Razšla sva se, se oba na novo poročila, ločila in se spet zaljubila
Torej z mojim, prvim bivšim možem sva se ponovno našla in sva par.
Ločila sva se pred 9 leti no skoraj 10 leti. Kasneje sva se oba na novo poročila in se oba pred kratkim tudi ločila. Iz najinega zakona imava enega skupnega otroka iz novih zakonov pa še vsak svojega.
Vem da se sliši hecno. Ampak ravno dogajanja v novih zakonih so naju pripeljala do tega, da sva se znova našla in zaljubila.
Romanco med nama zaenkrat skrivava, ker ne želiva, da bi nama najina partnerja metala, kaj pod nos. Varala nisva, je pa med nama vedno bila neka vez morda celo ljubezen, poleg skupnega otroka, ki jo nisva nikoli podzavestno pretrgala.
Ločila sva se pravzaprav, zaradi povsem banalnih reči, ter tudi zaradi vpletanja najinih staršev, ki se niso mogli med seboj. Jaz sem takrat vso zadevo hotela rešiti tako, da sem želela, da greva živet povsem na svoje, moj pa ni bil pripravljen storiti tega, iz razloga, ker sva si na novo zgradila stanovanje v zgornjem delu hiše njegovih staršev in v objekt vložila kar precej denarja.
Jaz sem zaradi psihičnega maltretiranja, njegove matere dobesedno zbežala stran z najinim otrokom.
Ko se je na novo poročil, je na parceli, ki so mu jo podarili starši (v zameno, da je svoji mlajši sestri odstopil stanovanje), postavil hišo, pri gradnji je sodelovala tudi njegova zdaj že bivša žena. Moj jo ima namen izplačati, mene pa bo izplačal, moj zdaj že bivši drugi mož.
Pogovarjava se, da bi z otroci ponovno zaživela skupaj in se tudi še enkrat poročila, brez vednosti najinih staršev.
Kaj menite je to pametna poteza, predvsem apeliram na tiste, ki ste kaj podobnega dali skozi. Hvala.
Z najinim in mojim, njun pa bo tudi vedno dobrodošel. Kako bosta uredila z skrbništvom, pa je njuna stvar. Moj si sicer želi, da bi njun otrok živel z nami, če ne drugače, pa vsaj vsak drugi vikend in dan ali dva med tednom. Odvisno od njunega medsebojnega dogovora. Prezgodaj je še delati zaključke, kajti otrok ima tudi mamico.
Oprosti, ampak dandanes vedet kaj je normalno in kaj ne… Čustva je težko z razumom usmerjat, niso ravno ubogljiva.
Edino kar me pri tej zgodbi čudi je, da imata po dveh ločitvah še vedno željo po ponovni poroki. Saj lahko vseeno skupaj živita, ne da bi si šla spet obljubljat to, kar je dejansko zelo težko izpolnit. Sem namreč poročena in mi je žal da sem, ker nisem znala obljube držat. Zato ne bi nikoli več hotela teh istih ceremonij.
Vesela sem za oba, da sta se ponovno našla. Ker pa vaju čaka še kar precej urejanja zadev, logistike in podobnega, bi svetovala, da s ponovno poroko počakata, da se stvari izkristalizirajo.
Je namreč možnost, da ko mine prva euforija poroke in ‘ponovnega snidenja zaljubljencev’ bo realnost malo drugačna od pravljice. Nikamor se vama ne mudi, naj bo dovolj za otroke in oba bivša partnerja, da spet poskušata skupaj živeti, ne pa kar takoj še ohcet.
Vso srečo.
Ja, tega moškega najbrž zdaj bolje poznaš. Veš kako se je obnašal v času ločitve, ko si imela novega moža in otroka. Če je bil v tem času normalen in ni zganjal norčij, se mi zdi da se splača še enkrat poskusiti. Sicer pa kaj ti preostane?? Najbrž ne boš spet na novo iskala moških, rojevala otrok.. Glej, pravzaprav imaš vse na pladnju. Zagrabi! Kasneje se bosta lahko skupaj veselila skupnih vnukov, tašče in podobne nadloge bodo že zdavnaj pod rušo kamor s tako žlehtnobo tudi sodijo!
Veselita in imejta se rada.
Nič nenavadnega, če oba tako čutita je to zelo lepo. Če se želita poročiti se poročita. Kaj si mislijo drugi ni pomembno, pomembno je da sta vidva srečna. Obremenjevanje s tem kaj je normalno in kaj ni je brezplodno, s tem se obremenjujejo plehki, nezadovoljni, prestrašeni ljudje, ki se bojijo lastne sence.