Razpadla zveza, kaj zdaj

Pred kratkim mi je razpadla zveza, s partnerico sva bila skupaj 5 let in imava majhnega otroka. Ker sem bil že od prej ločen in z 2 otrokoma, sem si res močno želel, da bi pa tokrat vendarle uspelo. Zavedal sem se, kar sem v prejšnji zvezi delal narobe, zato sem se zdaj trudil, res sem se trudil in gojil najin odnos, ji bil vedno v močno oporo, nikoli je nisem varal, lagal, pil, ene žal besede rekel. Neskončno sem jo imel rad in vse sem bil pripravljen naredit zanjo, potem pa me je, 3 tedne po porodu, dobesedno čez noč postavila pred vrata in nagnala, ni mi dovolila niti da se od otroka poslovim. Mama od partnerice me ne mara, češ da partnerici nisem nikdar nič dal, je nikdar nikamor peljal (kar pa sploh ni res!), partnerica naredi pa vse, kar ji mama naroči in najbrž je bilo to razlog, da me je nagnala. In priznam, prva dva tedna po porodu sem bil malo osoren in gospodovalen, zaščitniški do otroka, ampak bili smo vsi pod precejšnjim pritiskom. Jaz, ona in sorodniki. Zdaj po par tednih, odkar me je napodila, se skušam z njo vsaj pogovorit po telefonu, pa mi ne pusti niti da pridem otroka pogledat. Moral sem spokat in nazaj it k staršem, saj kaj pa mi je drugega ostalo. Sem klical na CSD da se vsaj zmenimo za stike in preživnino in je stvar zdaj v postopku. Ampak jaz si res nisem želel takole… Čisto res ne. Pa ne rečem, da bi bil kdaj jezen ali da bi jo varal, zmerjal, nikoli. Vedno sem bil nežen in ljubeč 🙁 Ko sem jo vprašal kaj sem narobe naredil je rekla nič, čisto nič, jaz sama sem kriva…. Jaz se počutim obupanega, ne vem, kaj naj naredim, kako bo z mojim življenjem naprej. Star sem 41, vse moje življenje se mi podira pred očmi, resnično sem si želel družino in da bi bilo vse lepo. Razmišljam, da bi se kar obesil. Naj mi lepo prosim kdo pomaga in svetuje kaj naj naredim, jaz več ne vem kaj naj,. pa lp

Skoncentriraj se na pozitivne stvari.
Svoboda, žensk kot blata, normalnih sicer manj, ampak so.
Uživaj v stvareh, ki so ti bile prej všeč, služba, prijatelji, ganjat ženske, potovanja…

Žal mi je zate. Verjamem, da je težko in trenutno je najverjetneje, sploh v taki zgodbi, iskati kaj pozitivnega. Daj si čas, da “odžaluješ”. Čeprav se sliši smešno, ni. Razpad veze lahko boli enako ali še bolj kot boli izguba zaradi smrti. Vse tvoje predstave o lepem, pristnem, toplem družinskem življenju so kar naenkrat umrle. Kdo ne bi bil žalosten?
Ampak še vedno lahko imaš kvalitetno življenje in ga boš tudi imel! Kaj pa je danes biti star 40 let? Najboljši nasvet, ki se ga trenutno spomnim je, kakorkoli vzameš, ja, človek je socialno bitje in rabi družbo in/ali partnerja, ampak v prvi vrsti moraš znati živeti sam! In zdaj je čas, da se naučiš tega. Vzemi si čas za odklop, pojdi v naravo, ukvarjaj se s športom.. Najdi nove aktivnosti, ki te veselijo. Zdaj imaš na razpolago ves čas tega sveta, da se temu posvečaš, pa te zaradi tega noben ne bo obtožil, da koga zanemarjaš (Narobe je, da sploh pomislimo na to, da če se “ukvarjamo” sami s sabo, nekoga zapostavljamo, ampak jbg v taki družbi živimo). Tega ne delaj samo s prijatelji ali z družbo, to delaj tudi sam, večkrat sam.
Nič sramotnega ni, če se obrneš tudi na strokovno osebo za psihično podporo. Ljudje se izobražujejo, da lahko pomagajo ljudem v takih stiskah. Pogovor zdravi. Zdaj bom malo surovo direktna, oprosti, ampak moram. Praviš, da si spremenil svoj odnos do partnerke, da se ne bi ponovila zgodba. Ni pomagalo. Včasih tudi najboljši ljudje nastradajo. Kruta resnica. Vsekakor pa to, da neki ženski skoz daješ prav, samo zato, da se ne odtujita in skregata, ni prava pot. Vprašaj se, kako srečen bi bil v takem odnosu čez nekaj let. Kaj se ne bi popolnoma izgubil? Vseeno pa.. imaš 3 otroke. Zdrave. Ali ni to svetla luč na koncu tunela?
Da povzamem 🙂 Težko stanje, ni verjetno osebe, ki bi želela biti na tvojem mestu, verjetno pa ni tudi osebe, ki bi z lahkoto sprejela tako stanje. Čisto normalno je vse kar čutiš. In zmoreš naprej! Ampak te čaka delo, predvsem s samim sabo, najboljše stvari se nikoli ne zgodijo same od sebe.
Vse dobro in verjamem, da boš še polno živel in boš srečen 😉

Škoda da si se zapletel še z eno.
Na koncu boš izvedel da si bil samo za otroka preživljat, če sploh je tvoj.

Joj ko bi bilo res tako enostavno, da samo “odžaluješ” in greš naprej z življenjem, pa žal ne gre tako. Nekako hodim iz dneva v dan, saj se komaj iz hiše spravim, tako je težko. Tako močno sem si želel to punčko in sem se veselil, da bom končno lahko oče, da sem vendarle v redu človek, da zdaj pa bo, saj sem super … na zdaj pa takole. Tako srečen sem bil potem pa se je v trenutku vse sesulo. In sploh niti ne vidim vzroka za vse to. To je tako težko, tako težko da povedat ne morem. najhujše pa je zavedanje, da imam tri otroke in nobenemu nisem oče v tistem res pravem pomenu besede, pa tako močno si želim biti oče otroku, biti ob otroku, z njim. Ne tisto, da so neki stiki vsake kvatre in da se je treba bognedaj za to še tožarit in po sodiščih hodit.. Joj ne. To ni življenje.
Že od prej sem bil po naravi bolj zadržan človek, težko sem navezal kake stike, težko se komu zaupal. Ampak ali obstaja kakšna pogovorna skupina kje, ali pa vsaj posvetovalnica, da bi me kdo poslušal pa mi pomagal. Ali pozna kdo kje kaj v Ljubljani? Ker samota mene ubija, saj grem na sprehod, pa na vrt, se poskušam zamotiti, ampak misli se prikradejo vame, grozne težke misli. Rad bi šel nekako naprej počasi. Res.. Hvala za vse, kdor bere tole moje jamranje, ampak verjemite mi, meni je resnično zelo hudo zdajle. pa lp

Ko ji ne bos vec kazal da si obupan se bo zacela prebujat.pa pozabil si da jo mecejo se hormoni da se vse uravnovesi traja .ce pa se doji pa se tok dalj traja.
Ker prav da je ona kriva verjem da se bo zbrihtala in potem je vprasanje ce bos ti se hotel kaj z njo.
To zna pa trajat tud po pol leta ves.
Povej ji da bos sel na csd za stike in da bo tud ona klicana. To ji das namig da se naj zresne. Ne kazi ji da si obupan. Pa ne tez ji ker pol z matko govorita o tem in zravn pozabita da se tud onedve ubistvu ne zastopita.
Zato jima pust moznost da se skregata in kregata v tistem ko ji bo hudo bo zacela mislit nate.

Jaz se tudi ločujem in te razumem. Lahko mi pišeš na [email protected] in kakšno rečeva.

Dr. Veronika Podgoršek je napisala priročnik skozi ločite, tako iz prakse (tudi ona se je ločila), kot iz preostalih vidikov:
[img]https://www.bukla.si/pic/product/l/ljubezen-po-ljubezni.jpg[/img]

V takojšnjem praktičnem smislu pa se je sveda smiselno obrniti na sorodstvo, prijatelje, tudi sodelavce.. le ti vam bodo lažje pomagali, kot neznanci s spleta.
Lahko se tudi obrnete na najbližjega terapevta, poiščete skupinsko terapijo (kjer boste izvedeli, da niti približno niste sami), nenazadnje tudi duhovnika (če vam je to blizu).

Tudi jaz sem se ločil. Najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju!

Nič ni hujšega, kot imeti ob sebi nekoga, ki je depresiven, nesamozavesten, nesamostojen in napadalen.

Naučil sem se tudi ločit ljudi ki so fajn od tistih, ki niso. Od depresivnih, zakompleksanih, odvisnih žensk zdaj samo prijazno stran.

Bit samski tip je the best!!!!!!!!

Ne rečem, gotovo so prednosti samskega življenja, ampak mislim da smo ljudje vendarle čutna bitja, rabimo ob sebi nekoga, naravnani smo k temu, da stremimo k družini, da imamo potomce. Sam vem, kako si tega močno želim in ko se mi takole svet podre pred očmi, ko gloda vame tisto zavedanje, da zdaj je pa konec zveze, za katero sem se res trudil, da otrok ne bo živel z očetom, niti meni ne bo dano, da bi živel z lastnim otrokom … To so težke, hudo grenke stvari.
Bral sem knjigo od Podgorškove Ljubezen po ljubezni, sicer zanimivo, koristno branje, a po mojem napisano preveč iz ženskih oči. Pogrešam več izpovedi z vidika moških, saj so oni tudi prizadeti, včasih niso sami krivi, smo enako ranljivi, enako nas boli v srcu, le da je v družbi stereotipno, da moški pa že ne sme jokati in pokazati čustvene bolečine, saj je ja dedec… Ne vem sicer, ali smo moški res lahko tako grozni, tudi ob branju nekaterih zgodb iz knjige in na MedOverNet se prav čudim – nekateri partnerji ponižujejo, maltretirajo, žalijo, varajo vsepovprek, se alkoholizirajo, celo tepejo in drugače trpinčijo svoje partnerice (včasih celo lastne otroke), te pa kar vztrajajo pri njih dolga leta. Pa kako to? Berem te izpovedi in potem pogledam sebe, ko sem čisto nasprotje vsemu temu in me je kljub otroku partnerica čez noč pognala od hiše, še zdaj ne vem zakaj, ne vem in ne razumem, s čim sem si to zaslužil…
Zdaj po dobrem mesecu dni delam malo refleksijo na vse skupaj, slišimo se po telefonu, stiki bojo za zdaj urejeni na dva tedna, razdalja je namreč 170 km v eno smer. Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, dobim odgovor enak kot prej – nič, čisto nič, vsega sem sama kriva. Toda razlog zagotovo je, sicer ne bi prišlo do tega. Ne čutim želje, da bi s to osebo bil ponovno skupaj, sem preveč pretrpel, preveč je bilo narejene škode, ne čutim več, da je to res tista oseba, s katero bi želel preživeti preostanek svojega življenja. A trudil se bom za deklico, da me bo poznala, kdo sem, od kod sem, da se bo ob meni lepo in varno počutila, da bo vedela, da sem njen oče… Vsaj to, saj kaj več se v takem položaju itak ne da storiti. Otrok je najlepši dar, kar ga je. Nič ni vredno več od tega. Nič.
Morda nekoč srečam takšno žensko, ki bo pa to znala ceniti in ji bo to najvišja vrednota. Do tedaj bom pa delal na sebi oziroma – kot je zapisala Podgorškova – biti samski je odličen čas za to, da naredimo refleksijo o samem sebi, spoznamo, kaj si zares želimo, zaživimo polno življenje, se spremenimo.

Ne rečem, gotovo so prednosti samskega življenja, ampak mislim da smo ljudje vendarle čutna bitja, rabimo ob sebi nekoga, naravnani smo k temu, da stremimo k družini, da imamo potomce. Sam vem, kako si tega močno želim in ko se mi takole svet podre pred očmi, ko gloda vame tisto zavedanje, da zdaj je pa konec zveze, za katero sem se res trudil, da otrok ne bo živel z očetom, niti meni ne bo dano, da bi živel z lastnim otrokom … To so težke, hudo grenke stvari.
Bral sem knjigo od Podgorškove Ljubezen po ljubezni, sicer zanimivo, koristno branje, a po mojem napisano preveč iz ženskih oči. Pogrešam več izpovedi z vidika moških, saj so oni tudi prizadeti, včasih niso sami krivi, smo enako ranljivi, enako nas boli v srcu, le da je v družbi stereotipno, da moški pa že ne sme jokati in pokazati čustvene bolečine, saj je ja dedec… Ne vem sicer, ali smo moški res lahko tako grozni, tudi ob branju nekaterih zgodb iz knjige in na MedOverNet se prav čudim – nekateri partnerji ponižujejo, maltretirajo, žalijo, varajo vsepovprek, se alkoholizirajo, celo tepejo in drugače trpinčijo svoje partnerice (včasih celo lastne otroke), te pa kar vztrajajo pri njih dolga leta. Pa kako to? Berem te izpovedi in potem pogledam sebe, ko sem čisto nasprotje vsemu temu in me je kljub otroku partnerica čez noč pognala od hiše, še zdaj ne vem zakaj, ne vem in ne razumem, s čim sem si to zaslužil…
Zdaj po dobrem mesecu dni delam malo refleksijo na vse skupaj, slišimo se po telefonu, stiki bojo za zdaj urejeni na dva tedna, razdalja je namreč 170 km v eno smer. Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, dobim odgovor enak kot prej – nič, čisto nič, vsega sem sama kriva. Toda razlog zagotovo je, sicer ne bi prišlo do tega. Ne čutim želje, da bi s to osebo bil ponovno skupaj, sem preveč pretrpel, preveč je bilo narejene škode, ne čutim več, da je to res tista oseba, s katero bi želel preživeti preostanek svojega življenja. A trudil se bom za deklico, da me bo poznala, kdo sem, od kod sem, da se bo ob meni lepo in varno počutila, da bo vedela, da sem njen oče… Vsaj to, saj kaj več se v takem položaju itak ne da storiti. Otrok je najlepši dar, kar ga je. Nič ni vredno več od tega. Nič.
Morda nekoč srečam takšno žensko, ki bo pa to znala ceniti in ji bo to najvišja vrednota. Do tedaj bom pa delal na sebi oziroma – kot je zapisala Podgorškova – biti samski je odličen čas za to, da naredimo refleksijo o samem sebi, spoznamo, kaj si zares želimo, zaživimo polno življenje, se spremenimo.
[/quote]

[img]http://quotlr.com/images/quotes/people-change-and-forget-to-tell-each-other.jpg[/img]

Ljudje se preprosto spremenijo. Ni nujno, da to opazijo.. ali vedo, zakaj je do teh sprememb prišlo. Malce podobno nepredvidljivosti fraktalov – rastlinskemu načinu rasti.
Veste kam bo kakšna veja ali korenina dejansko zrastla?
Ne boste. Nimamo še dovolj močnih matematičnih formul in orodij za kaj takšnega.

Ljudje so nepopisno bolj kompleksni od rastlin. Zato bo tudi o dejansko vseh razlogih nemogoče debatirati, jih poiskati, locirati.
Bolj pomembno je poskrbeti zase, da pač rasteš, se spreminjaš naprej.. ne glede na konec te skupne poti.
Več, ko veš o sebi, večja je verjetnost, da bo skupna pot z nekom spet možna.. in predvsem boljša.. prav zaradi lastnega zavedanja o sebi.
Ne gre pa to na silo.. in še manj takoj. To so koraki, za čez leto ali dve. Najprej je potrebno dovoliti si biti žalosten, kot tudi potrt zaradi propada te veze..
Večina ljudi beži pred bolečino (v neke nagle nove veze ali zanikanje vsega.. umik v trdosrčnost, samotarskost itd.), zato je pomembno, da se to ne zgodi.. ne ponovi napak drugih.

Uživaj življenje. Samsko življenje je zakon.

Preveč ženske energije imaš. Že ko te jaz, moški berem vidim, da ni v tebi nobene moškosti. To je tisto, kar ženska išče pri moškem. Moškost, ker le tak ji bo nudil varnost. Pri tebi ne čuti, da ji lahko varnost nudiš. Copata si. Napisal si: zato sem se zdaj trudil, res sem se trudil in gojil najin odnos, ji bil vedno v močno oporo, nikoli je nisem varal, lagal, pil, ene žal besede rekel. Neskončno sem jo imel rad in vse sem bil pripravljen naredit zanjo. Razumeš? To ne pomeni da si nasilen do nje in jo pretepaš, temveč da ji pokažeš kje so meje. Npr. če imate denar za iti zgolj na morje v Ankaran, ona pa bi šla na Bali, ne smeš zaradi tega takoj teči na banko po kredit ali limit za dopust na Baliju, temveč ji jasno povedat da boste šli v Ankaran, ker vam družinski proračun ne omogoča razsipavanja. Pika. Brez debate naprej. Razmisli, če ti ni iz enakega razloga razpadla prejšnja zveza.

Kot drugo bo problem pri otrocih. Odraščali bodo z odsotnim očetom, manjkal bo moški lik. Če imaš sinove, se utegne pojaviti problem da ne bodo ponotranjili moškega lika in bodo odrasli v tebe enakega. Zato imamo potem kup nefunkcionalnih otrok, iz katerih nikoli nič ne bo. Dobro si zavozil. Naredil tri otroke, ki bodo odraščali brez očeta oz. ob poženščenem moškem. Če se takoj ne spraviš k sebi, bodo odrasli v tebe enakega in to bo začaran krog. Se bodo srečevali z enakimi problemi.

Mati od te moje bivše jo je naščuvala proti meni, pere ji možgane in govori grozne neresnice o meni, da sem posiljevalec, nasilnež, da imam prepoved stika s prejšnjo zaradi nasilja in take. Popolne laži. Partnerica pa ji vse verjame, kar ji pove mama, in je zdaj prepričana, da je vse to res. Kaj naj naredim??

Preveč ženske energije imaš. Že ko te jaz, moški berem vidim, da ni v tebi nobene moškosti. To je tisto, kar ženska išče pri moškem. Moškost, ker le tak ji bo nudil varnost. Pri tebi ne čuti, da ji lahko varnost nudiš. Copata si. Napisal si: zato sem se zdaj trudil, res sem se trudil in gojil najin odnos, ji bil vedno v močno oporo, nikoli je nisem varal, lagal, pil, ene žal besede rekel. Neskončno sem jo imel rad in vse sem bil pripravljen naredit zanjo. Razumeš? To ne pomeni da si nasilen do nje in jo pretepaš, temveč da ji pokažeš kje so meje. Npr. če imate denar za iti zgolj na morje v Ankaran, ona pa bi šla na Bali, ne smeš zaradi tega takoj teči na banko po kredit ali limit za dopust na Baliju, temveč ji jasno povedat da boste šli v Ankaran, ker vam družinski proračun ne omogoča razsipavanja. Pika. Brez debate naprej. Razmisli, če ti ni iz enakega razloga razpadla prejšnja zveza.

Kot drugo bo problem pri otrocih. Odraščali bodo z odsotnim očetom, manjkal bo moški lik. Če imaš sinove, se utegne pojaviti problem da ne bodo ponotranjili moškega lika in bodo odrasli v tebe enakega. Zato imamo potem kup nefunkcionalnih otrok, iz katerih nikoli nič ne bo. Dobro si zavozil. Naredil tri otroke, ki bodo odraščali brez očeta oz. ob poženščenem moškem. Če se takoj ne spraviš k sebi, bodo odrasli v tebe enakega in to bo začaran krog. Se bodo srečevali z enakimi problemi.
[/quote]

Ne, jaz se pa s temle ne strinjam, da bi bil copata. Če sem bil dober z njo in sem se trudil za odnos, potem nisem copata, niti nikoli nisva imela nikakršnih nestrinjanj, ali pa da bi kdorkoli v čem bil prisiljen kakorkoli popuščat zavoljo drugega, NE, vedno sva se o vsem skupaj zelo (!) sporazumno dogovarjala. Se pa zavedam, dobro zavedam, da v propadli zvezi vedno nasrka otrok, pa tudi če je potem po razvezi vse lepo (idealno) urejeno.

Preberi: https://style.over.net/zakaj-zenske-privlacijo-poredni-fantje/?fbclid=IwAR3r3GgRVKVcBUxchw43AS0tfddIjg5CyBVfCAZpn6lh-UYZ4yBs7pqnqgM

Otrok ponotranji moski lik kateregakoli moskeg, ki je blizu mame-dedka, sodelavca, brata, ni nijno da je to ravno oce.

Nabijati krivdo ze tako sesutemu moskemu je kontraproduktivno in tudi neobzirno. Premisli, kaj pises v bodoce.

Kako pa je mogoče, da se ženski ne poznata? Bivša, s katero imaš dva otroka, nikoli ne pride do vas, se nikoli nikjer naključno ne srečate? Nista otroka nikoli pri vas, da bi ju bivša, s katero imaš enega otroka, lahko vprašala, ali si bil res kdaj nasilen do njune mame? Kako poteka “predaja” otrok?

Praktično vse bivše lažejo o svojih bivših.
Če je sposobna govoriti take svinjarije o svojem bivšem, je v 99,9 % problematična ona.
Kar Francka pove o Micki, pove več o Francki kot o Micki. 😉

Ne sekiraj se in čimprej spet “zajaši konja.” Par jih na*egni, zdaj imaš prosto pot, ker si samski.
Takoj se boš počutil bolje.

Pa srečno. 🙂

Ufff, ti pa si cvetka. Psihološka analizo si naredil na podlagi par napisanih stvari na internetu. Bravo. Zelo si mu pomagal.
Ne poslušaj takih tega obtoževanja. Zveza je razpadla, kriva sta oba, ponavadi bolj ženska kot moški, če smo natančni.
Guraj dalje. Otroci bodo že, smo dali že kaj hujšega skozi, vse bo ok, poskrbi zase in za svoje potrebe in ne bodi preveč strog do sebe in trudi se delati najboljše.
Včasih ne rata, včasih rata.

Preveč ženske energije imaš. Že ko te jaz, moški berem vidim, da ni v tebi nobene moškosti. To je tisto, kar ženska išče pri moškem. Moškost, ker le tak ji bo nudil varnost. Pri tebi ne čuti, da ji lahko varnost nudiš. Copata si. Napisal si: zato sem se zdaj trudil, res sem se trudil in gojil najin odnos, ji bil vedno v močno oporo, nikoli je nisem varal, lagal, pil, ene žal besede rekel. Neskončno sem jo imel rad in vse sem bil pripravljen naredit zanjo. Razumeš? To ne pomeni da si nasilen do nje in jo pretepaš, temveč da ji pokažeš kje so meje. Npr. če imate denar za iti zgolj na morje v Ankaran, ona pa bi šla na Bali, ne smeš zaradi tega takoj teči na banko po kredit ali limit za dopust na Baliju, temveč ji jasno povedat da boste šli v Ankaran, ker vam družinski proračun ne omogoča razsipavanja. Pika. Brez debate naprej. Razmisli, če ti ni iz enakega razloga razpadla prejšnja zveza.

Kot drugo bo problem pri otrocih. Odraščali bodo z odsotnim očetom, manjkal bo moški lik. Če imaš sinove, se utegne pojaviti problem da ne bodo ponotranjili moškega lika in bodo odrasli v tebe enakega. Zato imamo potem kup nefunkcionalnih otrok, iz katerih nikoli nič ne bo. Dobro si zavozil. Naredil tri otroke, ki bodo odraščali brez očeta oz. ob poženščenem moškem. Če se takoj ne spraviš k sebi, bodo odrasli v tebe enakega in to bo začaran krog. Se bodo srečevali z enakimi problemi.
[/quote]

Kar tako, čez noč, se ženska ne odloči nagnat partnerja, pa če je njena mati še tako pahjena in gospodovalna.
Sploh pa ne, ko rodi otroka spočetega z moškim, ki ga ljubi.
Kaj je bilo med vama ne bomo verjetno nikoli zvedeli, ker poznamo samo tvojo plat. Po drugi strani pa…res, daj povej kaj se je v resnici zgodilo.

Ja. Pa še to. Prosim ne sadi semen v vsako, ki jo spoznaš. Čudno zgleda.

Ti pa si pasja/-i. In ne, ne “sadim semen v vsako , ki jo spoznam”, nisem take sorte clovek in me na podlagi treh besed o meni pac ne bos dajal/-a v isti zakelj kot druge moske. Ali lahko dopuscas moznost, da ima nekdo pac dvakrat smolo v zivljenju? Ali mogoce rajsi generalizirano sodis vsevprek na podlagi lastnih slabih izkusenj? Takih primitivnih komentarjev o semenih pa se prosim vzdrzi, ker so gnusni in povejo vec o tebi kot o meni. Kaj je s tabo?
Kar pa se tice samo moje plati – dolocenih zasebnih stvari o bivsi partnerici tukaj ne bom javno pisal, ker jo vseeno spostujem, sem pa to zaupal na psihoterapiji, kamor zdaj hodim. Po temeljitem pogovoru mi je terapevtka rekla, da glede na situacijo sam nisem popolnoma nic kriv za razpad zveze, da taksne vrste zenska se lahko odloci za hipen konec zveze ne glede na otroka, odgovoren pa sem toliko, da nisem tega prepoznal ze prej. Sem se morda slepil, da bo vendar vse v redu, pa na koncu ni bilo. Je pa prisotno pumpanje in pranje mozganov s strani njene matere, vse neresnice, da bi me spravila stran in da ne bi bil z otrokom. Povod za to je pa bil, ker se nisem strinjal s krstom, moj pogled glede tega je namrec tak, da ima vsak clovek si pravico svobodno izbrati svojo veroizpoved, ko to razume in je dovolj star. Pise tako tudi v Ustavi RS in Konvenciji o otrokovih pravicah in se marikje. Pa ne bi o tem.
Rad pa bi se vrnil k izhodiscu svoje teme, torej kako naprej po razpadu zveze? Ali obstaja kaj, kamor se se lahko vkljucim. Je morda kaka druzba, ki bi me sprejela medse? Ne pivska.

Hahaha, podpišem se pod tole!

[/quote]

Tako ja, dajmo ga ujčkat, da se mu bo enaka zgodba pripetila še tretjič. In od kod ti ideja, da je bolj ženska kot moški kriva za razpad zveze?