razočarana gospodinja pri seksologu
šla gledat, ker si je mož želel
podn od predstave, primitivno, prostaško, penziči pa so crkavali od smeha, to pa ja
malo utrinkov
kaj je ženski torbica – ja to je njena vagina. a vješ
kaj je zvezda – ja to je ženski spolni organ. a vješ. partizani so nosili pi*čko na glavi. a vješ
kaj je pozdrav – ja stoji mi, a vješ..
bruh
Ni za gledat ali poslušat. Pri nas je bila nabito polna dvorana in celo predstavo se ni noben niti enkrat zasmejal. Zaključnega aplavza ni bilo. Folk je odhajal sredi predstave. Na koncu nas je ostala manj kot polovica. Kaj takega še nisem doživela. Pol leta nisem imela želje, da bi sploh šla še na kakšno predstavo. V glavnem obup.
Ja, sem bil na predstavi in je bila odlična! Ni čudno, da gre katoliška Slovenija v kur@c, ker so slovencelnji tako zategnjeni. Cerkev je res naredila veliko sranja v glavah slovenclov, da se jim gabijo vsakdanje stvari. Do spolnosti bi lahko imeli bolj pozitiven odnos in bi se dal mal dol za sprostitev. Greh je, da ne uporabljate, kar vam je Bog dal.
Vodeb je provokator in brez dlake na jeziku, ampak če pogledaš point, ki ga ima za tem, je zelo “on point”. Marsikdo se z njim zelo strinja, ampak besede obleče v manj napadalnosti in direktnosti in v več leporečenja. On reče bobu bob. Sicer v predstavi na bolj primitiven in prostaški način, ampak to je z namenom – da ljudi malo zbudi, sprovocira, premakne v razmišljanju. On ni slab, se pa izraža za marsikoga neprebavljivo. Če odmakneš to, ostane nekaj, kar pogosto drži in je resnica. In ta lahko zelo boli.
Nekako sem pričakovala, da ne bo na nekem nivoju (glede na naslov), ampak tole je bilo pa zelo primitivno in prostaško, tako, da sva z možem po 10-tih minutah zapustila prizorišče. Prodajajo nam stare balkanske štose in seveda Vodeb – seksualne prostaškosti… Obstaja intelektuani humor, ki je na nivoju in gledljiv, humor Vodeba pa se ti dejansko zagnusi… Brez vsebine, kr neki. A mislijo, da smo tako butasti, da se bomo tem neumnostim smejali? Razočarana do konca!
Čeprav se imam za odprtega in nepristranskega gledalca, moram odkrito povedati, da sem bil nad predstavo globoko razočaran. Kar sem videl, ni imelo ne repa ne glave – predstava brez vsebine, brez jasnega sporočila in brez smisla. Celotna izkušnja je bila nerodna, neprijetna in pravzaprav ponižujoča, tako za ustvarjalce kot za občinstvo.
Naj začnem z osnovnim vprašanjem: kaj je to sploh bilo? Je to morala biti komedija? Drama? Nekakšna parodija? Nikjer ni bilo zaznati smeri ali namena. Namesto umetniškega izraza smo bili priča kaotičnemu nizanju nesmiselnih prizorov, ki so bolj spominjali na improvizacijo brez priprav, kot pa na premišljeno predstavo.
Posebej neprijetno je bilo opazovati, kako so se nastopajoči osmešili na odru. Ničesar ne želim jemati osebno, vendar se mi je zdelo, da sami niso razumeli, kaj želijo doseči. Humor, če ga sploh lahko tako poimenujem, je bil primitiven in neokusen – primeren morda za najnižje oblike zabave v kakšnih obrobnih lokalih, nikakor pa ne za resno odrsko produkcijo.
Kar je še huje, ni šlo zgolj za neuspeh v izvedbi. Že osnovna ideja je bila problematična – če je sploh obstajala. Brez ustrezne vsebine, dramaturške strukture ali karkoli, kar bi lahko imenovali umetniška vrednost, je predstava preprosto obstala na ravni površinske in prazne forme. Namesto da bi nas navdihnila, nasmejala ali vsaj zamislila, nas je pustila v zadregi in razočaranju.
Vem, da se morda sliši ostro, a zdi se mi, da je prav, da takšno produkcijo kritiziram. Ustvarjanje na takšni ravni ni zgolj neuspešno – je nepošteno do občinstva, ki si zasluži kakovostno umetnost, in do kulture na splošno. Če je bil cilj predstave zabavati, ji ni uspelo. Če je bil cilj spodbuditi razmislek, prav tako ne.
Naj zaključim s tem, da bi si želel, da bi ustvarjalci v prihodnje vložili več truda v pripravo, razvoj idej in izvedbo. Publikum ni tukaj zgolj zato, da zapolni sedeže – tukaj smo zato, da cenimo umetnost, ki nas obogati. In to, kar smo videli, ni bilo ničemur podobno.