Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek razočarana nad taščo

razočarana nad taščo

Si prebrala tole????

Tega ne moreš kupiti!

Upam, da mi avtorica “??” tegale ne bo zamerila!

__________________

Avtor: ??
Datum: 06-12-04 15:23

Naj z vami delim eno posebno izkušnjo glede otroških želja, ki mi jo je včeraj povedala moja mama!
Ko je bila ona še otrok, je zanjo skrbela babica, ki pa je bila že kar v letih.
Penzije babica, torej moja prababica takrat ni imela, živeli so na kmetiji daleč od mesta in edini prihodek je bil od kmetije in mama je dobivala pokojnino za očetom, ki ji je kot 5 letni deklici umrl.
Najbolj spominja se mama Miklavža, ker so takrat otroci dobili kakšno sladkarijo za kar med letom pač ni bilo denarja.
Tistega Miklavža je babica zbolela, imela je hudo pljučnico.
Šla je peš, par 10 km v mesto k zdravniku in spotoma obvezno v trgovino, da je nakupila nekaj za otroke.
Ampak takrat mama sploh ni bila vesela nobenih bombonov, tudi limoninih napolitank ne, ampak si je samo želela, da bo babica ozdravela in nebi umrla.
No želja se ji je uresničila in babica je potem še dolgo živela, dočakala
je celo 89 let.Imela sem jo čast spoznati tudi jaz!
Toliko o otroških željah.
Morda si vaši otroci želijo samo dobrih in ljubečih staršev in ne najnovejše igrice na računalniku …….

Skrbna, sedaj sem pa res 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} da te poznam. No, bolje rečeno, pred davnimi časi sva se nekajkrat skupaj igrali, videla te pa nisem že enih 20 let.
Že kar nekaj časa se mi je zdelo kdo si, sedaj sem pa kar prepričana.
Upam, da nisi huda ker sem napisala tole, ampak so me prsti že nekaj časa srbeli.
Rada te berem in občudujem tvojo pripravljenost vedno pomagati z nasveti.

LP

Če ti gre tašča na živce, bi moral prvi za to vedet ravno tvoj mož. Pa saj ne moreš tako živet, no. Js bi po……a, da bi morala nekam hodit in nekoga prenašat ki mi gre na živce.

Pa moža in otroke tja pošlji, ti bod pa doma. Pa nikar ne pričakuj daril. To se mi zdi pa čist mimo. Sama imam letnega otroka, pa še nič ne praznujemo.

Prebrala sem tvoje sporočilo in moram ti povedati, da sem se v njem našla. Kot bi ga napisala jaz. Še predobro te razumem! Vem, da ene pišejo, kako to lahko itd…, ampak, če ti kdo para živce, potem si ne moreš pomagati. In tudi meni jih definitivno para tašča, pa če je to komu lepo ali grdo me prav nič ne zanima!
Torej moja draga sotrpinka, ne obupaj, nisi edina!!!
V mislih sem s tabo!

Prebrala sem tvoje sporočilo in moram ti povedati, da sem se v njem našla. Kot bi ga napisala jaz. Še predobro te razumem! Vem, da ene pišejo, kako to lahko itd…, ampak, če ti kdo para živce, potem si ne moreš pomagati. In tudi meni jih definitivno para tašča, pa če je to komu lepo ali grdo me prav nič ne zanima!
Torej moja draga sotrpinka, ne obupaj, nisi edina!!!
V mislih sem s tabo!

Jaz pa mislim, da je bila tedjaban predvsem iskrena in nam je pac napisala kar je v tistem trenutku cutila. Na koncu posta svojo tasco na en nacin ze zagovarja, ker ve da ne razmislja kot bi “morala”, ampak si pac ne more pomagati.

Mislim, da imamo vse kaksne take trenutke in misli na katere nismo ponosne. In vcasih jih naglas izrecemo v tistem trenutku, ko se nam samo nas pogled na doloceno stvar zazdi sveta resnica in nam je ze proti koncu plazu besed zal zaradi izrecenih.

Ne vem, zakaj svoje tasce ne spostujes ampak upam, da to ni zaradi piskotov v starem papirju ali poroke. Tega ne bos vec spremenila, lahko se samo kaj naucis.

aja????? vse možno! dej no, javi se na mejl, sem prav firbčna :))

([email protected])

[url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/u506550.png[/img][/url] [url=http://lafemmebonita.com][img]http://image.lafemmebonita.com/c/p506563.png[/img][/url]

VSAJ kako malenkost bi ji pa lahko kupila svoji vnukinji.Morda pri njih ni bila navada da se obdarujejo za roj.dneve.Tvojemu možu ni nič čudno ,da mama ne kupi nič razen piškotkov?Verjetno je tega navajen.Prav imaš ,da si razočarana!!!!Po mojem tu ni stvar v denarju ampak v navadi.

Moja mami ima skromno penzijo – invalidsko. Pa ji vedno uspe skombinirati ta drobiž skupaj, da lahko zadosti lastnim potrebam, pokrije svoje stroške ter hkrati vedno najde prava darila za oba otroka, snaho, zeta in vnučke. Pa saj ni potrebno veliko, le nekaj dobre volje in pripravljenosti nekoga presenetiti. Piškote pa itak speče tako dobre… Z njimi nas razvaja večkrat na mesec – ne samo na leto…
Materialisti gor ali dol – mislim, da eno darilo otroku ali vnuku pa res ne bi smelo biti problem. Ceno tako ali tako sami določimo, iskrice v očeh pa so neprecenljive (ala Eurocard)…

Joj, a pa ste že kdaj pomislile, da bote enkrat tudi same tašče? Verjetno boste idealne. Ne boste se vmešavale, vzdržale se boste raznih pripomb, svojo snaho boste sprejele z odprtimi rokami, ne glede na to kakšna bo. Živele boste svoje življenje in z ničemer ne obremenjevale svojih otrok ter vedno na razpoloago, če vas bodo oni potrebovali. Kadar boste že prišle, boste nakupile celo goro daril za vse, še najraje pa jih boste kar k sebi povabile na kosilo, da ne bi po nepotrebnem obremenjevale svojih snah. Vse svoje prihranke boste razdale svojim otrokom, same pa si privoščile le najnujnejše in z nasmeškom na ustih spregledale zavijanje z očmi svoje snahe, ki vas kljub temu organsko ne bo prenašala.

Vem, da svet ni črno-bel in vem, da znajo nekatere tašče biti res pravi zmaji. Vem pa tudi, da je prav toliko snah, ki so se, še preden so taščo sploh utegnile spoznati, odločile, da jim bo tašča sovražnik št.1, ki nič ne ve, nič ne zna in vse kar naredi in reče, dela zato, da bi svoji snahi škodovala in ji iztrgala moža oz. svojega sina.

Vem, kaj govorim, ker sem tudi jaz bila še nedavno do svoje tašče pristranska.
– Če mi je rekla mama, da je zunaj mrzlo in naj dam otroku kapo na glavo ni bilo nič hudega, če pa je isti stavek izrekla tašča, ki je prav tako hotela najboljše za svojo vnukinjo, sem bila v stanju preostanek dneva razmišljati: “Pa kaj ona misli, da ne znam primerno obleči svojega otroka?”
– Če je mama kukala skozi okno, sem ji pomahala in rekla “adijo”, če pa je kukala tašča, sem si mislila: “Poglej, že opreza, kaj delamo oz. kam gremo!”
Takih primerov je bilo še in še in ker sem se zadnje čase začela zavedati svoje pristranskosti, sedaj veliko laže sprejemam taščo in njene “fore”. Dobra ženska je, zelo skrbna, nanjo se lahko zanesem in nenezadnje lepo je vzgojila mojega sina. Ne jemljem jo več kot tekmico ampak kot zaveznico oz. se trudim v tej smeri. Ne zavijam več z očmi in ni mi težko preživeti popoldne z njo. In nikoli nisem svojemu možu naprej metala njegove mame, ker tudi meni ne bi bilo všeč, če bi mi mož našteval napake mojih staršev, ki pa jih tudi imajo.

Tale pritoževanja o darilih in obiskih pa mi še vedno niso jasna. Nikoli ni prav. Istočasno očitate tašči, kako redkokdaj pride, v naslednjem stavku pa: “hvala Bogu živimo daleč stran in se redko obiskujemo”, ali pa v stilu ” sem se potrudila in komaj preživela obisk njegovih…”. Če so obiski prepogosti, pa zopet zavijate z očmi.
Poleg tega ves čas povdarjate v drugih postih, kako ni pomembno darilo, ampak pozornost in to, da je darilo od srca, po drugi strani pa pričakujete oh in sploh in primerjate, koliko je kdo dobil. Če pa otroci dobivajo prevelika darila pa zopet ni prav in že pišete sem gor, kako bodo stari starši pokvarili vašega otroka in bla, bla,…

In če pišeš tadjaban, da tašča da, kolikor zmore, potem res ne vem, kaj bi rada. Po moje si se v sebi odločila, da tašče ne boš prenašala in povem ti, karkoli bo storila, rekla ali prinesla, zate ne bo v redu. Vedno boš nekaj našla, da ji boš lahko očitala. Če hočeš to spremeniti, premisli malo, ali je tvoja tašča res tako slaba ženska, ali je res tvoj sovražnik. In za začetek skušaj namesto iskanja njenih napak najti v njej kaj dobrega.

To si pa odlično napisala, se ne bi mogla bolj strinjati. Samo da povzamem najbolj pomembno dejstvo, da ne pozabimo, da bomo, če bo sreča in nam bo dano dočakati tudi me enkrat tašče. Torej?

Za Afno:
-piškoti so bili baje OK
-papir v katerem so bili zaviti pa zgleda ni bil OK (pomečkan…)

Menim, da sama nisem pristranska. Kar me moti na mami, me tudi na tašči. Za ostale ne vem… Res pa je, da se z mami lahko hitro in naglas zmenim… s taščo pa ne… Tukaj je pa vir vseh problemov – ker se stvari na tihem kopičijo… (afna tole je bolj odgovor na tvoj post, ne kritika, da ne boš narobe razumela…)

Še za ostale:
Nekateri pač ne ljubimo svojih tašč… Smo pač različni… Jaz ne lezem nikomur v r__ in tako bo tudi ostalo…

''Rojen si kot original, ne umri kot kopija...''

@fna, tokrat se pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} podpišem pod tvoj post. Si mi snela iz ust.
In dodajam:

1. sama imam krasno taščo, ki jo imam zelo rada,
2. v ljudeh iščem pozitivne stvari (čeprav jih včasih tudi ne najdem),
3. skromnost je lepa čednost,
4. miklavž je že od nekdaj nosil skromna darila, piškote, pomaranče, suhe fige…
5. je res treba vse skomercializirat in kupiti otroku vse igrače sveta? Raje jih naučimo malo skromnosti!
6. tašče so tudi ljudje z dušo in srcem,
7. verjetno bi moja svakinja imela veliko povedati čez najino taščo (kar je pri njej že itak odraz tega, koliko ji familija pomeni, ker imajo prijateljice in tuji vedno prednost pred domačimi), čeprav si lahko oblizne vseh dvajset prstov, da jo ima tako kot je,
8. tadjaban, odloči se, kaj bi sploh rada, ker še ne veš.

Pa še ena: tudi jaz nosim en križ, mojo babico. Svojega edinega pravnuka, mojega sina, je videla trikrat, nazadnje pred 9 meseci, ima jih pa skoraj 16. Nikoli ni sama od sebe vprašala zanj, nikoli poklicala, kako smo, nazadnje, ko ga je videla ga je celo upala vzeti v roke… ko sem rodila in jo je mami obvestila, da sem dva meseca prezgodaj rodila, je bila njena izjava: ” Ja fino. Saj bo zrasel. Ti a veš kaj, a mi bosta pripeljala tista dva soda, da bom za šnops namakala?”…..
Po zadnjem srečanju tedaj je prišel dan, ko sta se z mojo mamico sprli, bila je ena zadnjih s katero se je skregala, ker je skoraj z vsemi ostalimi že bila… kasneje pa se je še s stricem. Od tedaj nas vseh očitno zanjo ni. In hudo mi je, ker sem jo imela res zelo rada, rada sem bila pri njej.
Boli me tudi to, da se ob rojstvu do sedaj edinega pravnuka ni spomnila, da bi mu dala kako malenkost… boli te še toliko bolj, ker gre za tvojega otroka… in ker vem, da je skromna in da nima ne vem kaj, bi bil zadovoljna tudi samo s piškoti, ker bi vedela, da se je potrudila posebej za nas. Pa je minilo leto in se ni spomnila na njegov prvi rojstni dan, ne na mojega, ne na moževega, pa dvomim, da se bo morda v času teh prijaznih mož…
… in dovolj bi mi bilo, če bi prinesla le piškote, ker bi vedela, da se je spomnila na nas. Včasih si mislim, da bi bila vesela, če bi se le sama od sebe spomnila na nas, ali nas celo obiskala.

In kaj je v primerjavi s tem tvoja tašča?

Marsikatera je razočarana nad taščo.Tudi jaz.Včeraj zvečer je klicala mojega moža po telefonu in mu nakladala pol ure,kako je njegova sestra oh in sploh najbolj boga.Mislite,da je kej vprašala za mojo hči…..Pol,ko ji je mož rekel,če jo bo pozdravla,je pa rekla,no pa naj bo.Men se je kr pritisk dvignu.
Pa ne bi rekla,da se poznamo od včeri.Moja hči je stara 11 let.Prej,ko je bila majhna,jo je non stop klicarla po telefonu in ji težila(ker živi kr daleč).Sedaj,jo pa že ene 4 leta pokliče tam na 3-4 mesece.Moja mami(tudi stanuje na drugem koncu Slovenije),jo pa pokliče 2-3x na teden.
Res te tašče….včasih jo mam poln kufer.Po eni strani sem pa zelo vesela,ker smo vsi daleč,vsaj mir imam.Čeprav bi mi včasih prav prišla in tašča in mami,ampak si mislim…..za ljubi mir.

Tudi sama sem razočarana nad taščo, pa tudi tastom. Od kar sem ju spoznala(8let), sem se zelo trudila okoli njiju, ju spoštovala, imala rada, ju pogrešala, če ju nisem videla več kot tri dni, nikomur nič grdega rekla o njiju, … prijateljice so se ob meni počutile čudno, ko so kaj pošinfale čez svoje tašče in taste, saj sama resnično nikoli nisem našla grde besede za njiju… pa so se stvari obrnile, močno sta me prizadela (tudi moža) in sedaj mi(kakšno leto) misel na njih pokvari cel dan , žal mi je, da sem jih sploh kdaj spoznala in bi bila zelo vesela, če jih nikoli več ne bi rabila videti… tudi to se zgodi… Če bi se še leto nazaj strinjala z @fno, tega sedaj ne bi mogla, saj mislim, da se slabi/dobri odnosi odražajo na banalnih stvareh in če bi bila v njunem odnosu prisotna iskrenost, sprejemanje in pripadnost (z obeh strani), tedjaban to najbrž ne bi motilo in nebi napisala tega posta… Res, tudi me bomo enkrat tašče in tudi me bomo morale sprejeti, zaupati in imeti rade, crtljati snahe in vnuke(ne le sinov), ne pa to pričakovati le od njih, saj bomo vendar starejše ,zrelejše od svojih snah, na nas bo, da jim pokažemo, kakšne tašče naj bodo one svojim snaham, ko jih bodo imele… Kadar pa odnosi niso iskreni, si ne zaupajo, se ne razdajajo, ne razvajajo(v dobrem pomenu besede), takrat je vse zaman, takrat tudi najboljše kolo, računalnik… ne pomeni nič, kot le trenutno zadovoljitev potreb tistega, ki daje, ali pa tistega, ki prejema…
Nazadnje pa, tudi sama bi bila žalostna, če bi moj rojstni dan (kaj šele rojstni dan mojega otroka) pometli v en koš z miklavžem, pa sem fig in piškotov z miklavža vedno neizmerno vesela…

kakorkoli že, otroček bi moral dobiti darilo, vsaj neko malenkost

saj zdaj pri dveh letih, se ji ne zdi pomembno (bojl nam), ampak pri štirih bo pa že vedela, kaj

tašča si zasluži klofuto, zdaj pa res dobiš že za 200 tolarjev kakšnega medvedka, tudi če nima veliko denarja

jaz bi se počutila še bolj grozno, če bi kdo pozabil na rd mojega otroka

sicer ti veliko res ne moreš narediti, sprejeti jo moraš kakršna je, ampak slab priokus pa vseeno ostane

Je svet zavil v drugo smer, jaz pa v svojo?

Se danes res vse meri v denarju? So vnuki vredni toliko, kolikor so vredna darila ki jih dobijo? Ali se v vrednosti daril meri ljubezen babic in dedkov?

Morda se pa jaz vozim po nasprotni strani avtoceste?

Ocka

Dragi Ocka!

Niso pomembna darila, ampak to, da se te nekdo spomni… In ti s pozornostjo da – pa čeprav doma narejene piškote…

In za božjo voljo razmisli, če morda cesta na kateri si ni zgolj enosmerna ulica, ampak dvopasovnica na kateri se različne osebe vozijo v različne smeri…

:))))

Sloncek med rozami, ki gnijejo od prezalivanja :)))

''Rojen si kot original, ne umri kot kopija...''

Avtorica tega threada, v katerem tece debata zdaj je ugotovila, da so domaci piskoti najvecje sranje, ki ga lahko prinese babica.

Ocitno smo doma na razlicnih planetih.

Ocka

Očitno svoje taščice ne ljubiš preveč:).

Pazi, kako boš svoje razočaranje kazala pred svojim otrokom.

Poskusi sprejeti ljudi takšne, kakršni so. Z vsemi njihovimi napakami.

Ko je tvoja tažča pekla piškote je vanje vpekla veliko ljubezni. Ceni jo zaradi tega.

Bacilka.

Nisem brala vseh odgovorov, zato bi ti povedala le tole:

Tudi sama sem odraščala v bolj skromnih razmerah – 1 plača, 4 otroci. Še danes se čudim, kako sta starša to zmogla. Vendar pa sta oklestila vse stroške, ki niso bili nujno potrebni. Zato pri nas doma ni bilo obdarovanja – dobili smo vse, kar smo potrebovali, vendar pa nobenega darila za rojstni dan ali za kakšno drugo priliko. Šele med vrstniki, ki so me spraševali, kaj sem dobila za rojstni dan, sem videla kaj to je. Tudi kasneje in še danes so darila mojih staršev zelo skromna – npr. Kraševa bonboniera, ki sta jo onadva dobila. Edino Miklavž je kaj prinesel – par mandarin, sadne bonbone in životinjsko carstvo.

Kar hočem povedati je to, da naši starši in še starejše generacije niso poznalo obdarovanj in je to šele produkt naše potrošniške družbe. Zato to, da tašča tvojemu otroku ni ničesar podarila, jaz ne bi zamerila. Šteje to, koliko se je pripravljena potruditi in pomagati – z besedo, z nasvetom, s časom, ki vam ga posveti in to, da zna spoštovati vaju z otrokom kot samostojno družino. In če bi vam kaj manjkalo, sem prepričana, da bi vam z veseljem pomagala in dala zadnji tolar. Darila pa se ji zdijo nepotrebna.

Včasih razmišljam koliko več časa bi imeli drug za drugega, če ne bi brezglavo tekali po trgovinah z mislijo “Kaj hudiča pa naj mu kupim… saj že vse ima…”

Srečno!

“Kako naj spoštujem taščo, če je ne morem?! Saj vem, da reva ni nikoli bila pri denarju in tudi sedaj ni. Podari tisto kar ima, in bi bila lahko hvaležna, ker je po svoje skrbna. Meni gre pa na živce in konec.”

Hvala bogu, da je tvoja tašča bolj mehkega srca, kot si ti in še vedno čuti željo po tem, da speče piškote za nekoga, pri katerem ni zaželjena. Ali sploh veš, koliko truda in ljubezni je vloženega v te piškote?! Očitno ne, saj ti verjetno le odpreš denarnico in kupiš darilo.

Vsakdo najbolj ceni tisto cesar nima. Jaz cas. Cas, ki ga nekdo vlozi v izdelavo necesa, cas ki si ga vzame za klepet. Cas, da pride na zabavo.

Mislim, da si razvajena in zahtevna in tako boš naredila tudi svojo hčer. Če je dobila toliko daril, da jih sama niti odpret ni mogla, kaj bi vendar še rada? Če ima tvoj mož rad svojo mamo, verjetno ni tak zmaj, da je tudi ti ne bi mogla spoštovati. Pravijo, da če ima moški rad svojo mamo ima rad tudi svojo ženo. Torej ima tvoja tašča zasluge, da te ima mož rad in te spoštuje. Verjetno je morala nekaj truda vložiti v delo, ki ga je imela pri peki piškotov. Ali ni to več vredno, kot če bi jih kupila? Daj premisli malo, saj boš tudi ti nekoč tašča. Vse se vrača, vse se plača!

New Report

Close