razočarana nad ljudmi
Danes sem bila v trgovini, kjer ni delal kartični sistem in smo čakali na blagajni. Ker je bil moj 10-mesečnik nemiren, sem ga vzela iz vozička v naročje. Takrat se mi je ponesreči prevrnila nakupovalna košarica. Okoli mene je stalo okoli 10-15 ljudi v vrstah pri blagajni (manjša trgovina, delale 3 blagajne). In NITI EDEN se ni zganil, da bi mi s tal pomagal pobrati stvari, ki sem jih nakupila.
Nekaj dni nazaj sem neki starejši gospe pobrala nekaj, kar ji je padlo na tla. Niti zahvalila se ni!!!
Kaj je s folkom?! So res vsi tako sebični in nimajo občutka za sočloveka?!
Ne vem, no… Razočarana sem. Ali pa morda naivna?!
Še hujše je, da se ti zna zgoditi, da boš imela prometno nesrečo in se ne bo nihče ustavil.
Kolegica se je zgrudila ob treh popoldne na Bavarskem dvoru, v visoki nosečnosti, pa ji ni nihče pomagal.
Takšne stvari me ne čudijo več, razen kje na podeželju. Tu smo očitno vsaj v takšnih situacijah malo bolj človeški. Pa ne vsi in ne vedno, seveda.
Se peljem z mestnim avtobusom, z gromozanskim trebuhom, tojim pri sedežu za nosečke. Misliš, da je kdo vstal? Pa ne, da bi mi bilo težko stat, samo za trebuh sem se bala v tisti gužvi. Da ne rečem, da se največkrat vame zaletijo ravno ženske z otroki (za kater bi človek predvideval, da so vsaj malo bolj uvidevne).
No, ko je bil prvi še v vozičku, sem voziček nerodno potisnila in ga porinila, tako, da mi je otrok (ni bil več dojenček) padel ven in se popraskal po obrazu in predvsem grozno se je ustrašil. Ko sem se pobirala in zraven vlekla otroka izpod vozička, je šlo mimo vsaj 5 ljudi, pa niti eden ni pristopil, da bi mi pomagal.
Pa še bi lahko naštevala.
Sploh ni res, da smo ljudje vedno bolj nasilni in neprijazni. Samo pomislite, koliko nasilja je bilo pred 100-imi, 200-imi leti, ko so ljudje še vedeli, da je zelo malo možnosti, da bodo odgovarjali za svoja dejanja.
Glede neprijaznosti… si imela nesrečo, da v vrsti ni bilo niti enega prijaznega človeka. Se zgodi. Verjamem, da te takšne stvari prizadenejo, saj res ni prijetno, ampak tako je. Tudi jaz se včasih razburim, ko pomagam nesti voziček kakšni mamici po stopnicah, pa se mi ne zahvali, ali pridržim kakšni starejši gospe vrata, da lahko gre mimo, da me niti ne pogleda.
Tako je in vedno bo tako, pa če se razburjamo ali ne. Jaz se skušam brzdati, da ne rečem kaj nazaj (npr. še vedno ko grem stran od blagajne in me trgovka ne pozdravi, jo pozdravim še enkrat bolj na glas, pa se je že zgodilo, da me je kakšna samo debelo pogledala in bila tiho).
Jaz sem tudi zadnjič eni babici pridržala vrata, pa me tudi pogledala ni, kaj šele se zahvalila, pa sem potem za njo naglas rekla Hvalaaaa…., pa sploh ni poštekala.
Pa v naši stolpnici je ena babica, ki je že od vedno imela tak tečen izraz na obrazu in vsakič ko sem jo srečala na hodniku ali pri liftu, sem jo prijazno pozdravila, ona pa ko da me ni, še pogledala me ni. In potem sem jo enostavno nehala pozdravljati in enkrat se peljemo v dvigalu jaz, ona in moj fant in ker ona stanuje višje kot jaz, sva šla s fantom prva ven in on ji je rekel nasvidenje, jaz pa ne. In mi zunaj dvigala fant reče da sem nevljudna da se nisem poslovila (ni vedel, da imam zamero do nje). In sem mu za nalašč ful naglas obrazložila, da mi ona nikoli ne odzdravi, zato jo tudi jaz več ne šmirglam. In mogoče me je celo slišala, ker od takrat naprej me vedno pogleda in pozdrvi ko se srečava.
Vec ko potujem po svetu, bolj ugotavljam, da je pri nas kultura res na psu. Mogoce je kriv socializem, ne vem, ampak cas je, da se malo sprostimo in smo spet bolj sprosceni in naravni. Meni se vcasih zdi, da ljudje sploh ne vedo vec kako bi reagirali in rajsi vse skupaj ignorirajo.
Bila sem na drsaliscu pred Halo Tivolo. Hcerka je drsala, jaz pa sem stala na zunanji strani in odlozila caj na ograjo. Pridrsala je neka puncka in podrla caj, ki se je polil po meni. Zraven mene je stal ocka. Vsi smo obnemeli. Nastala je mucna tisina. V normalnem svetu bi 12 letna puncka morala reci Oprostite. Ce se ne spomni sama, jo mora opozoriti ocka. Ce tudi to ni uspesno, se mora opraviciti ocka. Jaz pa bi potem lahko z nasmeskom prevzela krivdo nase, ker sem odlozila caj na ograjo. Tako pa smo bili vsi v hudi zadregi. Slovenci smo zadrt narod in kultura je na psu. Tako je, na zalost.
Tudi jaz imam kar nekaj podobnih izkušenj. V tolažbo ti lahko povem samo to, da sem sama precej drugačna in mi največ pomeni, če lahko komu priskočim na pomoč. To tolaži tudi mene samo.
Imam pa eno zelo svetlo izkušnjo: imela sem prometno nesrečo, nič kriva, v avtu dva malčka, ogromno ljudi je enostavno vozilo mimo, kot konji s plašnicami :((( Pa pripelje mimo en stereotipen “čefur” (res, takšen kot iz vica: temne polti, namaščeni lasje, “ketna” za vratom, zgoraj brez + ljubavni tepih, spodaj trenirka s črto) in mi ponudi pomoč. Kapo dol pred tem fantom, res! Od takrat si nikoli več ne dovolim, da bi človeka sodila po videzu!
1.) Se peljeva z možem enkrat ponoči in zagledava denarnico sredi ceste blizu gostilne (vaška cesta). Predvidevala sva, da je očitno enemu padla ko je šel ali z motorjem domov ali s kolesom. Notri v denarnici je bilo VSE. Vsega skupaj je bilo v denarnici sva računala cca. 75.000 SIT + vse kar je bilo na dveh karticah (za obe je imel tip na listku napisano PIN!). Skratka da ne govorim o prometni, vozniški, osebni… Pa ker sva dobri duši sva rekla, da peljeva tipu domov denarnico ker je le ena vas naprej. Je odprla mama od tipa in se zahvalila poj pa sina poklicala, ta pa “Kje pa je osebna?”. Ej… nisva mogla verjet. Denarnica je ostala nedotaknjena, vse sva pustila notri tako kot je, edino tip ni dobro pogledal. Skratka… NIKOLI VEČ. Denarnico, če jo bom še kdaj našla, bom nesla na policijo.
2.) Sva bila z možem na Pagu na morju. Pa greva mimo Sharana in vidiva, da je notri ključ. Pa še SLO tablica… Spet dobra kot sva, zakleneva avto, vzameva ključ, se postaviva na plažo tako da bova ja videla kdaj bo kdo prišel… No se primaje enkrat popoldne tip, pa letiva do njega češ “Ej stari… avto sva ti čuvala…” tip pa “Hvala” vzame ključ, se vsede v avto…
Ta dva dogodka sta me naučila, da “bolj se narediš neumnega, bolje skoz prideš!”
Takole je:
Žal nas je le še peščica, ki opazimo, da so okoli nas tudi drugi ljudje, nekateri bolani, potrebni pomoči, invalidi. starčki, nosečnice, mamice z vozički….
Žal tega ne opazi več skoraj nihče. Vsem se mudi, vsi se ženejo samo še za materijalnimi dobrinami, ne vidijo drugega kot sebe. Živimo v materialističnem in egoističnem svetu.
Tisti, ki jim ni vseeno kaj se dogaja okoli njih se bodo podpisali pod tvoj post in ti napisali,da imaš prav, a žal je vse več takih, ki tvojega posta ne bodo prebrali, ali pa ga bodo in jim bo vseeno, nekateri še razumeli ne bodo kaj si s tem postom hotela povedati, kaj sporočaš.
Nisi naivna, si le še ena redkih, ki je vzgojena v dobro osebo.
A žal, taki smo zelo redki in ko opazimo nekulturne ljudi, tega ne moremo razumeti in sprejeti.
Časi so taki, da človek dela človeka grdega in sovražnega.
Tudi sama doživljam podobne, nečloveške odnose vsak dan in se sprašujem ravno tako, kot ti : KAJ VAM JE, LJUDJE???
In samo še primer:
Sem oseba, ki ima rada otroke in ko mi je otrok simpatičen ga ogovorim, se nasmejim in podobno. Mamice pa se obnašajo kot, da jim to ni prav, da si opazil njihovega otroka, ponavadi grdo pogledajo ali pa se niti ne zmenijo zate. Počutiš se kot bebec.
Jaz sem imela pa eno prav prijetno izkušnjo na tak način. Z možem sva se peljala iz trgovine in stojiva v križišču, ko slučajno pogledam malo stran pod avta in zagledam na tleh denarnico. Jo grem pobrat in vidim, da je v njej (bivših) 100 tisoč tolarjev ter kopica dokumentov. pohitiva domov in grem brskat po telefonskem imeniku, kjer najdem pravo ime. Ko sem poklicala, je šlo mami tega fanta že kar po telefonu na jok. Vsa iz sebe mi je hitela razlagat, da je sin izgubil svojo prvo plačo! Čez par minut je fant z očetom že prišel do nas, moji hčerki je dal nekaj tisočakov, ker midva z možem nisva želela denarja. Od takrat naprej se dostikrat srečamo na kavi :)))
Jaz pa rada pomagam in se potem dobro počutim in me prav malo briga, če mi ne rečejo hvala. Nekateri ljudje so tudi tako hudo zamišljeni, da sploh ne opazijo, da si jim priskočil na pomoč. Kaj pa vem…
Tudi jaz sem našla denarnico na bencinski pumpi, le da naslova ni bilo notri. Pa sem pumparju naročila, da jo imam in moj naslov in telefonsko. Moški, ki je denarnico zgubil, mi je prinesel viski. Tako, da ne bi rekla, da so vsi nehvaležni… In velikokrat rečejo hvala ali pa hvaležno pogledajo. Da bi se pa takim, ki nič ne rečejo maščevala, mi pa še na misel ne pride. Če ti do tega, da bi pomagal zaston, potem pa ne pomagat.
Bravo. Meni tudi ne bi prišlo na misel, da zaradi tega, ker se mi enkrat kdo ni zahvalil, naslednjič nekomu drugemu ne bi hotela pomagati. Je pa to o zamišljenosti res, meni bi se najbrž z lahkoto zgodilo, da bi bila v vrsti tistih, ki niso pomagali, ker je čisto možno, da sploh ne bi videla, kaj se dogaja.
Saj nas vseeno ni tako malo, ki pomagamo in smo sočutni! Naletela si pač na nerodne ljudi, ki se niso “zrajtali”, da si rabila pomoč. Stavim, da če bi jih prosila, bi ti najbrž večina pomagala. “Zrajtala” nimajo, tako rečemo na Gorenjskem. Nekaterim je pa celo nerodno, da bi sami od sebe pomagali, reči jim je treba:-))
Drugače pa – tudi meni se je zgodilo, da se mi kdo ni zahvalil za kakšno tako pomoč ali mi ni odzdravil pa se nikoli ne sekiram. Za to vedno najdem opravičilo – ljudje so zamišljeni, slabo slišijo, slabo vidijo, se jim mudi.. To me ne odvrne, da še naprej ne bi pridržala vrata, odstopila prostor, kaj pobrala, pozdravila… Mene to čisto nič ne stane, zavedam se da pravzaprav delam uslugo sebi in svojemu dobremu počutju.
Da bi bila zaradi kakšnega nevzgojenega človeka nato še jaz takšna kot on, mi pa res še na misel ne pride. Pomagam, če lahko, še posebno starejšim in seveda mamicam z otroki. Če bi pa našla kakšno denarnico, bi pa res komaj čakala, da jo vrnem in nekoga razveselim – če pa ne bi bilo odziva ali bi bil človek celo nesramen, bi me pa tudi razžalostilo.
Kako sem vesela, da nas je toliko razočaranih nad soljudmi.
Ali je kakšna čudna luna oz. je nekaj v zraku, ker sem tudi sama danes razglabljala, kako se mi zdi podla zahrbtnost ljudi. V obraz se ti smehljajo in so vsi sladki, ko obrneš hrbet pa hitro nož…….
In to največkrat ljudje, od katerih tega sploh ne pričakuješ!
Res, da nihče ni popoln. Ampak se moramo tega VSI zavedati in to zavedanje tudi pokazati v odnosu do drugih!