razočarana nad taščo
Naša mala je praznovala 2.rd na žalost se ji drži z miklavžem skupaj. Moram reči, da sem se potrudila zanjo veliko bolj kot se za vse skupaj, saj smo praznovali cel teden. Med tednom so prihajali prijatelji nedelja pa je bila rezervirana za njegovo žlahto.
No zame je to nujno zlo, ki mora biti (nedelja za njegove). Na pamet že vem kako bo vse potekalo. Malo stisnem zobe pa je.
Še vseeno pa sem vedno znova ob teh priložnostih razočarana, ker od tašče ne dobi nobenega darila.(in to edini vnuk). Doma napečeni že vsi suhi piškoti po vrhu še na zmečkanem nevemkolikokrat rabljenem papirju v njenem piskru za krompir zame ni nobeno darilo. Saj piškotov imamo sami preveč.
Saj ne da bi hotela ne vem kaj ,sploh pa tamali nič ne manjka. Včeraj po miklavžu celo vseh daril niti odpret ni mogla ker se je utapljala v njih.
Ampak jaz sem jezna da je kaj…. še možu nič nočem reči, ker mamo obožuje in pravrad se hvali, da pri njih še vedno vsakemu miklavž kaj
prinese….. zares žalostno.
No saj bom preživela… sploh ker ne živimo skupaj, mi je pa muka hodit na tiste prisiljene obiske k njej.
Največji problem se mi zdi zato, ker vem, da bom moža slej ko prej užalila. Saj ne morem skriti besa pa če bi ga še raje. Trenutno že rečem, da je vse ok potem pa pri mojem obnašanju udari ven… Revež pa potem tudi ne bo
vedel kaj mi je.
Kako naj spoštujem taščo, če je ne morem?! Saj vem, da reva ni nikoli bila pri denarju in tudi sedaj ni. Podari tisto kar ima, in bi bila lahko hvaležna, ker je po svoje skrbna. Meni gre pa na živce in konec.
zakaj sram?! Povedala je kaj jo muči…razmere najbolje pozna ona…mislim, da potrebuje samo nekoga, da ji prisluhne…
Jaz bi rekla takole…poskušaj “preživeti2 tisti čas, ko si s taščo najbolje kar se da…poskušaj “razumeti” zakaj tako ravna, zakaj ji ne prinese nič drugega…morda zato, ker nima denarja ali zato, ker se ne potrudi prisluhnit otrokovim željam… Sem pa prepričana, da se tudi za mali denar da dobiti lepo darilo za otroka…pa čeravno je to pupa, ki stane manj denarja…
…točno ve kdaj ima vnukinja roj. dan in si lahko že čez leto kaj prihrani…ČE pa res ne more…potem ji jaz ne bi zamerila in bi poskušala sprejeti jo takšno kot je…
…Še enkrat…težko napišem svoje mnenje, ker človeka ne poznam…TI boš najbolje vedela KJE je vzrok!
Lp
Tudi jaz ti moram povedati, da se s svojo taščo ne razumem oz. sploh nimamo stikov z njo niti moj mož, ker je pač taka kot je naj bo kar tam kjer je…………
Tako, da te s tega vidika razumem kako ti je pri srcu, ko praviš, da moraš tja, razmere poznaš edino ti, praviš, da se mož z mamo lepo razume, to je zelo lepo, upam, da tudi vaju z otročkom sprejema vsaj pol toliko in če je temu tako, potrudi se za tisti obisk saj praviš, da ne živite skupaj………….
Presodi sama vsaj jaz bi naredila tako, če je tašča vsaj kolikor toliko normalna in razumna zakaj pa ne saj lepi odnosi veliko štejejo mar ne?
Lep dan MATEJA
Predvidevam, da odpor do tasce izvira od drugod, ne ravno zaradi “neprimernega darila” za hcerko. Vcasih smo bili doma pecenih piskotov zelo veseli, saj se je treba za vsako peko potruditi.
Predlagam ti, da pomislis, kako bi odreagirala na to, ce bi tvoja mama prinesla hcerki piskotke: gotovo bi bila navdusena!, da se je babi zelooooo potrudila.
Ce tasca pac nima denarja, je tudi skromno darilo znak pozornosti.
Morda tebi ni vsec moje razmisljanje, toda imas otroka in nekoc bos tudi ti tasca. Jaz imam dva sinova in hcer in s tasco se ravno ne ljubiva, sprti pa tudi nisva.
Vsak se pac trudi po svojih moceh, le ceniti moramo to znati!
Pa veliko lepih trenutkov ti zelim!
p.
Pa daj ne sekiraj se zaradi takih, kot so Karaena, ki samo čakajo, da lahko koga užalijo in še zato si morajo nadeti nek nov nick. Ma brezveze. Presliši!
Jaz vem, kaj te pri vsem tem najbolj moti- rada bi, da bi bila babica bolj pozorna do svoje vnučke. Jaz te čisto razumem. Še daleč od tega, da bi bil tu pomemben materialni vidik. Konec koncev, koga bo pa razvajala, če ne svoje edine vnukice.
Samo eni nimajo tistega toplega, materinskega čuta, pa konec. Kaj naj 2 leti stara punčka z goro piškotov(!!!). Ne preostane ti drugega, kot, da jo sprejmeš takšno kot je. Moža bi pa jaz vseeno vprašala, če mogoče on ve, zakaj se njegova mama ne potrudi za svojo vnukico? Edino on lahko ve, kje je vzrok.
LPT
“Še vseeno pa sem vedno znova ob teh priložnostih razočarana, ker od tašče ne dobi nobenega darila.(in to edini vnuk). Doma napečeni že vsi suhi piškoti po vrhu še na zmečkanem nevemkolikokrat rabljenem papirju v njenem piskru za krompir zame ni nobeno darilo. Saj piškotov imamo sami preveč.”
si predstavljaš koliko mam bi dalo vse na svetu za te suhe piškote….in koliko otrok bi jih z veseljem pojedlo….namesto da bi ji na nek način povedala, pokazala, da ji je babica pa prinesla te piškote…..ji že sedaj “ubijaš v glavo” da če ni velika škatla v svetlečem papirju in z veliko pentljo….notri pa darilo za 20.00,00 potem ni vredno nič…..stara sem 28 let in spomnim se, da sem komaj čakala miklavža, da mi je prinesel jafa piškote in čokolado (ta velko…gorenjko..druge se itak ni dobilo) in sem potem to šparala do rojstnega dneva ki ga imam sredi februarja…..seveda še delila s svojimi tremi sestrami…..danes bi ti marsikakšen otrok v glavo vrgel jafa piškote……in potem se sprašujemo kam gre ta svet…..sami ga spravljamo tja nekam….
ne bom več nadeljevala….venar mislim, da če je tvoja tašča drugače uredu…če se do tebe obnaša tako kot je treba, bi lahko začela razmišljat v to smer, da bo jo takšno tudi sprejela…nenazadnje tvojemu možu pomeni veliko….je njegova mati….tvoj mož…pa (menda) tebi tudi pomeni vse….
Z delom zadnjega odstavka se mi zdi, da si kar sama sebi odgovorila: “Saj vem, da reva ni nikoli bila pri denarju in tudi sedaj ni. Podari tisto kar ima, in bi bila lahko hvaležna, ker je po svoje skrbna.”
Spoštuješ lahko svojo taščo zato, ker vas ima rada in ne zato, ker vam ne nosi dragih daril.
Poglej: igrače se pokvarijo ali porazgubijo, sladkarije se pojejo (in istočasno tudi kvarijo zobe!), dobri odnosi med ljudmi pa ostanejo.
Taščo lahko spoštuješ tudi zato, ker je rodila in vzgojila (predvidevam, da v dobrega človeka) tvojega moža!
Mislim, da vse tisto, za kar ti misliš, da je tvoja hči prikrajšana, sploh ni pomembno. Zakaj pa ne bi bila tvoja hči zadovoljna tudi s skromnim darilom??
Pomembna je strpnost, ljubezen in razumevanje med ljudmi. Tako (verjetno) tudi vzgajaš svoje otroke, mar ne?
In ne pozabi, nezadovoljstvo, ki ga ti imaš do daril tvoji hčerki, čuti tudi hči in morda se bo kdaj zgodilo, da bo to tudi direkt povedala ali pokazala tvoji tašči in jo s tem tudi prizadela. Otroci se namreč ne znajo pretvarjati in lagati, tako kot odrasli.
Nisem želela biti žaljiva, vendar se mi zdi, da stavki v stilu
“Doma napečeni že vsi suhi piškoti po vrhu še na zmečkanem nevem kolikokrat rabljenem papirju v njenem piskru za krompir zame ni nobeno darilo. Saj piškotov imamo sami preveč”
in potem naprej:
“Kako naj spoštujem taščo, če je ne morem?! Saj vem, da reva ni nikoli bila pri denarju in tudi sedaj ni. Podari tisto kar ima, in bi bila lahko hvaležna, ker je po svoje skrbna”
povedo vse o piscu. Kakšna pa si ti kot snaha? In predvsem, kakšna si kot žena njenega sina in mama njene vnukinje? Si topla, prijazna oseba, ki jih sprejmeš z iskreno odprtimi rokami, ko pridejo na obisk? Učiš svojo hčerko spoštovanja starejših ali ji “vcepljaš” vrednost ljudi glede na vrednost daril?
Veš kako pravijo: vse se vrača, vse se plača! In z zgledom vzgajamo!
Ko sva bila z bratom majhna, sva imela dedke in babice, ki niso imeli veliko denarja, še bolje, prav revni smo bili vsi skupaj. Babibci nista hodili v službo in vse, kar sta imeli je bilo od prodaje kakšnih jajčk in jagod.
Darila niso bila nikoli velika in določene otroške želje so se mi izpolnile šele proti koncu osmega razreda.
Sva pa za rojstne dneve od ene babice vedno dobila piškote in ti so bili tako sladki. Mami nikoli ni znala pripraviti tako dobrih. To so bile tiste snežne kepice ali pa medenjaki ;-)) In ravno ta babi, mi je za poročno darilo prinesla dva velika hlepca njenega doma v krušni peči pečenega kruha. Moram reči, da je bilo to eno izmed najlepših daril, čeprav so bila mnoga veliko bogatejša.
Če se pa ozrem v današnji svet. Sama se večkrat zavem, da hčerko vzgajam v materialistko in se skušam kontrolirati. Vendar se mi zdi, da skozi njo podoživljam svoje otroštvo in si izpolnjujem tudi svoje želje.
Taščo pa imej rada )) Samo enkrat se živi in škoda, da si jemlješ dneve z žlico sovraštva. Če nikoli ni imela denarja, se je morala verjetno mnogočemu odreči, da je lahko preživela in vzgojila ter izšolala tvojega sina, da je danes tebi dober mož.
Tudi sama sem bila na začetku na bojni nogi s taščo, ker je resnično predobra in je bila njena dobrota že vsiljiva. Potem sem se pa nekoč zazrla vase in se odločila, da bom stvari spremenila. Sedaj pa sprejmem vse, kar mi ponudi – svojo energijo, ki jo na ta račun prihranim pa usmerim na svoj račun, na račun družine, moža, otroka.
Kar potrudi se, vem da ti bo šlo. Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš.
lp
Te čisto razumem. Jaz sem pa BILA jezna na svojo mami pa ne jezna vendar razočarana. Vem da so moji otroci in da moram jaz skrbeti za njiju, vendar bi kakšna pomoč prišla prav v obliki plenic, morda copatkov ali….
Zlasti še sedaj ko je mož hudo bolan in so naši dohodki res skromni.
S prva me je to bolelo, zdaj pa sem se sprijaznila da od nje nimam kaj pričakovati in mi je lažje.
Morda je boljše da na lep način poveš možu kaj te boli in poskušajta skupaj “rešiti” zadevo.
Prav nič nisem ponosna na svoje misli in ne vem kaj naj z nijimi, saj vem, da negativno rodi negativno…najbrž se zato obračam na vas, da mi pomagate, da se tok mojih misli preusmri v pozitivno stran.
Dodala bi še to: vzrok od kdaj sem neg.naravnana do tašče pa izvira iz časa priprav na poroko. Midva sva hotela majhno, skromno v krogu najožjih, potem pa se je ona ustrašila, da lahko kdo kaj reče……. No na kancu sva popustila, čeprav sva vedela kdo bo to finaciral in sicer midva z pomočjo mojih staršev. Na koncu je bila poroka razkošna za zelo veliko žlahto. Mislim, da ni treba posebej poudarjat , da za poročno darilo od doma ni dobil nič .
Jaz si pač predstavljam življenje tako, da ko imaš enkrat otroka skrbiš zanj do konca, ko se osamosvoji pa mu daš kar moreš običajno vse. Komu pa.
Glede daril bi pa še povedala, da sem imela babico , ki je imela samo starostno pokojnino to je bilo komaj 20.000 na mesec. Imela je še nad 20 vnukov pa na nobenega ni nikoli pozabila ne z darilon ne z voščilom. Prav tako ni pozabila na svoje otroke in ne na njihove žene in može. (Darilo je bilo res skromno in od srca).
Tako, da še vseeno mislim, da za samo enega vnuka bi pa že lahko našla skromno darilce.
No pa nehajte že v stilu: Koliko mam bi dalo vse za piškote… Pa otroci iz Afrike… Pa bodite hvaležne (do groba in naprej…) MENE TAKI KOMENTARJI NE GANEJO… Nehajte že delat nekomu občutek krivde…
LAŽNA SKROMNOST je prav tako grda kot požrešnost in še bolj svetohlinska… Me kar pogreje…
Darila so lahko zelo skromna, ampak vseeno narejena z občutkom… 200 za kovinsko škatlo v 199 tolarjev šopu ali novo folijo papirja kamor v stilu cullje povežemo piškote pa menda ja ni pregrešen strošek ali pač…
Tudi jaz cenim pozornost za katero se ljudje potrudijo in tudi jaz bi bila globoko razočarana nad takim površnim darilom (pa naj bo od moje mame, tašče ali koga drugega)…
SLONCEK
Če je tvoj odpor do tašče zaradi daril, se potrudi, da odnos spremeniš. Darila sama po sebi, pa naj bodo za 100 SIT ali 20.000, niso sama po sebi nič, če ni zraven ljubezni, pozornosti, dobrosrčnosti.
Povem ti od svojih otrok: včeraj je Miklavž (botra) prinesla škatlo piškotov za vse skupaj, pa vsakemu še po eno stvar. Najstrarejši (šolar) in dveletnica sta imela vse sijoče oči od piškotov, “ta srednja” je pa res padla na oblekce za Barbiko. kar ti hočem povedati: če otrok čuti, da je dano iz srca in če vidi, da starši tudi nekaj sprejmejo iz srca, ga ne bo nikoli zanimalo, koliko je stalo, od kod je prišlo, je uporabno ali ne.
Bom na kratko opisala svojo izkušnjo, ki je zelo podobna vsemu, kar je napisala tedjaban, samo s to razliko, da moja tašča in tast premoreta dovolj finac. Kljub temu njen vnuk v petih letih še nikoli ni dobil od nje darila razen takrat, ko je vedela, da jo bodo videli sosedje ipd. Pa tudi nikoli ne pokliče,(ne živimo skupaj – hvala Bogu!) tudi, ko je kdo bolan, ne vpraša kako smo, ko je bil njen sin bolan in je ležal v bolnišnici, ga ni prišla obiskat niti enkrat! Ima še mlajša otroka; za njih ima vedno čas, vedno dobijo darila, gre tudi na obisk… In kaj naj rečem? Saj se mi s taščo ni potrebno razumeti, dala mi je krasnega moža in to je vse.
Pri srcu pa me zaboli samo takrat, ko me sine vpraša: Zakaj babi ni k meni?
mogoče tvoje razočaranje rtes temelji ravno na vajinem popuščanju glede poroke. Ker sta zarsdi njenega pritiska naredila nekaj, česar nista želela. In sta še vedno jezna (si). Mogoče celo nase, ker nista takrat naredila po svoje.
Poskušaj to vzeti kot izkušnjo, kdaj se vseeno odločiti po svoje, čeprav s tem ne ustrežeš drugim. Spoh, če gre za tvoj denar.
Kar se tiče daril – vzemi tako kot je. Jaz imam še vedno najraje doma pečene piškote, pa čeprav so bolj suhi. Mogoče pa nima smisla za obdarovanje.
Daj nehaj vso krivdo valiti na taščo. Verjamem, da je tečna, staromodna in se ozira predvsem na sosede, ti in tvoj mož sta pa eni koki (sori za izraz), ki ji popuščata, namesto da bi fajn udarila z roko po mizi in se potegnila za svoj način življenja. Tašča samo izkorišča to, da ji ne znata postavit meje in da še za lastno poroko nista imela toliko jajc in jajčnikov, da bi jo naredila po svoje.
Zato se ne jezi na taščo, ampak razmisli, koliko sta sama prispevala k temu, da se zdaj dnevno jezita nanjo. Dajta se še nase, bo bolj konstruktivno, in kaj pametnega iz tega potegnita. Recimo odkrit pogovor s taščo.
jaz lahko samo recem, da v drugem grmu tici zajec. V katerem, ne vem. To bos sama morala ugotoviti.
Nisem oseba ki daje velik pomen darilom na sploh. Sem bolj prakticna. Tudi za moj RD najraje vidim da ljudje pridejo in da se spomnijo name. Zivim tudi v takem krogu ljudi kjer so darila bolj majhne vrednosti.
Verjamem da vse to izhaja iz velike stevilcnosti moje druzine.
Kar se tice tebe in tvoje tasce, mozno je da ti gre ona na sploh na zivce. Kot vidim ona je 1ali 2 zenska v zivljenju tvojega moza in mozno je da si na to ljubosumna.
Ni fora v tem da ne bi smela ‘sovraziti’ tasco, fora je v tem da moras vedeti zakaj je temu tako in le na ta nacin bos lahko popravila svoj odnos do nje in tako posledicno ona do tebe.
Pa ves tole zivciranje je tako enostransko ti se nekaj razjedas v sebi, ona pa itak ne ve zakaj gre in na koncu skodujes samo sebi.
Razmisli malo.
lp
ada
moja je tudi zelo premožna, pa je ista pesem kot pri še eni….saj meni dol visi, ampak mi je hudo, ker vnučki čutijo kako razliko dela med njimi…vse v rit bratu in njegovi familiji, pa vsi se iz nje norca delajo…me denar ne gane kaj prida, ker ga imam zaenkrat še dovolj in za en celofan….no se strinjam s Slončkom
Verjetno veš sama, da ni fora v darilu, ampak v tem, da je enostano ne moreš. Zakaj, si boš morala odgovorit sama. Če sta z možem popustila pri veliki poroki, sta kriva sama in s tem bi se morala sprijazniti. Nenazadnje – bila je VAJINA poroka in če nista vztrajala na svojem, je zdaj prepozno, predvsem pa povsem mimo, da zaradi tega vse življenje kuhaš zamero. Vem, kako težko se je zameriti temu in onemu, midva sva se mnogim na obeh vejah družine, ampak hotela sva skormno poroko in tako sva tudi imela. Pika. Z eno izjemo so vsi “odmerili”.
Strinjam se, da star in ves pomečkan papir ni ravno okusen, o piškotkih se da debatirati, vsak jih vidi po svoje. Ena je dobro napisala -a če bi jih prinesla tvoja mama, a bi bili enako “nedobrodošli”? Odgovori sama sebi, pa ti bo marsikaj jasno.
Odvadili smo se ceniti tisto, kar je za stvarmi. Lahko je iti v trgovino, dat 500 SIT in prinesti blesteče zavito darilce. Za vrečko piškotov je veliko dela, pa verjetno tudi ljubezni, ampak to ve tisti/a, ki jih je sama kdaj pekla.
Kako se preusmeriti na pozitivno pot? Ne vem. Midve z mojo taščo sva si zelo različni, ampak ker sem sama imela stare starše samo po mamini strani, ker se je oče s svojimi po poroki sprl in razšel, sem se že vnaprej nekako odločila, da bom svoji tašči dala “šanso”. Želela sem si, da ne bi še en rod zrastel gor s samo enimi starimi starši (pri nas že kar tradicija). Skušam videti, kar je dobrega na njej, vem, da se trudi, da vsak teden naredi 80 km (v eno smer) z javnim prevozom, da pride pazit najinega sina (svojega vnuka). Zato pot potrebuje preko 3 ure, če je mož ne gre iskat. Pride vedno, izjema je res huda bolezen. Pusti svoje stanovanje neogrevano in se vrne v 12-13 stopinj – za to, da lahko pazi svojega vnučka. Tudi če mi kdaj zavre, ko so sledi “kofetovega zoca” od štedilnika do WC-ja, ko z gobico za pomivanje še malo po tleh pobriše, ko se s kruhom sprehaja po stanovanju (kar res sovražim!!!!), se takrat spomnim na to in nekako požrem. Še bolj pa me prepriča sinov obrazek, ki se sicer malo skisa ko grem v službo, ampak v naslednji sekundi že slišim “noooonaaaaa, najisi mi pojicaja!” Njene metode so drugačne, ni vajena kazat čustev, vem pa, da ima vnučka zelo zelo rada. To skušam upoštevati, kadar se mi “sprehaja” po živcih. Poskusi še ti!
Jaz pa te popolnoma razumem saj se tudi jaz ne razumem z mojo taščo pa čeprav sem že nekajkrat poskusila vskladit najin odnos nekako ne gre. Ona pač vedno vse ve in se mora vedno vtikat v najino življenje. Sedaj, ko pa je prišel nov član naš mali fantek je še stokrat slabše….otrok sploh ne sme jokat niti minuto,ko že vsa prestrašena pridrvi in ga zagrabi…. da o naukih o vzgoji sploh ne govorim….in še o tisočih drugih stvareh.
Tolaži se s tem, da ne živiš z njo saj jaz nimam niti te sreče. Preprosto, ko greš od obiska izklopiš vse. Jaz pa se čim več časa zadržujem izven hiše, ker edino tako imam mir.
Pa še to: Ni prav, da možu o tem ne poveš!!! Usedita se in pogovorita, saj ni treba da jo spljuvaš do konca, mislim, da mož mora vedeti, kaj si misli ena od dveh najpomembenjših žensk v njegovem življenju o drugi, morda ti bo znal kaj tudi razložiti, da boš lažje razumela!!
No, zdaj pa še moja izkušnja z taščo. Imamo otročka starega devet mesecev in v vsem tem času, nas (ga) je prišla pogledat trikrat, pa še to zmeraj posebaj povabljena (prvič- rojstvo, drugič- prošnja in tretjič- krst). Nobenkrat ni prinesla za vnučka ničesar.
Z njo nismo skregani in jo jemljemo takšno kot je.
Svetujem ti, da se sprijazniš in se ne obremenjuješ z stvarmi in osebami, ki jih ne moreš spremeniti. Sprejmi njena “darila” z nasmehom in zahvalo, verjamem da se potrudi, po svojih najboljših močeh. Pač ni tista babica, ki bi kupovala darila in darovala denar. Imejte se radi, v življenju ni prostora in časa za zamere in grde poglede.
Mirno noč!