem na wc, si očistim obraz in odstranim ličila, grem pod dolg tuš, se oblečem v druga oblačila, popijem kozarec vode in sem nared.

Monovka,se strinjam. Ni vsako knjigo jemati za čisto zlato. Le zanimivo mi je bilo ker imava midva enako situacijo in res meni misli preveč begajo, on se pa fokusira na eno stvar. In potem mi težko sledi in odklopi sluh 😆😆. Nič slabšalnega nisem mislila, kaj bi me brez moških in oni brez nas ❤️❤️

Naslov mogoče res ni najbolj posrečen, ampak knjiga ni podpihovanje žensk proti moškim, namenjena je predvsem parom, da bi partnerja razumela psihološke razlike med spoloma in bolje komunicirala med sabo.

Pa kot večino knjig danes, se jo zastonj najde na netu v pdf verziji.

Tako “literaturo” sem dobila v roke pred več kot dvajsetimi leti menda. Mi je že takrat dvignilo obrvi, mogoče celo zaradi predsodka glede na to, kdo mi jo je priporočil v branje – en meglotiščalec, ki je propagiral piramidne sisteme in ameriške poslovne modele…

Enakopravnost sem v praksi videla že pri babici in dedku, pa sta bila klasični predvojni par. Rojena leta 1910, on železničar, ona gospodinja. Niti sekundo ni nobeden rastel čez glavo drugemu, medsebojno sta se spoštovala in priznavala drug drugemu zasluge za uspehe, bila ponosna na skupno dosežene cilje. O kaki potrebi, da bi se morala ženska boriti za enakopravnost, nisem zaznala ničesar. Zato so mi bile te knjige kar nekaj.
Enako v mojem življenju in partnerstvu ni bilo nikoli neke tekme med spoloma, nobenih moško-ženskih dilem. Vsak je pokrival svoj sektor doprinosa v skupno dobro in to je to. Nobeden vreden več ali manj od drugega. V ničemer nisem mogla najti razloga, da bi se počutila kot ženska zapostavljena, nespoštovana, mož tudi ni imel razloga, da bi se ukvarjal s tem.

Skratka, cel odnos moški-ženska je bil čisto naraven, logičen, normalen. Eden zmore to, drugi ono, oba skupaj pa vse.  Zato so mi vse te silne “motivacijske” knjige precej mimo, ker iz izkušenj pač ne vidim, da bi opisovale realnost.

Neenakopravnost ni vprašanje spola, ampak osebne sposobnosti, integritete in odnosa.

Če je tako, potem je super. Se mi pa zdi malo zaskrbljujoče, da tega ne povedo /pokažejo starši otrokom na poti v odraslost, ampak je to treba izvedeti iz knjig.
Vedno se mi zdi nevarno, da kdo vzame zapis kot sveto resnico. Ljudje nismo narejeni po kalupu.

Kar velja za Jožeta, ne velja za Franca. Da ne bi potem Micka Francu očitala Jožetovih napak 😉, ker tako piše v knjigi.

Tole ti pa ne verjamem. Vse to v 20 minutah in zraven rečeš še dolgi tuš.

O lej jo!

Si me pogrešala?

Dvomim, da imaš ti moža.