Razmislite !
Cudno, res cudno, vprasanje, sem zasledil nocoj na Tjavendanu in tudi odgovori so zelo nenavadni! Jaz odgovora na tisto vprasanje ne poznam. Morda ga sploh ni.. Nanj lahko odgovori le avtorica, ki edina ve, kaj je zelela z njim povedati ali doseci.. Ce pri pisanju ni nic mislila in se ni zavedala, je vprasanje postavila njena podzavest! In po nadaljevanju teme, bi lahko sklepal, da je to mogoce.. V podzavesti se dogaja marsikaj, pravimo, da ima clovek blodnje… Zaradi te cudnosti in nenavadnosti postavljam novo temo za razmislit..
Misliti pomeni v osnovnem pomenu “biti dejaven v zavesti”.. Misli so valovanje, ki vzbuja reakcijo. Dobre , pozitivne misli privlačijo dobro, slabe, negativne misli privlačijo slabo. Zato je najprej potrebno izprazniti dušo, se odpovedati predsodkom in privzgojenim vzorcem, ter se napolniti z blagimi darovi pozitivnih ustvarjalnih misli.
Od konstruktivnih misli je potrebno storiti še korak, da zaživimo po njih. Potrebno je dajati, da bomo dobili. Dajmo ljubezen in dobili bomo ljubezen. Odpuščajmo in imeli bomo eno največjih moči, ki je vsak trenutek pri roki. Razmislite!
Mišljenje in dejanja so spontani, ne izhajajo iz strahov zaradi preteklih doživetij.
imeti je treba še:
Očitno zmožnost uživanja v vsakem trenutku.
Pomanjkanje zanimanja za obsojanje drugih.
Pomanjkanje zanimanja za interpretiranje tega, kar počno drugi.
Pomanjkanje zanimanja za konflikte.
Pomanjkanje sposobnosti, da bi nas skrbelo.
Pogosti in mogočni občutki spoštovanja.
Zadovoljstvo ob povezanosti z drugimi in naravo.
Pogosti napadi smehljanja.
Povečana sprejemljivost ..
( avtorja sem pozabila )
Dobro jutro, dragi Tjavendanovci.
Ježkova današnja tema je več kot zanimiva. Na
taka in podobna razmišljanja, na dejanja naše
podzavesti, našega drugega jaza, sem sama že
dostikrat pomislila, pa nisem sposobna tako globoko tako globoko in tako zavestno razmišljati in sem zadevo zapustila, prej kot sem do nje pravzaprav prišla. Ampak, vseeno, dragi ježek, nekaj malega z moje strani o globoki človekovi podzavesti.
Da, misliti pomeni biti dejaven. In pravzaprav smo kar vseskozi dejavni. Kdaj pa človek prakitčno ne misli? Jaz mislim še tisti čas, ko gledam televizijo. Skušam se skoncentrirati nanjo in če ni res nekaj hudo zanimiviega, mi misli odpotujejo. Če pa je nekaj zelo zanimivega, razmišljam o tem. Torej sem v bistvu kar dejavna, kajne.
Največ pa zaposlim svoje misli v trenutkih, ko vzamem v roko prozo, poezijo, ko skušam na svoj način razmišljati o že zapisanih mislih in napotkih. Pozitivizem je tisto, kar naj bi nas vodilo, žal pa se seveda vse prerado zgodi, da se zaradi razpoloženja, v katerem se znajdemo, zaradi okolja, ki vpliva na nas, najdemo tudi v razmišljanju z negtivizmom. In res je, kar praviš: pozitivizem privlači pozitivnosti, negativizem nam povzroči slab dan, slabo karmo.
Ha, življenje po konstruktivnih misih? Veš, mili moj ježek, če bi človek živel tako, kot si želi (p.s., da ne bo pomote v tolmačenju mojega razmišljanja, še tole: v večini primerov že živimo tako, kot si želimo, ali vsaj približno tako, kot smo si želeli, ne pa vedno, ne, ne …. ), bi ne bilo njegovih željan NIKOLI konec in izpolnitve teh želja in želja po življenju bi nam praktično pobralo vso energijo. Zato živimo po svojih najboljših močeh, želje pa so tisto glavno vodilo, ki nam obstoječ način življenja pač lepša, tako ali drugače. Predvsem se mi zdi pomembno to, da obstaja želja in da obstaja kanček, mali miceni kanček realnih možnosti za uresničitev teh želja. Ni pa dovolj samo kanček relnih možnosti, potreben je še kanček poguma, kanček prave istinske volje, kanček želje, kanček hotenja, kanček hrabrosti, tiste moške hrabrosti, da se kdaj pa kda naredi korak k izpolnitvi delčka želja. Zato je Desiderata tako presneto živa še dandanes, zato nauki ostali zapisani, zato vse njeno “še zmeraj živi”, ker je res le minimum tisti, ki je potreben za realizacijo in življenje po teh naukih, a ljudje žal prežal še tega minimuma ne moremo, zato nauki ostajajo zapisani za vse večne čase.
Bodi, kar si. Bodi svoj.
In nikoli ne igraj ljubezni.
Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava.
Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti.
Le nekaj sem jih skopirala, ker bi se težko odločila, katero navodilo je tisto, ki ga velja najbolj upoštevati. Ni ga, tistega. Veljalo bi upštevati vse in vsakega posebej. A tale o ljubezni in njeni zavračanosti o tem, kaj bi naj bili, mi je ta hip padel v oči. Kajti, če smo, kar smo, če ostajamo to, kar smo, potem je možno iti po koraktih od enega do drugega tega nauka. Pri mnogokaterem od njh smo se priisljeni ustaviti, ker enostavno nismo to, kar smo in se ne moremo prestopiti. In nikoli ne igraj ljubezni – kako le bi človek lahko igral ljubezen? Mislim, da ne more. Lahko igra klovna, lahko igra žalostnega popotnika skozi življenje, lahko igra reveža, bogataša, ne more pa nikoli igrati ljubezni, kajti zgodi se, da ljubezen izigra njega. Če ljubezen imaš in čutiš v sebi, si lahko najbogatejši človek pod tem ozvezdjem. Če tega nimaš v sebi in če tega nisi pripravljen naučiti se in sprejeti, ko ti nekdo ponudi, si lahko najrevnejše od vseh najbolj revnih revežev na tem revnem svetu.
Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. – Oja, lahko jih spokojno sprejemaš, lahko, odlagati jih je malce težje,a gre tudi to, počasi sicer, a gre. Kup je velik, treba je podstaviti stol in spet odložiti. Bolj ko človek odlaga, lažje gre naprej.
In odpuščanje? Tema, o kateri je res možno veliko govoriti, spregovoriti, razmišljati. Tema, ki bi nas znala česa naučiti. Kaj kdo komu zakaj kdaj in koliko odpustiti. Eno je odpustiti, drugo je – na mojo žalost – pozabiti. Lahko je odpustiti, če imamo v sebi dovolj moči in ljubezni do človeka, ki je tega potreben, če imamo v sebi dovolj želje in hotenja ne gledati druge trpeti. Potem odpustimo, da nje gledamo trpljenja. Vendar včasih to trpljenje prenesemo vase in od “odpustiti” ostane, žal “težk ali nemogoče pozabiti”. Nisem preričana, da je možno vse, kar odpustimo, tudi pozabiti. In nisem prepričana v razloge za to, da se nečesa ne da pozabiti. Nas morda ravno to, česar ne želimo pozabiti, naredi potem take, kot smo… se morda s tem hranimo, da ne izgubimo svojega “jaza”, je morda to tisto, česar se tako močno oklepamo, ke se bojimo spremembe našega ustaljenega načina življenja? Se bojimo zaradi pozabljenja nečesa postati drugačni?
Uf, o vsakem nauku Desiderate lahko posebej razpravljamo, v nedogled, neskočno veliko se da o vsakem povedati. Gremo naprej tako. Danes obdelamo enega, jutri drugega? Razčlenimo naše poglede na te nauke? Se komu da in ljubi?
Kakorkoli že, prijatelji, odpustite – mojemu razmišljanju, mojim mislim, ki me vedno zavedejo …. in pozabim na čas, na kraj in pozabim na to, da je težko toliko prebrati ……
če pogledam v sebe, potem vidim, da imam navado misliti na 100 reči na enkrat… da mi misli delujejo kot mlinski kamen, ki drobi vse pred sabo, kar v tistem trenutku prileti med kamne. Vendar, ko se skoncentriram na eno misel, ponavadi pozabim na okolico. In potem pride do situacije, ko me nekdo nekaj sprašuje, jaz apa zatopljen v svoje misli niti ne slišim vprašanja…
Glede vprašanja, ki se je pojavilo na forumu pa… mislim, da nima smisla razmišljati o mislih, ki niso smiselne 
Lep dan vsem skupaj, predvsem ježku nočnemu :))
Dobro jutro !
Jani , Mariči je res občudovanja vredna , jaz zjutraj še mislim
bolj malo , napisat pa … ke ob ene poldne …
Nič mislit .. sem poskusila , pa ne gre , je v meni še
premalo vzhodnjaškega mislim . Nirvana je še
nedosegljiva za mojo “frizurco”. Sicer je pa škoda
vsake ure , ki jo človek preživi “brez glave ” , a ni ? al
se pa le staram ….
Lahke misli vam želim danes
“Desiderato” je leta 1927 napisal Max Ehrmann (1872-1945). Rektor katedrale sv. Pavla v Baltimoru, Maryland (ZDA) pa je v letu 1956 uporabil to pesem v zbirki šapirografiranega inspiracijskega gradiva za svoj shod. Nekdo, ki je to gradivo tiskal, je trdil, da je bila pesem najdena v stari cerkvi sv. Pavla, ki je bila zgrajena v letu 1692. Vendar je leto 1692 le leto, ko je bila cerkev zgrajena in ni v povezavi z nastankom pesmi. Preverite tudi: Fred D. Cavinder, “Desiderata”, TWA Ambassador, Aug. 1973, pp. 14-15.
Dobro jutro Zajcek in cel Tjavendan..
Hvala na informaciji, ceprav je tako dobra, da sploh ni vazno kdaj je zares nastala.. Univerzalne resnice so tako vecne in prehajao skozi stoletja v taksni ali drugacni obliki.. Naj te popravim, ne le brati, tudi ziveti bi bilo dobro cimbolj tako..
Marici, sem porabil kar nekaj moci, da sem se prebil skozi tvoje razmislanje..
jutro je pac jutro, jaz lazje mislim ponoci.. Marici, ko se hoces zares sprostiti, moras pustiti svojim mislim, da prosto prihajajo in prosto odhajajo, brez da se ti zavestno ukvarjas z njimi..
Res vsebuje Desiderata univerzalne renice in zadosti je, ce premlevamo in zivimo stavek po stavek.. In ce torej uporabim Desiderato, sem s svojo temo hotel zgoraj tudi povedati:
“Kolikor je le mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.
Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim,
tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo.
Izogibaj se burnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo.”
Iz stalisca zgornjih principov se mi omenjena debata ni zdela umestna in konstruktivna.
uff nočna in zgodnja jutranja razmišljanja – kapo dol
Sama res potrebujem dneve, dneve ki so čisto in samo moji, ko se potepam po hribih, gozdovih, ko rabim tišino in govor narave. Cenim te trenutke, saj me napolnijo z novo energijo in običajno potem “lažje” razmišljam.
In tega si ne pustim vzeti – pa naj bo kar hoče.
In ko začutim da me: napada “negativna” energija, obhajajo črne misli,
žalost, zagrabim superge in grem.
Sinov komentar : mami si je šla zluftat glavo:)))
In bolj razmišljam o sreči, bistvu, smislih – bolj ugotavljam kako zelo dragoceno in kratko je življenje.
In pomislim na uspavanko ki sem jo pela……
Če kaplja rose jutranje oblizne ti nogo
Življenje koj po žilah gre do srca in v oko
in kot poredna ptičica iz srca skoči smeh…..
ožari mlada ličeca ugnezdi se v očeh.
Ko žarek sonca ranega utrne se z neba
na dnu srca zaspanega prijazno požgečka..
…….
Poskoči v meni drobni škrat in z mano se hiti igrat…….
lep dan celi gmajni – vesela sem da SMO:)))))
Oh, ježek moj mili, ne veš, kako zelo zelo jaz poskušam. Molim, čeprav sem najlepše molitve pozabila, molim po svoje. Prosim, čeprav sem najlepše besede za prošnje … pozabila, prosim pač po svoje. Obljubljam, čeprav obljubiti ne znam ničeras, česar ne bi mogla tudi izpolniti. Če mi kdaj kakšna obljuba uteče, mi uteče samo taka, za katero vem, da me za njenoizplnitev nikoli nihče ne bo terjal.
Ampak, v vsem tem živim. Živim s pohlepno željo po življenju, živim kdaj pa kdaj z močno željo po spremembi. Živim veliko po ustaljenih tirih. Naslonim se na močno drevo, ki je postalvjeno le zato, da mi nudi uteho in oporo za moj utrujeni križ. Oja, naslonim se na to drevo in glasno izsanjam svoje želje, hotenja, seanje. Drevo posluša, odgovoriti ne zna. Posluša in …….. me sprejema, odgovora pa ni. In jaz vem, da ga tudi ne bo. In, ježek moj mili, verjemi, ne vihtim sekire, da bi zasekala v drevo, ker tudi od njega ne dobim odgovora, o ne, ne vihtim je. Le nemo stojim ob njem in pod njegovo krošnjo, ki mi v hudi pripeki daje senco in me hladi.
Vendar imam nepotešeno željo živeti tako, da bi bili z mojim načinom življenja zadovoljni ne le jaz sama, ampak tudi vsi tisti, ki meni nekaj pomenijo. Ko sem začela pisati o vsem tem na tem forumu, si mi dejal: Mariči moja zlata, ustavi konje! Se spomniš!
In jaz sem konje ustavljala, o kako sem jih ustavljala, in jih še, da ne bo pomote! Ampak, konji so živali, pamet, ki jo premorejo, je nepredvidljiva …. saj veš, kako ti Bin uide, pa meni naša psička, zaradi katere zamudim v službo, ko se mi reži izza kakšnega ovinka gmajne ……
Ampak, morda je pa prav nepredvidljivost tisti čar vsega, ki ………kdo bi vedel. Ježek, mojih konjev se ne da več ustaviti, nikakor, lahko jih sicer malo bremzam, ampak, to je žal vse, kar z njihovim tekom in z njivomi plašnicami sploh še lahko naredim! Če pa bi jim odvzela plašnice, bogme, bi zbezljali!
:))) una ta dobra gorska vila, ki pleše, pomaga in tudi nagaja, a ne da;-
mam pa vile, tudi to je neki….
take za štihat in une za gnojček(((((:)))))
Ljubim sonce in ljubim smeh,
ljubim ljudi ki nosijo oboje v očeh.
A vem da oboje imajo le tisti
ki jim življenje že natrosilo je svoje pasti.
In ljubim vse tiste drobne trenutke
ko se iz oči v oči zaiskri toplina in sreča.
Takrat bi imela najrajši ribje plavutke
da preplavala to globino bi vsa medleča
ko obdajala bi me lepota ta bestleča…
P.I.P.
(prosto po severnici)
Ježek , bom takoj komentirala , ker se mi ravno porajajo neke misli ….
No , avtorica se je najprej pojavila z nickom “Angel” ( zato tudi čudni komentarji) , ki pa ga je pozneje spremenila. Se mi zdi , da ti začetka nisi videl , zato tvoje rahlo čudenje nad odzivi
Če pa malo razdelam tvoje razmišljanje – jaz bi rekla tako , da je pozitiven človek zmožen pozitivnih misli , pri njem enostavno ni mogoče , da bi komu želel slabo , da bi bil maščevalen , da ne bi znal odpuščati in imeti rad.
Tak človek , ki okoli sebe seje ljubeznivost , dobrohotnost … bo , jasno , požel enako. Nekdo pa , ki je stalno čemeren , jezljiv , poln negativizma , gotovo ni sposoben “sončno” razmišljati in povej mi , le kdo bi se mu želel približati ?! Seveda bo pri soljudeh naletel na odboj in ravno zaradi tega in svojega negativnega pogleda na življenje se mu bodo dogajale same slabe reči oziroma bo sam videl v vsem le slabo plat.
Mislim , da je to že v človeku.
Mislim pa tudi , da se da marsikaj spremeniti :)))
Nikita čuti ježkovo dobro srce in njegove pozitivne miselne vibracije …. in teče brat še druge odgovore
