ja tole mi pride naprej kot letos na smučišču ko je starejši gospod padel iz vlečnice in se ni mogel pobrati pa mu ni nobeden pomagal nato sem ga jaz noseča, ki sem vse to gledala vlekla da se je vstal, mu odpirala smuči in smučišče vse polno pa so vsi samo zijali pomagal pa nihče. ja res se vsak briga samo še za sebe- daleč smo prišli!!

V naši vaški trgovini kaj takega zagotovo ne bi doživela. Na srečo se tukaj še vedno pozdravlja, zahvali za pomoč in po potrebi tudi priskoči na pomoč. Vsaj 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi je takšnih.

Eni ljudje so res arogantni, predvsem kakšne fine dame v nakupovalnih centrih, se rinejo, drenjajo, pa če imaš slučajno voziček z otrokom s sabo kar grdo gledajo. In grem stavit, da večina teh, razglablja o tem kako nevzgojena je današnja mladina.
Imam pa sama tudi eno pozitivno izkušnjo, da vsi ljudje le niso slabi. Na strehi avtomobila sem pozabila denarnico z vsemi dokumenti in je to videla gospa, ki je prišla mimo, dobesedno tekla za mano in mi mahala. Res sem ji bila hvaležna.
sama pa sem tudi kar “dobra duša”, ko sem dobila denar na bankomatu, sem ga nesla nazaj na banko, pridržim vrata,… V bistvu malenkosti, meni pa polepšajo dan.

Ne vem, na katerem smučišču si bila, ampak sem opazila, da pri nas so ljudje dosti bolj nekulturni kot v tujini. Če padem pri nas in se mi smučka odpne in ostane višje kot jau, ki drsim v dolino, pri nas se ne bo nihče ustavil in ti prinesel smučko. V tujini (Italiji, Švici, Franciji) se mi to še ni zgodilo. Tam čim padeš, se takoj kdo ustavi in vpraša, če je vse v redu.

no potem pa še jaz lahko svojo zgodbo povem:
z mamo, očetom in fantom smo bili v enem izmed hipermarket centrov mercator, nakupli fasungo pa se mama spomne da mi bo še eno ekspres srečko kupla..pač mam veselje tist odpirat:) in gre oči z njo na lotto,jaz pa fant pa sva ju čakala pri vhodu. zraven lotta pa so tekoče stopnice.. otroci se seveda vedno igrajo zraven pa vozijo gor pa dol, starši pa v bližnjem kafiču za stopnicami. brez pregleda oz pogleda kje so otroci in kaj počnejo. skratka.. ena punčka stara kake 4,5 let se vozi po stopnicah gor iin dol.. jaz in fant čakava mojo mamo ki je v vrsti.. in tamala se naenkrat obesi na ZUNANJO stran tekočih stopnic in se PELJE/VLEČE GOR.. jaz in fant gledava, sva misla da bo dol stopla ko se bo en metr peljala, tamala je šla pa kar navzgor!! to so sekunde… v tistem je bla že kak 1,5 metra visoko, mami začne kričat punčki “drž se drž se”, fant je teku pod stopnice da bi jo dol potegnu oz ujel, jaz pa sekundo za njim (v rokah sem mela 4 tamale mercator vrečke, sam razprla sem prste pa)začela tečt po stopnicah navzgor tamala je bla pa že kake 2,5 metra visoko, gledala sem jo v oči in ji kričala NE se spustit, drž se–… božica ne vem kako ji je ratal se obdržat, mala, drobcena, roke je mela nad glavo pa se držala za tist trak ki jo je vleki naprej spodi ji je pa noge za sabo vlekl.. ujela-zagrabla (tist trenutek ko sem jo, se je ona en trenutek prej spustila) sem jo verjetn tko močno da možn da je kako modrico dobila, ampak če je ne bi bi mi sam majčka v roki ostala tamala bi pa dol na nakupovalne vozičke odletela. s 5ih metrov.. niti nočem pomislt kaj bi se zgodl. dol bi padla zagotovo, ker se trak ok tekočih stopnic vrti in se ne bi mela kam pre-prijeti pa še prste bi ji preščipnl ker je bla pravokotno na stopnice steklena ograja. kakorkol zagrabla sem jo, vzela v naročje, rekla da je vse dobro, samo da se je držala.. tamala pa joka, pove da se je polulala.. da bo mami huda.. jaz pa da ne bo.. bla bla.. prideva na dno stopnic, pride iz za vogala očka, jo vzame v naročje se obrne in gre. GRE! kot da se ni nič zgodl! ne bu ne mu ne hvala NIČ ! jaz sem se tresla k šiba na vodi, mami pa fotr pa fant pa tud.. ena ženska je prišla zraven in je rekla da je samo okamenela, da se ni mogla premaknt, in da se čudi da smo se mi 4je zganil. jaz sem se pa sam jokat začela.. ne znam opisat tega čustva.. jeza strah olajšanje JEZA… nakonc se je sam govorl kako se je eni ženski zmešal pa se je drla “drž se” na vso grlo. varnostnik je bil takrat zunaj, tko da.. nihče se ni premaknu. folk je v vrstah stal na blagajni, nekaj pri vhodu, nekaj vmes in se nihče ni niti premaknu.

kar sem s to zgodbo hotla povedat: tisti ki imate otroke prosim pazte na njih in jih mejte na očeh. tako hitr se lahk kej zgodi..

danes mi je žal samo to, da takrat nisem šla za tistim očetom in ga zbrcala zboksala pa mu povedala tist kar mu gre. pred vsemi. še dans me blazno žre kako je s tisto punčko s takimi starši. močno upam da dobro. ne gre se mi zato ker se ni zahvalu, ampak ker ni niti vprašu KAJ SE JE ZGODILO.
verjetn se je vse to zgodl v slabi minuti, ampak občutki so pa tko pristni kot da bi groza 2 dni trajala.

Ja, to z množicami je žal tako (znano psihološko dejstvo), da čimveč je ljudi okrog, manjša je verjetnost, da ti bo kdo pomagal, ker vsak prelaga odgovornost na ostale, češ, saj nisem samo jaz tukaj, bo že kdo drug pomagal (jaz bom pa gledal) :)) – smo se prav o tem celo učili pri psihologiji na gimnaziji! Zato vedno upam, da če se mi kaj zgodi, da bo okoli čim manj ljudi ali po možnosti en sam, in nikakor množica! 🙂 Če je zraven en sam, je namreč precej velika verjetnost, da bo pomagal, ker je v takem primeru vsa odgovornost na njem. Saj se zdi kar smiselna razlaga.

Jaz pa ne bom rekla, da smo Slovenci tak narod… ker sem Slovenka in pomagam, če se le da.
Je pa res, da imam tudi sama nekaj slabih izkušenj. Predvsem vsako leto znova, ko se z otroci vračamo na počitnice v Slo. iz tujine, upam, da se bo kdo opogumil na letališču Brnik in mi priskočil na pomoč pri kovčkih… pa ga kar ni junaka in tako lepo sama vlačim kovčke s tistega tekočega traku… cca. 100 kg prtljage. Tudi, ko sem bila visoko noseča, se ni nihče ponudil za pomoč, ampak takrat sem pa zaradi strahu za nerojenega otroka, sama prosila enega mladeniča, da mi pomaga.

Vladka

Jaz, budala, sem zadnjič neki urejeni gospe pri 30ih pobrala par kovančkov, ki so se ji usipali in ker je bila ravno zaposlena s plačevanjem sem se sklonila in pobirala kovance vse naokoli in kaj kaj ona izjavi v zahvalo…..med dvigovanjem iz tal zaslišim osoren kaj da si jaz mislim, če je to moje???? Bila sem tako osupla, da nisem nisem mogla pisnit, samo postavila sem ji kupćek na pult, ona pa ga je tudi brez besed pospravila. Od besa mi je šlo kar na jok. Obup.

Vladka, kaj pa tam, kjer živiš… kako je? So ljudje bolj pripravljeni pomagati kot tukaj? Si tudi tam doživela kakšno slabo izkušnjo glede tega?

Premišljujem o kakšni slabi izkušnji, pa se ne morem ravno spomniti… pa je zelo težko primerjati ta dva naroda, Slovence in Arabce namreč, saj je življenje poponoma drugačno. Predvsem je tu opaziti, da je na vsakem koraku dovolj “cenene” TUJE delovne sile… in ti so res pripravljeni narediti vse, saj so hvaležni za vsak dinar, ki ga na ta način dobijo. V trgovinah imajo za vsako blagajno delavca, ki zlaga v vrečke, na letališču moraš tiste z vozički, kar odganjati, če želiš sam odpeljati prtljago… sicer pa so domačini precej uvidevni do nas belcev, medtem, ko se pri odnosu do že prej omenjene cenene delovne sile vse neha… žal so že otroci tako (ne)vzgojeni, da lahko pretepajo služkinje in to gre z njimi naprej. Ta odnos je res katastrofalen.

Vladka

Jaz pomagam, če vidim, da kdo potrebuje pomoč.
Rezultati, kakor kdaj.
Smo že iskali starše otrok, ki so jokali v avtu na poti na grad. Je šlo mimo cel kup družin, mirno, nobenega niso zmotili, dva jokajoča otroka v avtomobilu. No, mi nismo mogli mirno mimo. Mati ni bila niti nesramna, niti pretirano hvaležna, ampak prav gotov naslednjič ne bom šla mirno mimo jokajočih otrok. Ravno tako pozdravim vse, tiste, ki mi odzravijo in tudi tiste, ki me vztrajno ignorirajo, te še posebej glasno, da jim mal slabo vest nabijem.
Sem pa konec nosečnosti in prvi dve leti hčerinega življenja preživela na Dunaju. Dunajska šola je očitno še vedno uspešna. Ker se ni zgodilo, da bi noseča ostala brez sedeža. Enkrat se mi je en možakar celo opravičeval, ker ni takoj opazil, da sem noseča in mi ponudil sedež šele na drugi postaji. Vedno, ampak res vedno, se je našel kdo, ki mi je pomagal spravit voziček na S ban ali tramvaj. Pa otroku v vozičku so se vsi nasmihali in mu prijazno kimali, vendar se ga noben ni dotaknil. Tu pa, ali čisto neprimerno in preveč vsiljivo rinejo vanj, ali pa ga sploh ne pogledajo. Ko smo prišli nazaj, je bila naša kar razočarana, ko so se ljudje na njeno nasmihanj in flirtanje, kar stran obračali.