razmišljanje
Ko sem prebirala o spanju 15 letnika v postelji staršev, sem pričela razmišljati. Za sebe vem, da sem si še v srednji šoli želela, da bi šla spat k staršem, je pa res, da nikoli, res nikoli, nisem spala pri starših, vedno v svoji postelji. Ne vem zakaj je v naši kulturi to tako nesprejemljivo, saj odrasli ljudje se tudi stisnemo en k drugemu, le najstniki so najbolj osamljeni, ne smejo se več stisniti k staršem, partnerjev še nimajo.
Po drugi strarni pa tudi jaz komaj čakam, da najini otroci več ne bodo silili v najino posteljo.
No, moj 15 letnik spi z mano :P:P:P
Dajmo, zgražajte se
Res je, da je redko hodil k nama spat, je pa vedno, ko je bil mož na službeni poti, spal z mano ali ko sem bila jaz na službeni poti, je spal z očetom in tako je še danes. Pred nekaj meseci je sicer izrazil dvom, če bi ali ne bi, pa sem mu rekla, naj se sam odloči, kakor hoče in je spal z mano.
Jaz v tem ne vidim nič spornega. Včasih je cela družina spala v eni postelji ali pa starša v eni, v drugi pa babica s kopico anjših in večjih otrok. Jaz imam brata in sestro in vem, da smo še v srednji šoli znali spati skupaj, se nam je tako fino zdelo, sploh ko sta šla starša kam za vikend, mi pa vsi trije v taveliki zakonski postelji
Bolane fore po ameriško, zakaj pa je tako čudno če otrok spi z mamo ali očetom, tako kot je predhodnica povedala, včasih ( ko so bli še usi normalni ) se to ni zdelo nič takega. Danes so taki primeri verjetno za psihijatra, ja čist po ameriško
Če pes spi v isti postelji, a to pa je NORMALNO al kaj ( s tisto ritjo k jo povsod podrsa )
tisti ki se čudite spanju 15 letnika z starši, zdej se pa najejte
Nič čudnega, da imajo mlade tolk težav s taščami, če si te pač zaželijo, da bi njihov otrok spal pri njej in ne pri svoji ženi. Kaj vse je bilo še včasih?! Če se tako radi primerjate z nekdanjimi časi, potem pa dajte svoje otroke k bogatim kmetom služit za pastirje in pestrne, tako kot je to nazorno opisoval Bevk v svojih delih. Nekoč so skupaj spali izkjučno zaradi prostorske stiske in velikega števila otrok. In ti otroci so čez dajn fajn delali, da je družina preživela. Danes k sreči ni več tako in edini razlog, da še vedno spi pri vas je, da niste sposobne prerezati popkovnice in mu povedati, kje je njegovo mesto. Konec koncev takim nedonošenčkom delate ogromno škodo, ker žal ne bodo nikoli funkcionirali kot bi morali. Vem, ker delam vsak dan s takimi . A se vam ne zdi malo čudno, da še na faksu pride mama, da bi se mogoče pogovorila o njegovih ocenah. Dajte mame, no ne uničujte svojih otrok!
Otroka, stara 14 in 12 let, se prideta skoraj vsaki večer pocartat v spalnico, spita ne pri nama.
Večkrat pa jaz spim zraven 14 letnice v njeni sobi – ko si tega pač zaželi. Takrat se v temi še dolgo pogovarjava in navadno mi zaspi v naročju.
12 letni sin je do lani še vsaki večer izrazil željo, da se vležem k njemu, in ponavadi sem se, letos sem dobila “prepoved” tega.
Se pa ob vsaki priložnosti še stisne k meni ali k svojemu očetu, tako “slučajno”, “mimogrede”.
Cartanja ni nikoli prveč!! Če jaz, “velika punca”, stara čez 40, potrebujem nežnost in dotik – če to meni daje občutek varnosti in sprejetosti – potem to najstnik potrebuje še toliko bolj!
Ampak halo??!! Slovenci, dejte razmišljat logično in v skladu z 21. stoletjem! Nisem še slišala za 15 letnika, ki bi še zmeraj spal pri starših! Halooooo????? Pa dobro, če bi biu star 5 let, bi še razumela, pač mali je, strah ga je… ampak petnajst let je že starost, ko bi se najstnik moral počasi oddaljevati od staršev in izoblikovati samostojno osebnost, ne pa da spi pr starših. Me prov zanima, ka bi rekli sošolci in prijatelji od tega petnajstlentnika, če bi zvedli, da se ponoči še zmeri stiska k mamici pa atiku. Mislim, OMG… eni pr njegovih letih že spijo s puncami, ne pa z mamo, no…
Ja sigurno, da bi delali, ja mal me skrbi. Še za sabo imajo težavo pospravit, kaj šele, da bi delali v takih pogojih kot so pred 100 leti. Pestrna je bila stara 6 let, ko je šla služit. Ne mi govort, da danes ni veliko drugače. Vi jih imate še pri 15 v svoji postelji, ne pa da bi šli nekam kaj resnega narest.
No, lepo, da priznaš. Ok, nimam nč proti, če tu pa tam 15-letnik mal pride k mami v spalnico pa se pogovri z njo, če zaradi skrbi ne more spati, sam pa se mi ne zdi v redu, da bi tut ležal poleg nje. Med spalnico otrok in spalnico staršev more v najstniških letih, vsaj po mojem mnenju, biti določena distanca, če ne, bi kr vsi prosto prhajal v spalnico drugih družinskih članov. Pa tut fantova trditev, da ga je strah, je vsaj po mojem mnenju za lase privlečena. Česa pa ga je strah? Najprej naj to razčistijo.
No, če je spanje 15 letnika z mamo odraz njegove samostojnosti, potem je moj pač nesamostojen otrok, ki od 6. leta naprej pripravlja večerje, sprva preproste, potem tudi malo bolj komplicirane za vse tri, ki že več let 1x na teden skuha kosilo, ki zna napisati tedenski nakupovalni listek in kupiti v trgovini vse s tega listka, ki samoiniciativno hodi babici v trgovino in lekarno, kadar zboli, ki je šel zadnji dve poletji samoiniciativno delat za dva tedna (ja, na črno, pri enih prijateljih), ki s športnim klubom potuje po Evropi in si za potovanja sam pripravi prtljago, ki babici pomaga na vrtu, ki vsej mulariji iz naselja inštalira računalnike, igralne konzole, jim jih odklepa in skratka servisira vse v zvezi z računalniško tehnologijo (brezplačno), ki na kmetiji moje tete pomaga vse okoli živali (v tem uživa) in na njivi itd.itd.
Jah, pač nesamostojno revše, ki spi s svojim staršem, ko drugega starša ni doma
(kar tolaži se s tem)
Aja, pa še to: moja otroka, prava cartljivca – ni dneva, da se ne stisnemo vsaj malo – sta se že pri 9-ih letih sama vozila z vlakom, in bila večji del počitnic, stara 9 in 7 let sama doma, si skuhala kosilo in pospravila.
Mislim, da samostojnost nima nobene zveze z nežnostjo, tudi s spanjem zraven staršev ne. Celo obratno – prepričana sem, da se od staršev lažje odcepi otrok, ki ima občutek varnosti, in ki ve, da se lahko kadarkoli vrne k staršem, tudi v posteljo staršev, če to potrebuje.
Namigovanje na spolnost, ko gre za spanje otroka zraven staršev, pa itak ni vredno besed.
In zakaj bi bila lahko vsaka namigovanja nevredna besed? Meni je vsaj nezdravo, če ne že malo bolano, vi se pa pač tolažite po svoje. In zelo sem vesela, da imate res vse tako super samostojne in oh in sploh otroke. Kaj le se zgodi z njimi, ko pridejo enkrat na faks? Kje je njihova delavnost, samostojnost, pa rezultati preteklosti, kakršne opisujete? Imam pa res smolo, da takih, kot so vaši skoraj ne srečam. Pa toliko jih je…
Glede samostojnosti mojih naj ti povem le to – ne gre za mojo samohvalo, kako odlično sem znala svoja otroka vzgojiti, ampak sta bila v skrb zase od začetka osnovne šole prisiljena. Če bi imeli babice in dedke ali kakšno drugo možnost varstva, zagotovo ne bi že med počitnicami na koncu prvega razreda sama skrbela zase.
V vsakem primeru pa bi občasno spala zraven naju.
Pa saj menda ima otrok svojo sobo (vsaj pri večini a ne) in če se KDAJ PA KDAJ pocrklja, to zame ni
bolano, pa če se stisne k staršu , to zame ni nezdravo – jaz sem z mojimi otroki ponavadi spala skupaj
predvsem ob kakšnih izrednih situacijah – ko smo kam šli, ali ob družinski tragediji, ali ob nevihti :-)))
in ja, mi smo se stisnili in tudi objeli in so tudi zaspali v mojem objemu – in konec koncev, če bi tako
naneslo, bi verjetno še danes, kljub temu, da so odrasli, povsem samostojni in ne živimo skupaj….
Bolano se meni zdi, da dandanes pri vsakem izkazovanju nežnosti BOLANI umi začnejo namigovati na
pedofilijo – pa ljudje božji, dejte se malo skulirat….ali pa si nesposoben za življenje, če se crkljaš –
– to je šele lari.fari ….zakaj že?
Meni je nežnost med starši in otrokom nekaj samo po sebi razumljivega in ne vidim, da bi jo bilo
potrebno komu opravičevati ali razlagati…
No, moj 15letnik je bil letos sam na morju v kampu skupaj še z dvema puncama za en teden. Zdaj me pa mal skrbi, če bi mogla bit jaz zraven? Pa punco je imel dol, tko da meni res ni, da spim z najstnikom skupaj čez noč. Ne rečem, če se ima kaj za pogovorit, pa da kak film pogledamo skupaj iz zakonske postelje, ampak potem pa ima, da se spoka v svojo sobo. Aja je tud ultra samostojen, mislim da komot preživi cel mesec brez mene, samo da mu bančno kartico pustim za v šoping. Sicer kakor vam paše, samo včasih sploh pri tisti mami, pri kateri otrok spi, ko je oče na službenem putu, ona dejansko otroka takrat zamenja za partnerja, da ji ga nadomešča. Zame sfaleno, tak otrok bo v odraslem življenju tud kar naprej na mamico gledal, sploh ko bo ta 1x ostala brez partnerja. rRcimo, da bo Mon takrat še obstajal in bo en kup mladih damic spraševalo, a je moj mamin sinko.
Seveda. In ko grem jaz na službeno pot, potem moj mož zamenja svojo partnerko s sinom. Zame so to bolana razmišljanja. Danes nas vse okoli nas vzgaja in vodi po eni strani v smer “sam sebi dovolj”, kar pripelje do popolne neobzirnosti posameznikov do okolice in soljudi, odtujenih odnosov in psihičnih obolenj, po drugi strani pa nas seveda vkalupljajo v čredo ovac. Meni pristen odnos med meni ljubimi osebami pač veliko pomeni in če moj sin spi z mano ali možem, ko enega od naju ni doma, mi to ne predstavlja noben tabu, nenormalnost in še najmanj nesamostojnost otroka, ubogega reveža, ki ga je mama vezala s popkovino.
Veš, mogoče bo pa ravno moj sin, zaradi pristnega in ljubečega odnosa s svojim ženskim staršem imel veliko več razumevanja in ustvaril veliko boljše odnose s svojimi partnerkami in ženo, verjetno tudi s hčerko, če jo bo imel, kot pa neki drugi sin, ki je že pri 15-ih samostojno natepaval punco nekje na morju, ker se njegovi mami ni dalo ukvarjati z njim in je komaj čakala, da se ga reši.