Odgovornost nosita oba. Težki časi pokažejo prave obraze. Bolje pozno, kot nikoli. Še bolje pa da ni otroka, ki bi dobil iste gene. Inteligenca se deduje po mami…

Tako mi leži na duši, a nimam nikogar ki bi mu zaupal in potožil, zato bom kar tu izlil svojo dušo.
Pred 17imi leti sem jo zagledal, lepo pegasto rdečelasko. Bila je popolna, kot privid v sončnem zahodu. Tisti dan nisem imel poguma, da bi jo ogovoril, dobil pa sem priliko čez nekaj dni. Bila je ljubezen na prvi pogled. Postala sva nerazdružljiva za celih 17 let.
Bila sva mlada, proti koncu študija. Meni so se odpirale možnosti v tujini, ona je bila od nekdaj umetniška duša, zato nisva imela nobene ovire, da ne bi poskusila sreče, posebej, ker je bilo za dobo 5ih let. Imel sem  noro dobro plačo z vsemi možnimi ugodnostmi. Dorekla sva, da bom jaz delal, ona bo skrbela za dom in se ukvarjala s svojim umetniškim hobijem, da bo lažje štartala svoj posel, ko se, če se vrneva v domovino. Res so bila lepa ta leta, popolnoma brezskrbna, ko sva živela v izobilju. Tudi ob povratku v domovino nama ni bilo hudega. In tako sva živela, jaz v službi, ona doma. Iz njenega posla ni bilo nič. Pa me to nikoli ni motilo. Vedno je bila spočita in dobre volje, vsa se mi je predajala. Najini sreči je manjkal le še otrok, ki sva si ga tako srčno želela. Nisva obupal, prepričana sva bila, da ko bo čas pravi, se bo vse poklopilo.
In prišla je korona, mojemu podjetju že nekaj časa ni šlo več dobro, povlekel sem nekaj nepravih poslovnih potez in kriza je vse skupaj samo še pahnila čez rob. Čez noč sva ostala brez prihodkov. Prihrankov nisva imela, vse je šlo za reševanje podjetja. Zaradi vsega stresa in skrbi se mi je začelo krhati zdravje, ona pa je vse pogosteje uhajala od doma. Še danes ne vam kam hodi. V enem najinih hudih prepirov mi je navrgla, da hvala bogu za kontracepcijo, saj bi sedaj v tej bedi živeli trije. Strla mi je srce, čisto do konca. Znorel sem in zdaj zahteva ločitev, navedla je da sem neobvladani norec, da se boji za svoje življenje, vse samo zato, ker sem z roko nekajkrat od vsega hudega boksnil v steno, rada bi polovico hiše. Naj povem še, da je imela kar nekaj možnosti za zaposlitev, katere je vse po vrsti odklanjala, saj je bila vajena življenja princeske.
Ostal sem brez vsega, brez žene, službe, podjetja, denarja, prijateljev, ki jih je ona potegnila k sebi, brez otroka, ne vem niti če se mi da boriti za hišo. Če mi je vzela dostojanstvo, poteptala mojo dušo, ne vem, če mi je do hiše sploh še mar.
Hudo mi je, da vseh 17 let nisem opazil kakšna razvajena, brezsrčna, hudičeva mrha je moja žena.