Naši predniki so živeli v bistveno slabših pogojih, kot živimo danes. Ni bilo plačanega porodniškega dopusta, ni bilo pokojnin, ni bilo jasli, ni bilo otroških vrtcev, ni bilo plenic za enkratno uporabo, ni bilo pralnih strojev!

Pa vendar so se otroci rojevali, starši so jih vzgojili in spravili do kruha, jim dali življenje.

Kar se tiče poporodne depresije lahko doleti vsako žensko, ne glede na to, ali si je otroka želela ali ne. V igri so hormoni in splošno počutje ženske, pomembno pa je tudi okolje, v katerem porodnica živi, v kakšnih pogojih živi, ali ji mož – partner oz. družina stojijo ob strani, ali pa jo gnjavijo in ji grenijo življenje.

Rojstvo otroka je eden najsrečnejših dogodkov v življenju. Seveda so tudi bolečine, tudi trpljenje, ampak otroci dajejo našemu življenju tudi smisel in upanja. Če ne bi nobena ženska več rodila, le kaj bi bilo na svetu?

Enako. Stara 35, brez otrok. Pa ni samo poporodna depresija problem, ampak se ti vso telo spremeni, lahko imas kup kronicnih tezav potem. In da ne zacnem o tem, da nas je prevec na zemlji, da je druzba itak vedno bolj pokvarjena, si kaj ustvarit pa vedno tezje. Zakaj bi potiskala otroka v to? Samo zato da izpolnim svojo tradicionalno vlogo? Ne hvala, zivljenje je eno samo in hocem ga zivet pod svojimi pogoji.

Trenutno uzivam v svobodi. Lahko potujem, delam kar mi pase, spim dokler mi pase, v sluzbi sem uspesna in si lahko marsikaj privoscim. V otrostvu noben nikoli ni skrbel zame, zato jaz sedaj skrbim zase. Lepo mi je, nic mi ne manjka in ne bi zamenjala za nic na svetu.

Življenje je kruto, nočem nekoga spraviti v ta nesrečni in tragični svet, v katerem pa jaz uživam, potujem, zjutraj spančkam. Tega ne privoščim otroku.

A se kaj preberete, goske, ki take bedarije pišete ? Zame je svet lep, za otroka je pa pregrd. Mislim 😂 IQ na nivoju ostrige

Točn tko!

Saj jim itak nihče ne verjame, ko začnejo s temi bučkami o krutem svetu kot razlogu, da nimajo otrok, ker jih imajo preveč rade, da bi jih v ta svet rodile…. Vsi vemo, kaj v prevodu to pomeni: ne ljubi se mi ukvarjat z otroki. Tolk stojijo za svojimi odločitvami (kao), pa si tega ne upajo na glas povedati in se skrivajo za nekimi plemenitimi nameni…. in še mislijo, kako uspešno farbajo druge s temi zgodbicami…

Vsak ima svoje razloge zakaj in ce si se tako odlocila, ni s tem nic narobe.

Seveda bos morala skozi zivljenje prenasati pametovanje in moraliziranje s strani ljudi, ki jih tvoja odlocitev nic ne briga, ampak so pac najbolj “pametni”na svetu.

Imam tri otroke. Ce bi se se enkrat odlocala, jih ne bi imela. Pa ne zaradi njih, ampak zaradi sveta v katerega sem jih sla nespametno roditi.

Eden je star toliko kot ti in je odlocen, da otrok ne bo imel. Pri tem ga z mozem absolutno podpirava.

Srednji otrok nakazuje zeljo in nismo prevec navduseni, ampak ni na nas, da se odlocamo oz vtikujemo.

Moja sestra npr. nikoli ni izkazovala zelje po otrokih, je karieristka, ampak se je znasla v ljubezni z nekom, ki si je otroke zelel kot simbol, “dodano vrednost”,… skratka za bruhat in je klonila, spravila na svet dva otroka, zdaj se pasama s sabo sooca s takimi tezavami, da noro. Ne zmore, vsak dan je kaoticen in ima tudi depresijo. Ne poporodno, ampak depresijo. Sla je preko sebe in “pokasirala”, okolici pa je seveda zadosceno.

Skratka, niso pomembni drugi. Ti si. Kakorkoli se bos odlocala, je prav, dokler se odlocas po svoji vesti in obcutkih.

Ne razlagaj ljudem vec, kot morajo vedeti. Manj je vec.

Srecno!

Koga briga? Če nisi sposobna materinstva itak bolje, da si suha veja. Danes vas pa ja takih mrgoli.

podpis

Ničvrednih koz ne manjka. Ni vam ravno v ponos.

Nezavedna želja po očetovem penisu ki jo ima punčka pri starosti  nekje 5 let rezultira kot želja po materinstvu v odraslosti.  Punčka ve da se ponoči nekaj dogaja med mamico ki nima lulčka in očetom ki ga ima. Otroci tudi niso butasti in vejo da otroci pridejo ven iz mamice. Vse to hčerka, srka vase in ko odraste bo imela željo po otrocih. Je pa pogoj harmonična družina z očetom in mamo. Če manjka eden (predvsem oče) in  deklica ne zraste z očetom ne more razviti prave želje po materinstvu. Želja po materinstvu se strogo teoretsko po Freudu, napaja iz želje po očetovem penisu ki si ga je kot majhna punčka nezavedno želela.

Ej no, tale dobri stari Freud je že malo preživet s svojimi blodnjami, da ženske moškim zavidamo penis. Mislim, da je ta njihova žvarovna zadnje kar jim zavidamo. Živela sem v tako imenovani zelo urejeni pobožni družini. Mati, oče, stara mati, dva sorojenca. Nihče ni imel od našega fotra  nič razen batin  in žaljivk. Najbolj smo bili veseli, ko ga ni bilo doma. Ni bil pijandura ampak sadistična, primitivna in skopuška kreatura. Mati je bila 400 let za leseno žlico in ni vedela kje ima glavo in kje rit. Po moje je bila zatrapana v lokalnega fajmoštra, saj je kar naprej letala v cerkev in 25 ur na dan govorila o tem kiklarju. Stara mati je bila vsaj gospodinja in nas je hranila, vzgojila pa bolj tako kot se je pritikalo 19. ne 20. stoletju. Sama sem imela otroka, na srečo enega, proti svoji volji in naturi. Ni mi bilo kaj dosti do otrok ali do družine ali do zakona. Vse sem sicer sfolga,la saj sem bila premalo samozavestna, da bi se uprla splošno sprejetim normativom izpred 40, 50 let nazaj. Danes sem stara, z otrokom nimam kaj dosti stika, ker živi v tujini, tudi če bi živel doma ga ne bi imela. Me ne mara kaj prida. Saj ne da mu je kaj manjkalo samo najbrž je čutil, da nisem pri stvari. Kar se desca tiče ga je pa bog že davno poklical k sebi. Alko pa podobno. Tako da kako ti bo v življenju je ravno tako loterija kot prava loterija. Ni vse v družini in otrocih. So še druga pomembnejša področja, le piščite si jih ženske. Ne čakat na starost, da boste svobodne, kajti takrat bo prepozno.

Naši predniki so imeli otroke izključno zaradi koristi in ker se je moralo, ne zaradi lastne želje, od 10ih otrok so mogoče 3 dočakali 18 let, ostalo pa je prej pomrlo. Danes pa pač malo tudi ljudje gledajo v kakem okolju bi otrok rasel, ne sam jaz hocem otroka pa me briga kako mu bo, kot te naši predniki.

Najsrečnejši za vas mogoče, ni pa to neko splošno dejstvo. Za nekoga, ki noče otrok mu je za to ravno kot za lanski sneg. Svet ni črno bel, nimamo vsi enakih ambicij in enakih potreb. Vam je recimo to najlepše, meni je mnogo drugih stvari lepših.

Ne potrebujem razlogov oziroma nikomur nisem dolžna razlagati, zakaj nočem otrok. Enostavno: ne, hvala.

Bolje je tako, levičarke veselo splavljajte , bo manj norcev na svetu, recimo primer, ko bi mati splavila nikico in =0 bi bilo v Sloveniji veliko problemov manj.

Če sta omenjena razloga edina, potem sta dokaj lahko rešljiva. Po porodu hormoni in ostala kemija v telesu res zaniha, kar vpliva na psiho, a porodna depresija vseeno ni tako pogosta. Je tudi dokaj lahko ozdravljiva. Porodne bolečine se da tudi olajšati in trajajo le krajši čas. Morda boš že čez dve leti razmišljala drugače, a želja po otroku mora priti spontano.